Bolje je, če smo odkriti - KLIK @ ona-on.net

12.05.2008 | MATI ZEMLJA
LETO 2012 KONEC SVETA.SE VEDNO UNICUJEMO VESELO NARAVO IN VSA ZIVA BITJA.CE BI UKREPALI SEDAJ JE PREPOZNO .IN CE STE VERSKI FANATIK JE EDINA NAJHUJSA ZVER NA ZEMLJI CLOVEK .IN RES JE TUDI TO DA UNICI VSE KAR MU PRIDE POD ROKE.EDINA PRAVA VERA JE MATI ZEMLJA .MA KAKSNI JASNOVIDCI ALI PREROKI .VSE JE SAMA LAZ Z POLITIKO VRED..SICER PA NAS BO ZE IZUCILA MATI ZEMLJA DA SMO LE NJENI PODNAJEMNIKI IN DA SVET LJUDI V KATEREM ZIVIMO NI SAMO DENAR AMPAK SE MARSIKAJ DRUGEGA NA TO PA SMO POZABILI ZE ZDAVNAJ.PA VSI SKUPAJ PRIDITE ZE ENKRAT K PAMETI DA VSE IMA TUDI KONEC.2012

08.05.2008 | hmmm
super članek! meni se pa zdi da je važno imeti MEJE točno kot piše v članki čeprav je v dostih situacijah to zelo zelo zelo težko najti zlato sredino... ker največkrat mora en ali drugi popustiti...

03.05.2008 | r123
precej odprto komuniciram z ljudmi,ki jih ne poznam, strinjam se, da je u redu, če si odkrit istočasno pa menim, da ni junaka,ki bi s prvim dopisom zbral vse najslabše o sebi, saj potem nastopi vprašanje, zakaj si želi, da bi kdo ravno njega kontaktiral, ko je toliko 'nadpovprečnih'.Ljudem se vedno predstavimo z nasmehom. Zanimiv se mi zdi zadnji del o nadaljnih srečanjih in začetkih urejanja medsebojnih odnosov, postavljanja meja. Sam bi rekel, da je ta del zelo pogojen s čustvi. Če izpostavim dva primera. 'Isti par eden je bolj not padu in bolj pazi, da drži meje bolj odprte, drugi je ok, a dovolj hladen, da lahko meje brez problema postavi.'Po mojih izkušnjah, so lahko tudi te 'štartne' meje tematika, s katero se ukvarjaš pri daljših odnosih tudi več let.

02.05.2008 | 02.05.2008 VK-demokracija
Čestitam hrabremu policistu, ki je tako samokritično in odkrito opisal svoje težko delo in delo svojih kolegov. Nisem policist in ne morem trditi, da me policisti niso obravnavali kot prekrškarja in se zato tudi strinjam z g. policistom. da smo mnogi državljani dejansko žrtve pomanjkljivih ali nedorečenih zakonskih določil, katere morajo policisti izvajati. Kot prekrškarju so mi policisti napisali že nekajkrat plačilne naloge, npr. za napačno parkiranje, za ne privezanost ali zaradi prekoračitve dovoljene hitrosti, ki je presegala le 4 km na ravni in pregledni cesti itd. torej, kot samokritično priznava g. policist, lahko bi rekli za banalne ne nevarne prekrške s katerimi po navodilih v zasedah morajo policisti polniti blagajno, katere denar se potem troši večkrat tudi iracionalno. G. policistu povsem verjamem tudi, da mu nadrejeni zaradi "stolčkov" niso pripravljeni prisluhniti, ker je interes posameznikov močnejši od resnice in zato povsem razumem opravičeno željo resnicoljubnega policista, da za dobro same policije in državljanov, prikliče na pomoč, tako javnost kot novinarje, da bi se zadeve reševale in ne pometale pod preprogo. Moje mnenje je, da bi morda lahko kaj pripomogel tudi g. Janko Šopar s "Tednikom" ali morda g. Slavko Bobovnik ali Ga. Rosvita Pesek, do takrat pa lp g. policist in bodite prepričan, da vas vsi resnicoljubni v vaših prizadevanjih cenimo in podpiramo.

