Čeprav je komaj na začetku kariere, je decembra 2006 že sodeloval na festivalu Monodrama na Ptuju, hkrati pa si je pridobil nekaj izkušenj v Mestnem gledališču Ljubljanskem. Vsekakor je fotogeničen, zato ga bo kamera najbrž hitro vzljubila. Glede na aktualnost nedeljskega popoldanskega termina je nastal intervju, v katerem je Dejan Pevčević predstavljen bolj z gledališke plati in njegovega pogleda na današnji svet »šov biznisa« …
 Dejan Pevčević, ime, ki verjetno še ni znano, vsaj večini Slovencev ne. Morda zdaj ne bo postal le znan, temveč tudi popularen. Kaj pomeni prodor na RTV Slovenijo v oddajo NLP? Je to za igralca izziv ali tiha želja, da bi bil prepoznaven?Gotovo je to tudi priložnost, da opozoriš nase, sicer pa predvsem priložnost za samorazvoj, v smislu: izziv na področju, kjer se še nisem preizkusil in ta oddaja mi bo gotovo nudila nove izkušnje, ki jih bom, upam da, s pridom uporabljal za svoje nadaljnje ustvarjanje.
Izkušnje bodo vsekakor dobra šola za naprej, če rečem po našem starem reku, vendar se človek nadeja, da taka šola ne bi drago stala. Iz tega sledi logično vprašanje. Kako se spopasti s tandemom, ki je doslej vodil TLP (zdaj NLP), predvsem z zelo uspešnim Ladom Bizovičarjem?
Jaz NLP nikakor ne jemljem kot spopad s tandemom, ki ga na tem mestu ni več, ravno nasprotno, v tem vidim prej odgovornost, da na dobro zgrajeni platformi razvijem in ponudim nekaj meni lastnega, seveda si pri tem želim, da bi mi, oziroma da bi nam vsem uspelo. Za oceno uspešnosti ali pa neuspešnosti pa vedno stojijo neki kriteriji, ki pa so lahko zelo različni, in kot ste že sami dejali, v sicer drugačnem kontekstu, so ti kriteriji lahko večna dilema … Vsekakor pa ni nobene dileme, da so predhodniki postavili visok standard gledanosti in v tem smislu sva s Tjašo dejansko v neki nehvaležni situaciji, ampak zato nič manj zanimivi.
 Morda bi lahko opisali svoje izkušnje v gledališču in katere od teh bi vam pri vodenju NLP-ja najbolj koristile, seveda če nam pri tem izdate koncept oddaje, potem bi si lahko tudi predstavljali vašo vlogo v oddaji, ne samo kot voditelja, morda tudi kot nekoga, ki nas skuša spraviti v dobro voljo …Nek smiseln in vsaj približen odgovor na to vprašanje, se mi zdi, da po obsegu presega formo najinega intervjuja, zato zgolj dodajam, da za vsako delo, kjer se moraš izpostaviti v vsej svoji biti, so vsakršne izkušnje precej dobrodošle, če pa so te iz sorodnega testa, pa še toliko bolj.
Vidim, da gledate na situacijo zelo realno, kar je najbrž prednost, če človek hoče ostati v tem poslu. Igralski poklic nista samo med in mleko … Kaj bi po vašem mnenju najbolj označilo mladega perspektivnega igralca in seveda igralko? Je svet 'šov biznisa' krut svet, je svet igralcev ves čas resničnostni šov, ste ves čas pod sojem žarometov ali le muhe enodnevnice …
 Perspektivnega ustvarjalca najbrž označuje predvsem občutljiva radovednost v povezavi s sposobnostjo zaznavanja in cepljenja preko sebe na svoje stvaritve. Vsi minljivi na tem krutem in hkrati prijaznem planetu smo muhe enodnevnice, s tem da določeno mrčes soji žarometov večkrat oplazijo, druge spet manj in zgolj tisti, ki živijo zamaskirano življenje, so dejansko ves čas v resničnostnem šovu, to pa igralci zagotovo nismo, kajti sicer bi ne bili ogledalo družbe, pa čeprav je to lahko razumeti protislovno, pa v svojem bistvu nikakor ni.
Včasih smo ljudje vsi sami sebi protislovni, rečemo nekaj, storimo pa čisto nekaj drugega, vendar navadni smrtniki nismo toliko na očeh javnosti. Kljub temu si včasih rečem, da je pisana beseda konj, če je ne zauzdaš. Na to pomislim predvsem, ko včasih kaj preberem o estradnikih in njihovem življenju … Kako gledate vi na rumeni tisk?
Za rumeni tisk menim, da bolj ali manj dobro izpolnjuje svoj namen. Sicer pa so mi bolj kot prozorno rumene všeč druge barve.
Tokrat ste odgovorili kratko in jedrnato, najbrž se nočete zameriti ne enim ne drugim … Torej greva dalje. Kje so meje, kje so vaše meje, do kod se pustite prepričati, da boste nekaj odigrali, nekateri starejši kolegi znajo stvari obrniti tako, da si režiser misli, da je obveljala njegova, v resnici pa je igralec tako predstavil zadevo, da je igro obrnil na svoj mlin … Se vam zdi, da je to le nakladanje?
