Vsak izmed nas ima svojo zgodbo. Vsi imamo vzpone in padce. Kadar si na tleh, je zmaga, da se zopet postaviš na noge in na novo zaživiš.Vsak problem se da rešiti, zato vam mi ponujamo strokovnjakinjo, vi nam le pišite na urednistvo@ona-on.net in hitro dobite odgovor.
Lep pozdrav ga.Mojca.
Odločila sem se, da vam pišem, ker se me zadnje čase drži smola in v kakšnem trenutku, še sama ne vidim izhoda. Prejšnje leto meni ni bilo usojeno; najprej mi je zbolela mami za rakom na dojki, ki so jo zaenkrat uspešno pozdravili, nato pa je oče ime vnetje trebušne slinavke in bil mesec dni v komi…, ko sem to prebrodila, se mi je zgodil najlepši trenutek v življenju, saj sem zanosila, po dolgem zdravljenju in pričakovanju nama je le uspelo.Ker sem imela s.p. in lokal v najemu, ter rizično nosečnost, sem se morala odločiti ali bom delala ali imela otroka in odločila sem se, da lokal zaprem, ampak sem v dobrem četrtem mesecu nosečnosti zbolela in tako ostala brez otroka in še brez službe.Padla sem v depresijo in morala sem k psihiatrinji, ki mi je dala pomirjevala, naslednjič še antidepresive in tablte za spanje, saj en mesec sploh nisem vedela, kaj pomeni, da se naspiš, ker sem vsako noč sanjala otroka in se vsa premočena zbujala, sicer se sedaj že malo bolje počutim, vendar sem še vedno psihično na tleh.Mogoče bi res potrebovala kakšen dober pogovor, ker mislim, da me tablete uničujejo in strah me je, da bom postala odvisna od njih, sem pa tudi zelo občutljiva in čustvena in me vsaka stvar spravi iz tira.Moje zgodbe ne privoščim nikomur, vas pa prosim za pomoč. Hvala.Lep pozdrav.J.
Mojca odgovarja;
Pozdravljena,
V zadnjem letu si doživela veliko grenkih izkušenj, ki so te fizično in predvsem psihično izčrpale. Da omilimo stres in depresijo je dobro, da si poiščemo pomoč psihoterapevta, saj kot si že sama ugotovila antidepresivi niso trajna rešitev, oz. ne rešijo vzroka, omilijo le simptome. Pri tebi je nujno potrebno predelati čustva, da počasi sprejmeš kaj se ti je zgodilo. Opisuješ, da si zelo čustvena in te tudi malenkosti spravijo iz tira, tudi tu je potrebno delo s čustvi in ugotoviti vzroke zakaj odreagiraš tako. Mogoče si nalagaš preveč odgovornosti, mogoče imaš občutke krivde vse to bi bilo dobro odkrivati ob pogovoru. Največ kar lahko storiš zase je delo na sebi in kar pogumno vse lahko rešimo, če se tako odločimo. Bistveno je, da vemo kaj želimo in smo pripravljeni na spremembe.
Mojca odgovarja;