23.04.2008 | demokracija-propad sveta
BITI PRIJAZEN IN HKRATI CENJEN KOT KUP DREKA... Razlog za tole pisanje najbrž tiči v vsej jezi in slabemu počutju, ki se nabira v policistih po vsej Sloveniji. Najbrž pa je razlog za to pisanje tudi v prepričanju, da policija kot taka v današnjem času nikoli ne zagovarja svojih pripadnikov. Kljub pričakovanju policistov, da bo nekega dne na položaj tiskovnega predstavnika policije prišel človek, ki bo na novinarskih konferencah odločno stopil na stran policistov in jih zagovarjal ali pa govoril o težavah s katerimi se vsakodnevno srečujejo na terenu, se to še ni zgodilo. Pa se kdaj bo? Najbrž ne. Torej danes si lahko preberete še par vrstic o tem kaj se dejansko dogaja v slovenski policiji, kakšno je počutje policistov in kaj mislimo mi, da bi bilo potrebno storiti, da bodo nekoč morda razmere boljše. Če se za začetek vrnemo v preteklost, v čas milice, v čas, ko je takratni miličnik v družbi še pomenil avtoriteto in je bil spoštovan, vsaj s strani državljanov, ki niso imeli opravka s kriminalom ali drugimi odklonskimi pojavi. V tistih časih, ko je takratna milica prihitela na intervencijo, recimo pretep, in so se že ob samem prihodu miličnikov na kraj vsi pomirili, stopili mirno in v strahu čakali kaj se bo zgodilo. V tistem času, ko nihče niti pomislil ni, da bi se pritoževal, če je kdo s strani miličnika dobil kakšno okoli ušes, ker je pijan kljub prihodu miličnikov še vedno vpil in razgrajal. Takrat so bile razmere popolnoma drugačne. Seveda lahko na takratni čas gledamo kot na čas, ko se ni spoštovalo človekovih pravic in ni bilo demokracije. In kljub temu, da se o teh časih v sedanjosti govori slabšalno, si ogromno ljudi želi, da bi policija tudi dan danes lahko tako učinkovito posredovala pri svojem delu. In zakaj temu ni tako? Razlogov je več in najbrž vseh niti ne poznamo, vendar pa policisti na terenu kmalu sami pridejo do določenih spoznanj, katerim je nemogoče oporekati. Policisti se vsakodnevno srečujemo s situacijami od katerih bi večina ljudi v hipu raje zbežala. V času ene službe se srečujemo z reševanjem prometnih nesreč, z družinskimi prepiri, intervencijami zaradi kršitev javnega reda in miru, samomori, z najrazličnejšimi kaznivimi dejanji ali pa zgolj z kršitelji cestno prometnih prekrškov, ki svojih napak skoraj nikoli ne priznajo in svojo jezo stresajo nad policisti, ki zgolj opravljajo svoje delo. Pri vseh naštetih dogodkih imamo opravka z najrazličnejšimi ljudmi, ki od nas pričakujejo, da bomo v hipu rešili njihove težave in ob tem vseskozi obdržali mirno kri ter se obnašali strokovno in prijazno. Vsak od udeležencev v navedenih dogodkih torej od policista pričakuje popolno podporo in razumevanje, pa naj bo to storilec ali pa žrtev. Pri svojih postopkih ne smemo zgubiti živcev, ne smemo biti nesramni, žaliti, se smejati, jokati ali pa kako drugače kazati svojih čustev, biti moramo nadčloveški. Roboti. Ko smo na terenu ne smemo piti, jesti, kaditi ali pa se človeško popraskati po nosu. Vse navedeno za policista ni primerno. Smo namreč na očeh javnosti in javnost bi se zgražala, če bi policist na cesti jedel sendvič. Tudi, ko varujemo razne prireditve in se okoli nas vsi veselijo, jedo in pijejo, policisti ne smemo z občani poklepetati ob hrani in pijači. Biti moramo uradni, stati po več ur in ne misliti na hrano ali pijačo. Če na taki prireditvi do nas stopi pijan občan in nas pljune v obraz in nas zmerja, ga ne smemo zmerjati nazaj, kaj šele