 Človek, ki ljubi in je ljubljen, odseva čisto posebno svetlobo. Svetlobo sreče…
Mislite, da je lahko človek srečen brez ljubezni? Zakaj potem iščemo vse življenje? Zakaj enostavno nismo sami, preprosto in enostavno sami? Saj je veliko samskih ljudi! Se strinjam. A če bi v vaše življenje stopila ljubezen, bi zaprli vrata pred njo? Kaj če bi :
- se zjutraj smejali brez pravega razloga samemu sebi v ogledalu
- požvižgavali melodijo kar tako v avtu, ko bi se peljali v službo
- prijazno pobožali sosedovega »mulčka«, ko bi v vaše noge priletela žoga
- zamahnili z roko, ko bi se prodajalka opravičevala za gnečo v trgovini
- ob pogledu na čudovito lepoto cvetlice, pomislili nanjo
Toliko obrazov sreče je, kadar ljubimo. Še vedno mislite, da bi bil vaš odgovor: ne potrebujem te! Ne želim te!
Kaj je ljubezen med moškim in žensko?
Ljubezen je čustveno stanje. Zelo suhoparno, a povzame največji del resnice o ljubezni. V bistvu gre za odraz naših čustev v povezavi z določeno osebo, ki v nas z vsem, kar je, z njenim odnosom do nas, z njenimi dejanji, vzbuja določene občutke. Ne gre samo za nekaj prijetnega, temveč predvsem za nekaj, kar nekako v nas postavlja vse na pravo mesto. Čutimo,da je vse tako, kot mora biti. Lahko bi rekli notranjo čustveno ravnovesje, izpopolnitev, določen »čustveni mir in red«.
 Hkrati pridobimo moč, določeno energijo, ki jo znotraj nas sproži ljubezen. Če smo do sedaj veslali čoln, dobimo jadra in veter vanje. Enostavno čutimo, da za nas ni meja. Vse lahko, vse…
Zelo pomembno dejstvo je, da gre za stanje. Ljubezen ni nekaj, kar pride samo po sebi in prav tako ni nekaj, kar ostane samo po sebi. Čustva so določene vrste dražljaj, kar pomeni, da njihova intenzivnost ni stalnica. Lahko so zelo močna, lahko v celoti izginejo. Če govorimo o ljubezni, se začne takrat, ko zaljubljenost preseže svojo kratkoročnost. Zaljubljenost je večkrat rezultat privlačnosti, poželenja, lastnosti osebe, ki si jo želimo pri partnerju (tako me zna nasmejati; lepo, a če je samo to, je za ljubezen premalo).
Ugotovimo, da je oseba ob nas več kot samo nekdo, v kogar smo se zaljubili. Preprosto želimo z njo deliti življenje. A če želimo obdržati moč ljubezni, jo ohraniti v odnosu s partnerjem, moramo skrbeti zanjo. Prepričanje, da nas bo imel nekdo rad vse svoje življenje, ne glede na vse, je iluzija.
V ljubezni mora obstajati ravnovesje med tem, kar dajemo in kar sprejemamo s strani druge osebe. Kratkoročno se lahko ravnovesje poruši, kar morda postavlja dvome in vprašanja, a ne zamaje temeljev ljubezni. Je že tako, da v življenju ni nič ravna črta. Vse je nihanje in tako niha tudi ljubezen s partnerjem. Pomembno je, da dolgoročno raste in postaja močnejša, trdnejša ter da rasteva z njo kot osebi, človeka in partnerja.
Starejši smo, bolj smo ranljivi za spremembe okolja okrog nas in težje jih sprejemamo. Takrat potrebujemo ob nas partnerja, ki mu v celoti zaupamo, s katerim smo lahko to, kar smo, in ob katerem vedno vemo, kaj lahko vzajemno pričakujemo drug od drugega.
 Ljubezen je zelo egoistično čustvo. Morda se tega največkrat zavemo takrat, ko ljubezen izgubimo. Če ljubimo v celoti, brezpogojno, brezkompromisno, a ne privoščimo osebi, ki jo imamo radi, srečo? Če ni srečna ob nas, zakaj je ne želimo pustiti iz našega življenja, zakaj smo jezni?
