Avtor: Janez S , januar 2006

Aljoša Ternovšek na brzino:

Letnica rojstva: 1972

Mesto rojstva in prvi začetki: Maribor.

Nadaljevanje kariere: Ljubljana – Slovenija - Ptuj - Slovenija

Stan: poročen

Ostale podatke najdete v naslednjih vrsticah

Kar nekaj časa je preteklo, odkar sva nazadnje tako klepetala preko elektronske pošte. Več sva govorila na pijači, vendar strokovni pogovori in poglabljanja v poznih nočnih urah najbrž ne bi bili zanimivi za naše bralce. No, če že govoriva o bralcih, ki jih srečuješ, ko te napadajo in sočustvujejo s tvojim likom Duletom … Kaj je bolj naporno: igranje v teatru ali srečevanje z oboževalci Dušana Vaupotiča – Duleta?

Čisto odvisno od situacije. Včasih so lahko predstave zelo naporne, predvsem zaradi vzdušja v kakršnem so nastajale. V veliki večini pa mi je moj poklic v veselje. Kar se tiče Duleta, je pa podobno. Nekatera srečanja so zelo prijetna, druga zelo inspirativna, tretja pa blazno naporna.

Kolikor te poznam, to pač stoično prenašaš ali pa se preprosto umakneš. Sicer pa se veliko govori o tvojem prestopu iz ljubljanskega kluba v ptujski. Je res, da so te novi gledališki izzivi pripeljali v Mestno gledališče Ptuj?

Seveda je res. Kaj si mislil, da lažem? 

Jaz ti že verjamem, vendar očitno slovenska javnost hoče slišati kaj drugega. Morda pa bi morali namesto o igralcih, več slišati o kritikih, saj bi bilo zelo zanimivo slišati, kakšne uspehe so dosegli s svojim kritičnim pogledom na umetnost in njihove ustvarjalce. No, pa raje ti povej. Kdaj si spoznal, da bi bilo laže kritizirati, kot biti kritiziran? Kako to doživljaš?

Ne spominjam se točno datuma. Vem pa, da sem gledal ljudi, ki so jih kritike, ki so bile žaljive prizadele. Papir veliko prenese, človek pa je iz mesa in krvi. Delaš in se trudiš dva, tri mesece, potem pa nek kvazi intelektualni pizdek znese svojo frustracijo nad tabo. To je preprosto bedasto. V Sloveniji strokovne kritike praktično ni več, seveda z redkimi izjemami, ki vedno obstajajo (Blaž Lukan, Vesna Jurca Tadel, Andrej Jaklič). Zelo se strinjam z Dušanom Jovanovićem, ki je rekel, da kritiki ne gledajo predstave, ki se jim odvija pred očmi, ampak sproti razmišljajo, kako bi oni to naredili. Sploh pa mislim, da je beseda kritik neprimerna za pisune, ki se razpisujejo po različnih časopisih. To so poročevalci in čisto nič strokovnega ni v njihovem pisanju. Kar je najbolj žalostno, pa je to, da ne marajo gledališča. O tem govorim zato, ker sem pred kratkim doživel največji razkorak med tako imenovano kritiko in med mnenjem svojih kolegov igralcev, režiserjev in lastnim občutkom. Na nek način je to vojna med ustvarjalci in ocenjevalci. Namesto, da bi soustvarjali, razvrednotijo. Kje je logika, ne razumem.

Logika je v tem, da moraš biti v nečem boljši od tistega, o katerem pišeš. Namesto da bi bil kritik, si pač kritizer. A sem spadamo tudi novinarji. Novinarji, ki  hočemo nenehno izvedeti kaj intimnega, nekaj, kar še doslej o tebi nismo slišali ali vedeli. Kako se odzivaš na taka vprašanja? Nam lahko mogoče zaupaš kaj novega?

Kar hočem, to  povem, preprosto. Vsak dan je kaj novega. Na desnem modu se mi je naredila lepotna pika.

Morda je to posledica Kristusovih letih. Kako bi odgovoril radovednemu novinarju, ki bi te vprašal, če si manj spolno aktiven, odkar si poročen?

Če je bil že kdaj na urgenci.

Potem bom pa raje spraševal o gledališču. Kdaj si igralec zasluži nagrado: ko je naredil dovolj dobrih vlog, ali ko je naredil odmik od svojih dosedanjih?