udariti. Biti moramo mirni, gospoda opozoriti naj preneha s kršitvijo in mu napisati položnico. Ob vročih poletnih dneh, ko vsi hodijo po ulicah oblečeni v tanka oblačila, moramo mi nositi uniforme, katerih obvezen del so tudi kape, t.i. šapke, ki jih moramo imeti na glavi vedno, in gorje tistemu, ki ga kdo od nadrejenih zaloti brez nje. Si res predstavljate opisane pogoje? Večina državljanov je namreč prepričana, da je policijsko delo en sam užitek. Policisti se samo vozijo okoli, povsod imajo vse zastonj, vsi jih ubogajo, se jih bojijo, imajo dobre plače…ali pa drugi očitki, ki jih poslušamo skoraj vsak dan: A mene boste kaznovali, ker nisem privezan?! Kje ste pa bili, ko so mi ukradli kolo? Kaj pa tiste velike barabe, a njih se pa bojite?..... Bodi strokoven, prijazen, miren,….. Intervencija. Pijan moški na ulici pretepa žensko. Ko na kraj prispejo policisti se moški ne umiri, vpije na policiste, jih zmerja in jim grozi z maščevanjem nad njimi in njihovimi družinami. Ko ga policista obvladata se nanju spravi še pretepena ženska, ki ne pusti, da bi njenega ljubega odpeljali v pridržanje. Po policistih pljuva in jih zmerja z najbolj sočnimi žaljivkami…bodi strokoven, prijazen, miren, zakonit….po končani intervenciji se po naročilu takoj zapelji k občanu, ki mu je sosed avto poškropil z vodo in mu umazal vetrobransko steklo, ko je zalival svoj vrt. Nezaslišano. Na kraju spet vpitje in slaba volja, ker policisti niso prišli hitreje…samo kaznujete po cestah, ko pa vas človek potrebuje pa vas ni…bodi strokoven, prijazen, miren, zakonit…V drugem kraju se je zgodila prometna nesreča v kateri je umrl mlad fant. Potrebno bo obveščati starše. Opravi to mirno, bodi staršem v oporo. Odziv matere je najprej šok, nato jeza nad policisti, ki so dovolili, da je njen sin vozil pijan…zakaj mu niste preprečili vožnje? Kje ste bili, ko je moj sin sedel za volan? Bodi miren…. Po končani službi in kadar koli med njo ko imaš čas napiši ogromno poročil in ostalih aktov, ki morajo biti spisani v določenem času, če ne ti sledi disciplinski postopek. Po končani službi se vrni domov k svoji družini in bodi sproščen, nasmejan, bodi vzoren oče, mož, prijatelj. Naslednji dan v službi mirno sprejmi novico, da se je moški iz včerajšnje intervencije pritožil nad surovostjo policistov med postopkom in nad neopravičenim odvzemom prostosti, njegova žena pa ga je podprla z izjavo, da so ju policisti napadli brez kakršnega koli vzroka , ko sta se sprehajala po cesti. Med intervencijo policistov pa je seveda od njih zadobila vse poškodbe na glavi…bodi miren…ne skrbi za postopke, ki bodo zaradi navedenega sproženi proti tebi… Dogaja se, vse napisano in veliko več, nešteto takih in drugačnih zgodb. Povprečnemu občanu bi se zgodilo približno pet takih, stresnih, dogodkov v celem življenju. Policistu se jih lahko zgodi v eni sami službi. In kljub vsemu se vsak dan vračamo v službo. Kljub vsemu smo pripravljeni pomagati vedno, ko od nas to pričakujejo. Zakaj? Ker smo se že na samem začetku odločili za ta poklic zaradi nepojasnjene želje po nudenju pomoči ljudem v stiski, po nepričakovanih situacijah, po mladostniški želji po adrenalinu. In gledano s te strani smo resnično dobri ljudje, ki jih ne srečaš na vsakem koraku…tako kot reševalci, zdravniki, gasilci in še mnogi drugi. Pa vendar nas ljudje ne marajo. Pa vendar vsakodnevno na televiziji in radiu poslušamo očitke čez policijo. Sami si sicer ne zatiskamo oči, tudi med nami so črne