Med moškim in žensko ne more biti brezpogojne ljubezni. Takšna je samo ljubezen med otrokom in staršem. Med partnerjema v tem primeru ne gre za ljubezen, ampak odvisnost. Ta nima z ljubeznijo nobene veze.
Ima ljubezen ženski in moški obraz?
Ljubezen ni lastnost, ki bi bila dana ženskam ali moškim, temveč lastnost človeka. Seveda govorimo o človeku, ki je sposoben izražati čustva in je dovolj zrel, da jih pokaže in deli z drugimi ljudmi. Razlike med moškimi in ženskami ni. Prevečkrat se izhaja iz stališča ženske prioritete v čustvovanju, kakor da moški ne čutijo enako in niso sposobni enakih čustev.
 Ne gre za vprašanje moške sposobnosti čustvovanja, temveč načina izražanja čustev. Nedvomno moški izražajo čustva na drugačen način, a to še ne pomeni, da ne čutijo enako močno kot ženske, da so njihova čustva drugačna zato, ker so moški. Moškim je ljubezen ravno tako pomembna kot ženskam.
Kako se odzivamo v svetu (moški ali ženske), je seveda drugo vprašanje. Predvsem posledica vzgoje, okolja. Kolikokrat rečemo za ženske »ah, so pač bolj čustvene«. Kako daleč od resnice! Če ženska svoja čustva pokaže drugače (n.pr. z jokom), še ne pomeni, da je bolj čustvena, samo na drugačen način jih izraža.
Moški svet se še vedno bolj vrti okrog njegovega dela, ženski okrog njene družine, partnerskega odnosa. Tako pač je. Zanje je pomembno, da je vse v službi, njihovem delu, urejeno, da lahko normalno delujejo v ljubezni. Ženske smo drugačne. Za nas je lahko v službi vse narobe, samo da je v ljubezni vse v redu. Seveda govorim o povprečju, ne izjemah.
Če nekdo ni čustven, ni takšen zato, ker je moški (ali ženska), ampak, ker je bil kot človek nekje v svojem razvoju, morda že v najbolj nežnem otroštvu, prikrajšan za ljubezen. Ni je prejemal, ne pozna je in ni je sposoben ne izraziti in ne dajati. Verjetno je v njem ni. Kako zelo prikrajšan je takšen človek za vse lepo na tem svetu?!
 Ali obstaja »prava ljubezen«?Kaj sploh je »prava ljubezen«? A bi jo videli, če bi jo imeli pred nosom ali ne? Kako jo spoznati? Menim, da gre za gledanje posameznika na ljubezen, ki je predvsem osnovano na vzgledu iz družine, iz otroštva. Če otrok opazuje očeta in mamo, njun lep, intimen odnos, če vidi v tem odnosu toplino, zaupanje, podporo, spoštovanje, smeh, igro, dotike, poljube, pogovore, bo zanj to obraz ljubezni. Drugačnega ne bo iskal, ker bo poznal samo ta obraz ljubezni. To bo zanj »prava ljubezen«.
Morda bo izhajal iz svojega obraza ljubezni in bo, po prvi zaljubljenosti, spoznal, da obraz ljubezni ni samo to. Morda bo spoznal taktiziranje, laganje, varanje… Nekateri bi rekli, da bo odrasel. Morda bo imel veze s partnerji, ki mu ne bodo nudili ljubezni, ki jo pozna sam. A verjamem, da bo iskal tako dolgo, dokler ne bo našel nekoga, katerega »obraz ljubezni« bo podoben njegovemu. Ker brez tega ne bo zares srečen.
Menim, da vsi iščemo vse življenje pravo ljubezen. A prava ljubezen ni nekaj, kar nas preprosto sreča nekje na naši poti. Prava ljubezen med moškim in žensko je možna, če imata podoben pogled na ljubezen, podobna pričakovanja, kaj bi naj bila prava ljubezen, in če sta pripravljena za pravo ljubezen tudi »delati« na odnosu med njima. Vsak dan, vedno znova in znova. Ker bosta toliko dajala, bosta tudi prejemala.
