 Včeraj sem si vzela dan samo zase. Odločila sem se, da si bom privoščila pomladno čiščenje telesa in se odpravila v savno. Sama. To, da gre v savno sama, ni bilo namenoma, le vse prijateljice so se za praznike nekam pobrale in hočeš-nočeš sem morala it sama. Vedela sem, da bom srečala kar nekaj ljudi in, da se bom s tem sama postavila v nerodno situacijo. Vendar, what a hell, to bo dobra vaja za moje živce pred ponedeljkovim razgovorom za službo, sem si rekla.
Že v garderobi centra sem začela premišljevati o tem, kako bo, ko se bom v savni spogledala z ostalimi prepotenci. Zanimivo, bolj ko razmišljaš o problemu, bolj ti tvoja psiha izpostavi problem. Ja, v že v garderobi sem bila rdeča v vrat in lička. Odmislila sem vse, se zadnjič pogledala v ogledalo, zajela zrak in se se odpravila v prostor s savno.
Čeprav je bil fitness poln in se je iz dvoran za aerobiko slišala glasba, začuda v predprostoru savne ni bilo nikogar. Plahih korakov sem stopila v savno. Tudi tam ni bilo pričakovane horde moških, ki z poželjivimi pogledi čakajo nič-hudega-sluteče bejbe in udobno sem se namestila na klopi. Zanimivo, ko je človek sam v savni, ima veliko časa za premišljevanje. Kot, da se zgodi nekakšen preklop v glavi in misli prično švigati sem in tja.
Ko se tako gledaš, kako se na telesu začno nabirati kapljice znoja, se začneš natančneje opazovati in poslušati svoje notranje odzive in vzgibe. In začneš iskati vzroke za določene stvari. Seveda sem se osredotočila na lastne probleme ;-) In kakorkoli sem premišljevala o vzrokih mojega zardevanja - od podedovane občutljive in tenke kože, do mojih osebnih frustracij – nisem v dobri uri in pol našla nobenih posebnih odgovorov, kako rešiti svoje tegobe. Kar pa sem sklenila, je bilo to, da takoj, ko se vrnem domov podrobneje raziščem vse, res prav vse o tej tematiki na internetu.
Med hlajenju pod tušem sem sklenila, da bom tokrat izpustila načtovan postanek v solariju in se takoj odpravila domov. Iskalniki na to temo vrnejo na tisoče zadetkov in preden bom našla kaj pametnega, bo trajalo, trajalo in trajalo. No, zaenkrat sem ugotovila le, da:
1. nisem edina s takšnimi problemi
2. da se je treba malo nasmejat in je prec bolje ;-)
|