ovce, neolikanci, bleferji, frajerji, ki mislijo, da je celi svet njihov…toda ali ni v vsakem poklicu in v vsaki skupini nekaj takih? Je zaradi njih treba metati vse v isti koš? Je tako zelo težko verjeti, da nekateri dejansko opravljamo ta poklic iz želje po delu z ljudmi, po pomoči le tem? Je res tako zelo težko priznati svoje napake in sprejeti od policista plačilni nalog zaradi prehitre vožnje ne da bi pri tem svojo jezo stresli nanj? Ljudje potrebujejo policijo in v isti meri potrebuje policija ljudi. Vendar pa je smešno pričakovati, da boste imeli opravka s policisti samo, ko jih boste potrebovali. Razen če se ustanovi služba, ki bo namesto njih bdela nad spoštovanjem cestno prometnih predpisov in kaznovala kršitelje. Seveda pa je treba priznati, da je zaradi slabega vodenja policije in želje po polnjenju državnega proračuna vse več kaznovanja zaradi prekrškov, ki dejansko ne ogrožajo varnosti v prometu. Policija večkrat išče prekrške na krajih kjer je največ prometa in posledično tudi več manjših kršitev namesto, da bi nadzor dejansko opravljala na krajih kjer je prometna varnost resnično slaba. Toda zavedati se morate, da policist, ki vas ustavi na cesti nima nikakršnega vpliva nad tem. On je tam, ker mu je bilo tako odrejeno, in več kot bo izvedel ukrepov, bolje bo cenjen pri svojih nadrejenih. Tak je sistem in večina policistov se zaveda, da je tak sistem slab. Treba se je namreč zavedati, da je uspešnost policijskega preiskovanja v veliki večini odvisna od informacij, ki jih dobi policija od občanov. In kako naj potem pričakujemo, da nam bodo občani posredovali informacije če jih znova in znova udarjamo po žepu zaradi manjših prekrškov, med tem, ko se zaradi slabih zakonov večji kršitelji in storilci kaznivih dejanj še naprej sprehajajo po ulicah in se norčujejo iz sistema? Je situacija res začaran krog? Je in bo dokler se o stvareh ne bo začelo odkrito govoriti. Današnja policija namreč svoje napake skriva še bolje kot so se skrivnosti skrivale v bivšem sistemu. Policisti, ki se vsak dan srečujejo z nevarnostmi in kljub temu opravljajo svoj poklic dobro, si enostavno ne upajo spregovoriti v javnosti. Zaradi pritiskov iz vrha policije si noben od policistov ne upa iskreno spregovoriti pred javnostjo. Tudi mi smo namreč ljudje in imamo družine, tudi mi potrebujemo službo in posledično finančno sigurnost. In tudi mi se tako kot ostali soočamo z vsakdanjimi problemi doma in si ne želimo ostati brez službe. Vrh policije pa seveda situacijo predstavlja povsem drugače. V pogovornih oddajah spremljamo take in drugačne izjave ob katerih se policisti lahko resnično zgražamo, saj se državljanom dobesedno vsiljuje napačne predstave. Prav zanimivo bi bilo videti oddajo v kateri bi nastopili policisti, ki bi lahko spregovorili odkrito in zaradi tega ne bi imeli nobenih težav. Vsa težava je namreč v tem, da se državljani ne zavedajo, da mora biti policija dejansko servis za občane, da smo mi tukaj zaradi njih, da jim v okviru svojih najboljših sposobnostih in v okviru zakonov pomagamo. Državljani se ne zavedajo, da so oni tisti, ki imajo moč, da spremenijo situacijo v kateri se nahajamo, situacijo, ki vodi v nezaupanje občanov do policije in posledično zvišanje odklonskih pojavov v družbi in slabšo kakovost bivanja v naši državi. Vsak posameznik se mora namreč zavedati, da policisti s katerimi se srečuje niso krivi za napake in neumnosti, ki se dogajajo, temveč je za to odgovorna politika in boj za boljša mesta v samem