Po mojem mnenju, ko je naredil odmik od svojih dosedanjih. Seveda to ne pomeni, da si do zdaj delal slabo na en način, potem pa narediš nekaj slabo na drug način. Vidim pa, da je logika podeljevanja nagrad velikokrat drugačna. Treba je pač priti na vrsto, ali pa tudi ne.

Tvoj trenutek je zdaj in menim, da si ubral pravo pot, nagrade pa, tako kot si rekel, pridejo ali pač ne. Vedno je treba delati. Vohljač je bila prva predstava v Mestnem gledališču Ptuj, ki si jo odigral kot edini član ptujskega igralskega ansambla. Iz oči v oči si kreiral vlogo z očetom, ki je bil v vlogi tvojega nasprotnika, tekmeca. Kakšni so bili občutki?

Čudoviti. Delati s človekom, ki ga spoštuješ kot kolega in kot človeka, ne more biti slabo. Delo se v štartu začne na višjem nivoju. Nihče ni popuščal, priganjala sva drug drugega in se ob tem zabavala.

Naj bralci ne mislijo, da se ob takem delu samo zabavaš. Včasih se moraš pošteno namučiti, da te ljudje razumejo. Vendar eni bolj razumejo, eni manj, eni pa sploh ne. Matjaž Latin, režiser, versus Aljoša Ternovšek, igralec: vidva se razumeta? Kdo je koga odkril, ustvaril, ali je meja med dobro in nadpovprečno predstavo skrita v medsebojni povezavi?

Mislim, da nihče ni nikogar odkril in ustvaril, ampak sva se srečala in od takrat sva nerazdružljiva. Bdenje v Mestnem gledališču Ptuj je bila najina 11 skupna predstava. Doživela sva velike uspehe in velike poraze. Spoznala sva se preko gledališča in postala najboljša prijatelja. Kje pa je meja med dobro predstavo in presežkom, tega ne vem. Če bi to vedel, bi delal same nadpovprečne predstave. Gledališče je skupinsko delo, tako da je elementov, ki lahko znižajo nivo veliko. Presežek se rodi takrat, ko se vsi elementi gledališke predstave popolnoma zlijejo v eno. Sploh ni nujno, da med ustvarjalci, preden začnemo delati, obstaja kakršnakoli povezava, kot pogoj za presežek. Lahko se čudoviti odnosi in energija ustvarijo med delovnim procesom. V umetnosti ni formule, ni gotovosti in to je ravno najlepše. Vedno začneš iz točke nič.

Vem, da je Matjaž naredil odlične stvari, tudi, ko te ni bilo zraven, vendar se mi vajina kombinacija zdi presežek. Vsekakor je dobro, da ne delaš samo z enim človekom. Ko sva že pri menjavah. Boš naredil še kakšno spremembo? Se boš kdaj še srečal s slovensko metropolo kot redno zaposlen igralec v katerem od tamkajšnjih gledališč, če ti bodo to seveda ponudili?

Ne vem, kam me bo življenje zaneslo. Niti ne razmišljam o tem. Zaenkrat se v ptujskem gledališču počutim odlično in ne vidim razloga za spremembo.

Včasih se mi zdi, da so naše odločitve zelo povezane z željami naših parterjev. Kaj meni o tvojih potezah tvoja življenjska sopotnica, žena, ki je tudi igralka; Iva Krajnc?

Iva me podpira v mojih odločitvah. Seveda ne brezpogojno, ampak s treznim razmislekom, kar se mi zdi edino pravilno.

Ko sva že pri Ivi … Zadnje čase se veliko piše o njej, morda celo več kot o tebi. Si kaj ljubosumen?

Ne. Seveda ne. Ne vem, zakaj me vsi to sprašujejo. Če nekoga ljubiš, potem mu uspeha ne zavidaš, temveč mu ga privoščiš.

Veš kaj, vse pa le ne more biti tako popolno, tako premišljeno, tako nepopularno … Kaj igralec morda ne potrebuje slave in to, da se govori o njem? Mu je dovolj, da je le zabavljač, ali se želi preizkusiti v vseh žanrih?

To je pa odvisno od vsakega posameznika. Čeprav mislim, da si skoraj vsak želi vsaj enkrat biti deležen medijske pozornosti, potrditve, slave, če me že vprašaš. Igralci smo ljudje, ki brez publike ne obstajamo. Ni pa seveda nujno, da pritegneš pozornost,  kot »le zabavljač«. Jaz osebno nimam predsodkov do različnih žanrov. Mene to zabava.

