 Čeprav naj bi bile klepetalnice s »sobami«, v katerih naj bi se zbirali podobno misleči sogovorniki in možnostjo zasebnih pogovorov, po nekaterih podatkih v zatonu, saj naj bi jih družabne spletne strani, kot so Facebook ali Netlog, izpodrinile, je dovolj če zavijemo na najpopularnejši spletni brskalnik na svetu in vpišemo iskalni niz »chat«. V manj kot desetinki sekunde se nam bo prikazalo več kot 534 milijonov zadetkov, kar je seveda ogromno in četudi predpostavimo, da devet desetin spletnih strani v resnici ne ponuja klepeta, jih še vedno ostane ogromno.
 Drznil bi si sicer staviti, da bi bilo zgolj deset let nazaj, ko so bile klepetalnice prav v vrhu priljubljenosti rezultatov tudi dvakrat več, slovenske »sobe« pa so bile v vsakem trenutku dneva tako zelo polne, da je bila dejansko potrebna precejšnja doza potrpljenja, preden si se uspel prijaviti v kakšno.
No, klepetalnice so sčasoma nadomestili forumi, nato so nekaj časa bili »in« blogi, zdaj pa velja, da če te ni na Facebooku ali vsaj Netlogu, skorajda ne obstajaš.
 Začuda pa so bile ravno klepetalnice od vsega začetka izredno negativno razvpite kot zbirališče čudakov in ljudi, ki bi povprečnemu uporabnika interneta utegnili biti nevarni. Nekaj so k temu zagotovo pripomogli tudi mediji, ki so o žrtvah, ki jih je storilec spoznal v klepetalnici, na dolgo in široko poročali, nekaj pa zagotovo dejstvo, da so to spletne strani, ki, za razliko od forumov, blogov in družbanih spletnih strani, pač omogočajo popolno anonimnost.
A glede na to da sem sam pred leti, prav med zgoraj omenjenim vrhuncem klepetalnic, na njih preživel marsikatero noč, se lahko opozorilom o potencialno nevarnih ljudeh, ki zgolj čakajo na svojo, nič hudega slutečo žrtev, zgolj namuznem.
Sicer si nikoli nisem vodil neke evidence, upam pa si trditi, da sem najprej prek dolgih zasebnih pogovorov ter nato v živo spoznal več kot petdeset oseb in vsi po vrsti so bili povsem normalni ljudje, točno takšni kot jaz.
 A problem lahko nastopi povsem drugje. Nekaj je, če se v klepetalnico prijavi odrasla oseba z razčiščenimi pojmi, saj je v tem primeru vse kar se še lahko prijetnega zgodi, samo dodaten bonus, a kaj če klepetalnico odkrije najstnik ali najstnica, ki še ne ve, da čisto vsi ljudje le niso prijazni in da če bo do nekoga preveč zaupljiv, oz. zaupljiva, lahko pride tudi do katastrofe?
 Glede na moje izkušnje sicer tudi večina mlajših dobro ve, kje je meja in zaseben klepet ob kakšnem čudnem vprašanju hitro zapustijo, a vseeno se mi je večkrat zgodilo, da so mi najstnice po polurnem pogovoru ponudile menjavo intimnejših slik, kar sem seveda vedno znova gladko zavrnil.
Dokaz o pretirani zaupljivosti (ali celo nevednosti) najstnic se skriva na spletni strani, katere naslov sem pred časom prejel po elektronski pošti. Njen lastnik se je na naslovni strani pohvalil, da je intimne (in v nekaterih segmentih celo pornografske) slike deklet, ki jih lahko vidimo v galeriji, dobil od deklet, ki jih je spoznal v internetnih klepetalnicah.
Čeprav nekaj dvoma sicer kljub temu obstaja, saj nikjer ni rečeno, da je fant govoril resnico (morda je slike sam snel z drugih spletnih strani), so to dejansko bile amaterske slike mladih deklet, ki so nekomu vsekakor poslale svojo fotografijo, ta pa je njihovo zaupanje gladko zlorabil. Čeprav je spletna stran že nekaj časa umaknjena, rad verjamem, da fotografije še vedno krožijo po spletnih straneh in elektronskih poštnih predalih. Kako se ob tem počutijo dekleta, pa je najbrž zgodba zase.
 S spoznavanjem ljudi prek interneta, naj bo to takšna ali drugačna aplikacija, ni popolnoma nič narobe, toda čeprav vam osebe s katerimi boste klepetali v veliki večini primerov ne bodo nevarne, se je v vsakem trenutku potrebno zavedati, da lahko v vsakem trenutku odidemo brez vsakega občutka slabe vesti.
Če vam je oseba simpatična, lahko mirne duše prijateljujeta in ko se vam bo zdelo, da ga/jo dovolj poznate, ne bo nič narobe, če si bosta po elektronski pošti izmenjala fotografije ter se nazadnje tudi dobila (konec koncev poznam srečno poročen par, ki se je našel prav v internetni čvekalnici).
 Od pošiljanja razgaljenih fotografij po prvih petih minutah pogovora pa ne boste imeli popolnoma nič, zato ob takšnih predlogih odidite in sogovornika od tistega trenutka naprej preprosto ignorirajte.
Kar se znajde na internetu se pač nikoli ne izbriše in verjamem, da si nihče na tem svetu ne želi, da bi njegovi najbližji nekoč na računalniškem zaslonu zagledali sliko (ali celo videoposnetek) njegovega golega telesa (v kočljivi pozi).
|