vrhu policije. Prav boj za »stolčke« je posledica za katastrofalne razmere v policiji in počutje policistov. Nobeden se namreč ne postavlja za policiste, tiste s katerimi se občani srečujejo na cestah. Stvari s katerimi se ne strinjamo in s katerimi nismo zadovoljni sicer povemo, vendar pa se stvari enostavno ne rešujejo. Vsak od nadrejenih se namreč boji kaj mu bo rekle njegov nadrejeni. In če se že najde kdo od nadrejenih, ki začne govoriti o razmerah v policiji ali o težavah posameznih policistov oz. kar vseh, se prav hitro zgodi, da ga premestijo na drugo delavno mesto. Vsa navodila, ki jih policisti prejemamo, navodila o tem kaj in kako delati, prihajajo iz policijskih uprav. In četudi so navodila slaba, če ne kar katastrofalna, se jih vodstvo na policijskih postajah drži kot pijanci plota, saj si ne upajo povedati, da določene usmeritve ne pripomorejo k boljši varnosti oz. koristi določenega mesta. Če bi usmeritvam preveč oporekali, bi se kaj hitro namreč spet »zamajali stolčki«. In tako je že dolgo sklenjen začaran krog katerega se vsi zaposleni dobro zavedamo, vendar se o njem ne govori, ker se vsak od nas boji, da bo zaradi takih ali drugačnih razlogov takoj ob službo, če bo o tem začel razpravljati. Že se je namreč dogajalo, da je kdo od policistov zbral dovolj poguma in spregovoril v javnosti, nato pa dobil najprej premestitev in kasneje zaradi kakšne resnično banalne napake odpoved, ali pa je le to podal sam, ker mu je bilo vsega enostavno dovolj. In trenutno med policisti zmeraj bolj vre, med seboj se pogovarjajo le še o nevzdržnih razmerah in o tem kako bodo takoj, ko se jim bo ponudila prva možnost za drugo službo le to sprejeli. Kako naj potem taki policisti dobro opravljajo svoje delo? Nimam nikakršnih političnih ali drugih skritih namenov, nimam želje blatiti policije, saj sem navsezadnje policist tudi sam. Toda o stvareh se je treba začeti pogovarjati pred vsemi. O razmerah je treba spregovoriti javno. ZA mnenja vprašati policiste same in ne njihove nadrejene iz samega vrha, ki tako radi razlagajo kako je vse dobro in bo še samo boljše, kako se določene stvari, ki jih policiji očitajo dejansko sploh ne dogajajo… Generalni direktor pred televizijskimi kamerami vztrajno razlaga, kako se razmere v policiji popravljajo, kako policisti nimajo več toliko dela s pisanjem in se varnost v slovenskih mestih ni poslabšala. V neki oddaji na televiziji je celo izjavil, da bo sam preveril stanje na policijskih enotah in se prepričal o tamkajšnjih razmerah. Mogoče je celo obiskal katero od enot, vsekakor pa se od takrat ni nič spremenilo. Policisti še vedno opravljamo naloge, ki so tako rekoč nepomembne v smislu varnosti ljudi na določenem območju in so le orodje za dokazovanje komandirjev in njihovo napredovanje. Navedeni namreč v čim krajšem času potrebujejo čim več ukrepov, ki statistično izboljšajo rezultate policijske postaje in tako komandirja le te pokažejo v dobri luči in si tako zagotovi hitrejše napredovanje. Vsi pritiski pa se seveda odražajo na policistih, ki morajo za omenjeno »izboljšanje« neusmiljeno kaznovati banalne prekrške in s tem dvigovati število ukrepov. V tem času pa se na področju policijske postaje dogajajo taka in drugačna kazniva dejanja in ostali odklonilni pojavi nad katerimi se zgražajo občani in se obenem sprašujejo kaj dela policija. In prav ti občani potem tudi očitajo policistom na terenu, da ne delajo nič. Policisti pa, kljub temu, da vedo da imajo občani prav, vse