 Kakor pri komu, menim, da so vam ti starejši kolegi dobro prodali svojo finto, ki pa ni nujno tako enostranska, kajti pri dobrih režiserjih je prej obratno: da oni, kadar je to potrebno, znajo igralcu pomagati, pa četudi na ta način, da mu nekaj ponudijo posredno in tako igralca premaknejo v njegovem zavzetem iskanju, kot da je najdeno njegova lastna pogruntavščina. Bistvo je povsem drugje, ne kdo bo koga za nosek potegnil, ampak kako bosta skupaj prepričljivo in na zanimiv način spucala nosnici gledalcu, za to pa je v razmerju režiser-igralec običajno potrebna visoka stopnja vzajemnosti in medsebojnega razumevanja-sprejemanja, četudi do konca mislita vsak po svoje. Navsezadnje je umetniško delo plod obeh.
 Iz vas kipi umetnost, kaj pa doma, ko vas nihče ne vidi, kaj vas žene takrat? Kje žurirate, če sploh žurirate, kako se sproščate? To so zdaj že vprašanja, kjer bodo predvsem mlajše gledalke iskale priložnost, da vas srečajo, če niste še zasedeni. Lahko nam izdate, lahko pa seveda rečete, da se nas to ne tiče in odgovorite samo, kako preživite prosti čas. Tudi s tem bomo zadovoljni …(da ne bom preveč direkten, op. p.)Svoj čas preživljam zelo aktivno in dinamično. Poleg tega se prepuščam različnim vetrovom in četudi bi vedel, kje in kdaj bo zapihalo, običajno pridem in grem kot strela z jasnega in nima smisla, da bi se preveč lovili naokrog, naj bralke raje ob nedeljah, po kosilu, lepo pridno počakajo na zofi in si izborijo kontrolo nad daljinskim upravljavcem, ali pa pridejo med občinstvo kar v studio, tako si bomo lahko še najbližje in upam, da nam bo to druženje v veselje.
Aha, torej mlad in vihrav, ki se ni še zasidral, pa vendar se barka tu in tam ustavi, predvsem po naporni nevihti. Potem pa novi izzivi. Razmišljam, kaj bi še lahko nekaterim pomenil izziv in je dandanes zelo popularno. Še enkrat bom omenil resničnostni šov. Bi se prijavili na kak resničnostni šov ali si ste že, pa niste bili sprejeti? Kaj si mislite o tem?
(smeh) Nimam se nikakršne potrebe zgolj in samo kazat (ven metat), pa tudi za to je mnogo drugačnih, bolj zdravih priložnosti.
 Moder odgovor. Kaj pa klasična vprašanja, vam gredo na živce, kot npr.: katere oddaje na televiziji vas najbolj pritegnejo? Kaj pa knjige?Požiram informativne in poljudnoznanstvene oddaje, jem pa zelo različne knjige od strokovnih do tankih.
Seveda, na tem mestu nima smisla izgubljati besed, pa vendar ne odneham! Ste že kam potovali, imate take vrste izkušnje, da bi lahko ocenili družbeno-politično stanje pri nas in drugje … Ali pa vas to ne zanima, ker ste še nekoliko bolj na začetku svoje kariere?
Ko le utegnem, se nagradim s kakim medcelinskim potovanjem, ampak neodvisno od tega, bi se pri svojem delu težko ognil razmišljanju o vsesplošni samopašnosti naših pastirjev in to nikakor ne vezano samo na alpsko (za)omejenost.
 Zdi se mi, da ste kar previdni pri izjavah, kar je za igralca na začetku poti zelo dobro. Naj bo še nekaj malega proti koncu debate: kako se pripravite na nastop in kaj menite o totalni predanosti teatru?Predvsem se mi zdi pomembno biti iskreno predan sebi in če si iz tega posledično predan tudi čemu drugemu, v tem ne vidim nikakršnega problema; potemtakem ti tudi priprave za nastop ne delajo težav in se z lahkoto pripraviš dobro.
Očitno ste vi predani svojemu poklicu, če lahko tako rečem. Ste kdaj pomislili, da imate srečo, ker ste bili sprejeti na AGRFT? Veste, koliko mladih si želi postati voditelj oddaje, biti igralec, pevec, znan … Kaj menite o tem?
Ja, sem večkrat pomislil na to in sem srečen, da je tako, kot je (da sem igralec), sicer pa upam, da to, da sem bil sprejet na Akademijo, ni posledica zgolj moje morebitne sreče. Vendar se je potrebno zavedati, da kariera velikega ustvarjalca zahteva poglobljeno delo na sebi in preko sebe, skratka, veliko mero volje, čustev in razuma (idealno, če so vsi trije gonilniki v harmoniji).
 Trinajst, pravijo je sreča, zato naj tukaj bodi konec in zadnje vprašanje: Kaj je vaše najbolj noro doživetje? Pa četudi nam izdate samo drobtinice, morda se bomo kot bralci lahko kaj naučili iz tega?Ne vem, če je to najbolj noro, je pa zagotovo eno najatraktivnejših mojih doživetij, in sicer: lebdenje v breztežnosti. Namreč, leta 1999 se je nekje nad ruskimi pticami, prvič v zgodovini človeštva, zgodila gledališka predstava v gravitaciji NIČ! Bil sem eden izmed srečnežev, ki smo imeli priložnost sodelovati v tej izjemni situaciji. Bilo je kot iz dobrih filmskih prizorov, ki jih je težko opisati in hkrati enostavno zaznati, a si jih zapomniš za vedno.
Morda za mlajše bralce dodajam zgolj še to: Upaj si sanjariti in uživaj na poti do uresničitve sanj, četudi ne dosežeš cilja, si ga stalno ženi naprej.
|