Tebe to zabava, ker ohranjaš distanco in črn humor, kar se tega tiče. Nekateri igralci pa jemljejo svoje poslanstvo blazno zares in se prav trudijo, da bi prišli v medije. Lahko komentiraš fenomen, da si v Sloveniji popularen le nekaj časa, potem pa ljudje rabijo novo kost, ki jo bodo oglodali, nato pa se lotili nove, ki jo bodo spet obrali do obisti?

To ni slovenski fenomen. To se dogaja povsod po svetu. Vedno so in bodo prihajali novi ljudje. Vendar je resnica ta, da se obdržijo le tisti, ki vedno znova pokažejo nekaj kvalitetnega, svežega in žal tisti, ki znajo odlično lobirati.

Ne vem, če kljub vsemu nimava občutka, da sva na pijači in se spuščava v tiste teme, ki bi sicer bolj zanimale kritizerje kot pa radovedneže. Zamenjaj temo, ali kot reče mama: »O tem se ne bomo več pogovarjali!« Dajva eno moško temo … S prijatelji se dobivate na rekreaciji in igrate nogomet. Si strasten napadalec, rad podaš in se ne jeziš, če vedno ti ne daš gola?

Nogomet je tako kot gledališče, ekipna stvar. Eden sam ne more nič. Vsi naj bi delali za enega in eden za vse. Če se to ne zgodi v nogometu, ne moreš zmagati, v gledališču pa ne more nastati dobra predstava.

To si povedal kot pravi mušketir. Ostal sem brez besed … (premor) …Ko se ponavadi konča pogovor o športu, se moški preklopimo na ženske. Nam lahko svetuješ, kako bi diskretno vprašali, kaj se dogaja za odrom, v garderobi ali doma za vrati spalnice?

Na srečo ne morem, pa četudi bi lahko, ne bi. Vsak ima rad svoj mir in svojo zasebnost. Hvala bogu je moje delo tisto, s čimer se dokazujem, na pa koluarske in spalnične peripetije.

Nikakor se nočeš izdati. Po vzoru Molierovega Tartuffa ohranjaš svoje zmage zase, vendar za razliko od tega lika nisi svetohlinec, temveč je tvoja čednost skromnost. Pa vendar: če se kdaj zgodi, da bi ti ponudili mesto umetniškega vodje, bi sprejel?

Ne. Moje mesto je na odru ali pa pred kamerami. Nikoli nisem imel in tudi sedaj nimam teh ambicij. Preveč politike in birokracije. Še davčna napoved mi je veliko breme.

Ne dam ti miru, zato še za končni konec. Po projekciji Kleščarja sem te vprašal, če se ne bojiš batin, ker sta z Matjažem Latinom posnela tako provokativen film. Zdaj se vračaš na ekrane z Duletom. Zanimivo bi bilo, da se spomnimo, kaj meniš o tem.

Ne vem, zakaj bi se bal batin. Kleščar je bil narejen tudi z namenom, da se Slovenci pokažemo. Koliko samokritike sprejmemo, koliko smo tolerantni do drugače mislečih in koliko smo pripravljeni pogledati v oči drugi plati zgodbe o uspehu, s katero nas bombardirajo preko medijev. Slovenija ni samo Ljubljana z okolico, čeprav mnogi tega ne dojemajo.V Delu in Dnevniku, torej ljubljanskih časopisih, je bil Kleščar raztrgan na koščke. V smislu, kaj je tukaj dokumentarnega, to ne obstaja in je popolnoma nepotrebno. Ravno v tem tiči problematika, ki jo film izpostavlja in ravno to se je izkazalo. Pri nas obstaja veliko cenzure in sprašujem se, kaj nam je prinesel nov demokratično kapitalistični sistem. Zgleda, da popolno vladavino kapitala. Danes velike firme narekujejo, kaj se lahko pojavi v umetniškem delu in kaj ne. Je to pravica do svobode govora?

Mislim, da me imaš dovolj, kaj pa narediš, ko imaš vsega dovolj?

Grem v gledališče, ker imam spet predstavo ali vajo.

Po elektronski pošti se je pogovarjal Simon Šerbinek.