le zanikajo. Večina policistov se tako vedno bolj in bolj sprašuje kako je sploh možno, da se take stvari dogajajo in zakaj se nič ne spremeni. Tako ostaja le še vprašanje časa kdaj bo v policiji dokončno »zavrelo«. Kako naj policisti že ob tako težkih pogojih dela prenašajo še vso kritiko javnosti in vse neprimerne oblike dela, ki ga morajo opravljati? Nekatere težave v policiji so tako nepotrebne in bi se jih dalo odpraviti zlahka, če bi le kdo iz vrha policije imel voljo oziroma pogum za to. Je res potrebno, da se policija odziva na še tako nepomembne dogodke, med tem, ko občani, ki dejansko nujno in takoj potrebujejo njihovo pomoč čakajo in s tem ogrožajo svoje imetje ali celo življenje? Je potrebno, da policisti ves čas svoje službe stojijo na enem mestu in opravljajo naloge, ki bi jih lahko opravljali mestni redarji ali varnostniki, oni pa bi se lahko posvečali problematiki za katero so dejansko odgovorni? Je potrebno, da se policisti opravljajo naloge zavarovalniških agentov in opravljajo oglede prometnih nesreč v katerih ni nihče poškodovan in je škoda na vozilih minimalna, udeleženci pa jih prijavljajo samo zaradi zahteve zavarovalnic po obravnavi policije, ki tako opravi delo namesto njih in jim privarčuje denar? Je potrebno vsako malenkost tudi po trikrat zabeležiti na list papirja? Podobnih vprašanj je še zelo veliko, prav tako banalnih opravkov, ki jih policisti morajo opravljati zaradi tega posledično zanemarjajo druga, bolj važna opravila. Najbrž bi lahko popisali še veliko listov papirja, če bi se lotili problemov na vsaki policijski postaji posebej. Vse opisano je le majhen del, kaplja v morju, težav, s katerimi se srečujemo. Najbolj žalostno je, da jih je veliko še skritih in čakajo na dan, ko se bo javnost postavila na našo stran in bomo zaradi tega odkrito spregovorili, ne da bi se pri tem bali, da bomo izgubili službe. Pri tem rabimo pomoč novinarjev, ki bi zgodbe predstavili javnosti brez napihovanja in dodatkov. Zgolj dejstva in dobro raziskovalno novinarstvo, ki bi javnosti pokazalo kakšne so resnične razmere v policiji. Pa bomo to kdaj dočakali ali pa bo vse prišlo na dan, ko bo povzročeno že preveč škode, krivci pa bodo že upokojeni in bodo doma uživali v svojih naslonjačih?

23.04.2008 | Zmaga
Vredu napisano. Samo raje se potrudim za vredu prvi vtis kot pa da pokažem takoj vse slabost kr če bi to naredila bi moški vzel drugo žensko, ki pa se bo zagotovo pretvarjala, da nekih slabih lastnosti nima. Na trgu je borba. Tekmece ne premaš s poštenostjo, ampak z dopingom.:)

19.04.2008 | Miška
Ja se strinjam z vedno zavrnjenim. Ženskam so nam všeč nedosegljivi moški ja, vsaj meni. Sicer pa tudi kdo pa bi vas moške razumel. Če pa ženska pokaže, da ji je moški všeč, mu pa tudi ni več zanimiva, ker se mu zdi, da je ni potrebno več osvajat in se truditi za njo. In tako vas mine. Ni enega recepta za to.

18.04.2008 | lela
ja res je, čakam že mesec na klic, pa nič od tega. je pa na potezi on, tako, da bom še nekaj časa čakala in upam, dočakala.

17.04.2008 | vedno zavrnjen
Ja, saj jaz rečem za številko pol pa se tut jaz javim, samo pol pa je ženska vedno mislila, da se podim za njo in ji nisem bil več zanimiv. Se strinjam, da je včasih dobro, da narediš prvi korak. Ampak ženske imajo raje, da se pretvarjaš pa se delaš nedosegljivega, pol pa so naenkrat cele nore. Al, ne?Zakaj je tak? Kako sploh lahko pride do tega, da se nekdo zanima za tebe, če se ne prikažeš kot največji frajer na svetu?