Ljubezen torej ni nekaj »samo po sebi umevnega«. Zato nikoli ne moremo vedeti, ali smo srečali pravo ljubezen. Srečata se posameznika. Če bo njuna ljubezen postala prava ljubezen, je odvisno seveda od njiju. Seveda mora biti privlačnost in morajo biti čustva. Srcu ne moremo ukazovati, koga naj ljubi in koga ne. A potem mora biti iskrenost, odgovornost in vse, kar naredi iz dveh, ki se imata rada, dva, ki doživljata pravo ljubezen.
 Ljubezni ni brez zaupanja. V pravi ljubezni ni kompromisov, kar se tiče čustev in ni taktiziranja. Sposobnost verjeti in zaupati, sploh, če smo večkrat »razočarani«, bi nekdo lahko enačil z naivnostjo. Osebno menim, da je bolje biti naiven celo življenje, kot enkrat ne zaupati v osebo, ki pride v naše življenje. S tem mu že na samem začetku ne damo enako vrednost, enako možnost kot osebi pred njim, ki je odšla iz našega življenja.
Vsak človek, ki pride v naše življenje, pride z določenim namenom. Če je namenjeno, da bomo z njim gradili pravo ljubezen, bo ostal. Če ni bilo namenjeno, bo odšel. Dal nam bo nekaj, kar morda v začetku, po razočaranju zaradi izgube, ne bomo takoj videli. A vsak človek, vsak človek pusti nekaj v nas. In mi v njem. Če je šlo za odnos. Torej ne gre za razočaranje. Ne, enostavno nismo to, kar bi dalo možnost za pravo ljubezen, kot jo vidi ta oseba.
Imeti ljubezen svojega življenja ali imeti ljubezen v življenju
Lahko bi bilo eno in isto. Ne bi bilo vprašanje, ne bi bila izbira. Lahko bi imeli ljubezen svojega življenja vse življenje. Je lahko kaj lepšega? A če jo izgubimo, bomo zavrgli življenje, ker je za nas samo ena in edinstvena ljubezen našega življenja?
Ali sploh verjamete, da obstaja ljubezen, ki je ljubezen življenja v življenju človeka? Ljubiti tako zelo, da ne zmoremo ljubiti nikogar več, če ljubezen izgubimo. Naša čustva do določene osebe so bila tako zelo močna, da je edino, kar smo sposobni občutiti, čustvena praznina za vse življenje. Ljubezen življenja. Poznam ljudi, ki so večino življenja sami, ker verjamejo, da so izgubili eno in edino ljubezen svojega življenja.
 Zakaj sama ne verjamem v njeno edinstvenost? Če bi bilo tako, bi ljubezen pomenila odvzemanje naše substance čustvovanja. Ljubezen nas bi torej »praznila«, kar je v nasprotju z bistvom ljubezni. Ljubezen nas »polni«.
Edinstvenost ene same ljubezni v življenju pomeni, da bi bila vsakemu moškemu na tem svetu namenjena samo ena ženska in vsaki ženski samo en moški. Kolikšna verjetnost je, da se sploh kdaj srečata?
Verjamem v ljubezen v življenju. Enostavno čutiti, da je človek ob nas oseba, s katero bi želeli deliti svoje življenje. Kaj sploh pomeni v tem smislu deliti življenje?
Ne samo skupnega sobivanja, ampak skupne cilje, skupno rast in skupno zavezo. V slehernem trenutku skupne poti skozi življenje, v vsem, kar sta partnerja, povezanost in intimnost, ki dajeta njunemu življenju svetlobo sreče in zavedanje čudovite lepote bivanja nasploh.
Ljubezen, zaradi katere čutimo več, kot smo čutili kdajkoli v življenju, je ljubezen, s katero lahko postanemo več, kot smo bili kdajkoli v življenju.
Takšna ljubezen je prava ljubezen. A ne obstaja samo ena ženska, kakor ne obstaja samo en moški, s katero jo lahko uresničimo.
Uresničimo? Ja, odvisna je namreč od moškega in ženske, ki sta se na neki točki življenja odločila, da poskusita skupaj.
|
