Ogledovala sem si nežne poteze njegovega obraza, ki so z bolečo lepoto rezale v razgreto množico navdušencev Crvenih Jabuk. Daljši svetli prameni so mu nagajivo zastrli živahne oči, ki v neonskem soju niso žarele v barvi njegove modrine.
»Poznam te,« se mi je kar smejal, očarano priklenjeni na pod nabito polne discoteke.
»Od kod? Kako?« se nisem mogla upreti, da me s svojim čarom ne bi priklical tik svojemu licu.
»Vem, kdo si. In tudi tvojega brata poznam,« je razigrano nadaljeval. »Fejst fant je.«
»Ampak …« sem se utapljala v njegovem prešernem nasmehu.
»Ni pomembno. Pridi, greva plesat.«
V vročico sva z gibi svojih zvokov pisala vsak svojo zgodbo kot dva, pravkar kokona osvobojena metulja. Z vsakim novim vdihom sva razpirala krila in jih ravnala v otipljivost dotika, ko sva jih prepletla v barvo, ki je v risu ljudi zamaknjeno žarela krog naju.
»Hvala za ples,« mi je dahnil s poljubom in šel.
Morda pol leta zatem, morda še kasneje, sva se drugikrat srečala. Spet v discoteki. Tokrat drugi. Spet na koncertu.
»Kaj piješ?« je ožarjen z nasmehom vprašal.
Sonce iz mojih oči se je stopilo z njegovim, sočne jagode so poljubile nasmeh v prhutave metulje … »Martini z vodko,« so se iskrive besede zapodile z ritmom za zvoki.
»Ne vežem se, veš,« je zvonko smejal besede v iskrice mojih oči.
S smehom sem mu vrnila, »Presneto! Veš, da jaz tudi ne.«
Smejala sva se.
»Kaj pa žalost? A žalostna si kdaj …?«
Takrat žalosti nisem poznala. Srečala sem angela.
Pisala sem:
Kot angel si,
ljubi.
z vonjem smrekovih
iglic prežet.
Objet v svežino kraških
borovcev.
V očeh spomini geneze,
premiki vesolja,
ko so vrela morja
otožno ječala.
Kot angel si,
ljubi.
V nedotakljivost, moč Večnih
odet.
Preklet s krčem snovnega rojstva.
Dekle sem.
Ti si mladenič.
Oba vase zazrta.
Oba večnih otroka.
Oh, samote obliž na rane sestopa ... Tolmun v globini škrlata.
Snežni spokoj in zelenje pomladnega gozda.
Zamolklo krvava
preko vtisa zelenega krča v rojstvo,
v sinje slovo.
Ožarjeno sonce je obema v očeh.
Obema nedotakljiva zaščita.
Kot dete si,
ljubi,
ko pred teboj Ženska stoji.
Sama ranljiva,
odkrita in nevarovana.
Ljubkuje otroka v
reki tvoje samote. Na bregovih želene
osame tvojega umika
med neprosojne koprene pobega ...
Proč od ljudi, stran od stvari. Vase, k reki svoje
samote, na prodne bregove želene osame.
Kot dete si,
ljubi,
ko se Ženska k tebi privije,
sama kot dete,
sama v svetu svoje samote, svojih globin,
z glasbo prehoda,
v gibih nesnovnih prehajanj ...
Ko ti na lice metuljev
trepet mehko poda.
Pisala sem in svoj vokal prepletla z melosom portugalskih 'Madredeus'. V sanjavost njihove 'As Ilhas dos Açores' sem na trak audio kasete vtisnila:
Za žalost si me vprašal …
Veš,
moja prostranstva, moje poljane,
skomina telesnega vzdiha,
prostor mojega otroka,
veš, ljubi,
so onkraj tuzemnega sna.
A ni dano mi vedno v Poeziji živeti.
okrnjena plast je nezemnega giba ...
Tedaj hrepeneče iščem Prehod,
trpko prihod objokujem ...
Takrat se vase umaknem.
Na morske obale želene osame,
med oblake, meglice,
v strpnost neba.
V popolno samoto.
Pet let kasneje sem se srečala z Njim, se Ga dotaknila in vedela, da je ON. Vedela, da je On TISTI, ki sem v nedoumljivosti njegovega obraza prepoznala svojega angela.
Ponovno sem pisala in tokrat razumela globlji pomen svojih, pred petimi leti zapisanih besed:
'Kot angel si, ljubi. Z vonjem smrekovih iglic prežet. Objet v svežino kraških borovcev. V očeh spomini geneze … Premiki vesolja, ko so vrela morja otožno ječala …
Zazrti v Pogled zenice Sonca ... Očarani nad tenko opno prehoda ... Osupli s svojo nezemno lepoto letošnje zime. V migotu koscev zlata in srebrnih kresnic …Na mlečnem prahu Meseca, izza polja tuzemne zavesti, je škrat usodno dejal, da JE SONCE ZELENO.
Med prejo prehodov znotraj Predilnice sanj zašepetal je usodni možic o Moškem. O Ženski ... Oba vase zazrta. Oba Večnih otroka. Ožarjeno sonce obema v očeh, obema nedotakljiva zaščita ...
Kot dete si, ljubi, ko se Ženska k tebi privije …sama kot dete …sama v svetu svoje samote ... svojih globin ... Ko ti na lice metuljev trepet mehko poda.
Da je sonce zeleno, je ob gorjači, meču in Ščitu, DA ZELENO JE SONCE ... škrat vnovič zanosno zapel ...'
Ne vem, s kakšnim vzgibom sem danes vzela kaseto s police. Zaprašeno in skoraj pozabljeno. 'Dulce Pontas' ... Pevka je tako presunljivo zapela, da me je ritem potegnil v sebe. Sezula sem se in s pripovedjo, ki je živo dihala iz pesmi, zaplesala žgoče koprnenje. Pekočo bolečino in ostro praznino.
Svoj krik sem uzrla v TV ekranu. Naenkrat mi je postalo jasno, zakaj so me tolikokrat vprašali, če sem kdaj plesala balet. V odblesku je bilo vitko, krhko dekle v črnini, galantno prefinjenih gibov. V hrbtnem izrezu bluzice sem včeraj v ogledalu ujela odsev svojega golega hrbta. Še eno ogledalo sem vzela, da bolje vidim to, kar me je zmrazilo. Res ...! Lopatici in čez njiju nenavadno zategnjena koža ... Kot zakrnela krila metulja.
Plesala sem, učlovečen metulj, in vroče solze so mi lile po obrazu ...
-
Poslušam prvi Adagio Bachovih Brandenburških koncertov. Zlije se v instrumental As Ilhas dos Açores, v melos, meni-smrtni, nedosegljivega angela izmakljive sinje modrine.
V bližini nesmrtnega zaslutim odmev Ankhovega adagia in svojo globoko žalost. Zdaj jo preveč dobro poznam. Vem … tudi brez adagia vem, da bodo moja krila metulja vnovič požgana. Da moje mesto ni med nesmrtnimi angeli …
