Definicija brezpogojne ljubezni je preprosta: brezpogojno ljubimo takrat, kadar ljubljeni osebi za to ne postavljamo nobenega pogoja. Ljubimo partnerja takšnega kot je, ne glede na to, kaj je naredil in česa ni naredil, kaj bo naredil in česa ne bo naredil. Ljubimo ga preprosto zato, ker je.
 Na drugi strani je pogojna ljubezen tista, ki si jo je potrebno na nek način zaslužiti ali zanjo izpolniti kakšen pogoj. Pogojna ljubezen obstaja, dokler objekt ljubezni izpolnjuje določene pogoje.Starševska ljubezen do novorojenčka in kasneje dojenčka je brezpogojna ljubezen. Ko se otrok rodi namreč ni sposoben narediti ničesar, da bi si zaslužil starševsko ljubezen. Ljubljen je samo zaradi tega, ker obstaja. Seveda tudi tu ne gre za absolutno brezpogojno ljubezen – osnovni pogoj je namreč, da je to otrok točno določenih staršev in ne kakšnih drugih staršev. Pri tem gre za družbeno pogojenost in ne biološko, zato se dejstvo ne spremeni, če je otrok posvojen. To pomeni, da prava, absolutna brezpogojna ljubezen pravzaprav sploh ne obstaja in da ta pojem tudi v okviru starševske ljubezni uporabljamo v njegovem relativnem pomenu.
 Kljub vsemu pa je izkušnja brezpogojne ljubezni v otrokovem življenju neprecenljiva. Občutek, da ga starša ljubita že samo zato, ker obstaja takšen kot je, sproži v otroku vedenje, da je kot oseba sam po sebi dragocen. Otroci, ki so odraščali brez tega občutka, razvijejo kronični občutek brezvrednosti. Ko je otrok sposoben razumeti pogoj, ki mu je postavljen in ko je ta pogoj sposoben tudi izpolniti, starši v vzgojo vpeljejo princip pogojne ljubezni. Dolžnost staršev je, da vzgojijo svojega otroka tako, da postane sposoben za samostojno življenje v človeški družbi, ta cilj pa je dosegljiv z vpeljavo pogojne ljubezni. Ker so majhni otroci motivirani izključno z lastnim zadovoljstvom, morajo starši motivirati otroka tako, da bo sodeloval tudi v dejavnostih, ki so zanj neprijetne, dolgočasne ali preprosto slabe.
 Starši s pogojevanjem svoje ljubezni otroka naučijo, kaj mora in česa ne sme početi – pokažejo mu, da ga imajo bolj radi, ko naredi tisto kar mora in da ga imajo manj radi kadar naredi nekaj, česar ne sme. Kako subtilne ali grobe so te metode pa je odvisno od posameznih staršev. Socializacija brez pogojevanja starševske ljubezni torej ne obstaja. Otrok v svoji vzgoji nujno potrebuje tako brezpogojno kot tudi pogojno ljubezen. Z razvojem otroka upada količina oziroma potreba po brezpogojni ljubezni in raste količina pogojne ljubljenosti. Pomembno pa je, da starši brezpogojne ljubljenosti nikoli popolnoma ne opustijo in da se kasneje v kriznih situacijah, skozi katere gre mladostnik, ta zopet poveča.
|
