...sem ji povedala: »Jutri se greva s Petrom testirat.«
»Kako lahko …« so ji besede zamrle na ustih, misli pa kot kljun roparice pekoče kljuvale v možgane: "To ni hči, ki sem jo rodila! Sem sploh rodila to bitje pred sabo?
»Mami, vse je v redu, no. Nikar si ne jemlji k srcu.« »Kako ne!! Ne razumem te! Kaj pa fant, ki je to noč prenočil pri nas? Kaj boš z njim? Kaj boš s Petrom? Včeraj Dominik, jutri Peter! To nikamor ne vodi. Ne moreš imeti dveh naenkrat.«
"Seveda lahko," sem si mislila. Le da ne v tem prostoru, času in družbi, ki ne dojema razsežnosti življenja in partnerskih vez. Sicer pa, z nikomer od njiju nisem želela začeti veze, zato sem nadaljevala: »Saj nisem v vezi z nobenim od njiju. Niti ne bom.«
»Veza … Veza! Ne razumem te tvoje "veze". Jasno mi je to, da si enkrat z enim, drugič pa z drugim.« »Ja. Pa saj vesta. In tudi to, da ne bom z njima. Prosto pot imata. Tako, kot jo imam sama.«
Molčali sva. Spremljali dogajanje na TV in se utapljali v mulju misli. Vedela sem, da mati z vsakim vzdihom pogoltne še solze in jih skrije v grlo. Ne more me preslepiti. Tako kot ona, sem ravno po njej ostala zaznamovana s patino pretanjenih zaznav.
Ni mi mogla skriti jedkega obupa.
Na faksu mi je nekoč tako mimogrede rekla: »Zelo bi bila razočarana, če bi izvedela, da si v razmerju z žensko.« Oh … stereotip družbe!, ki se mu želi izogniti vsak starš! Naj bi ji takrat priznala, da sem tako, kot smo vsi ljudje, tudi sama potencialna biseksualka? Naj bi ji povedala, da me ženske sicer ne zanimajo, a za njihove čare nisem imuna? Naj bi ji nekaj let kasneje zaupala, da sem se z žensko ljubila, pa ne le z eno, da sem še vedno dovzetna za skladno žensko telo in da bi si tudi žensko izbrala, tako kot moškega, sama … Naj bi ji??
Kaj gonim naprej in naprej?! Da so boleč in krvav davek vseh pričakovanj trpka razočaranja!! Nisem žensko usmerjena, a to zdaj je bilo hujši šok, kot če bi bila jaz, njena hči, lezbijka. Pa naj bi povedala tudi to, da Dominik in Peter nista v tem trenutku edina? A naj bi? Šok bi se podvojil, potrojil, početveril … Kaj ni dovolj, da se sama ubadam z zmešnjavo, ki moškemu egu ni razumljiva? Zakaj naj bi še moja mati trpela breme mojih sprehajanj po moških nivojih??
»Mami …« sem začela. »Nič hudega ni. Saj veš, da se ne vlačim okrog,« sem skušala razbiti pritisk temne monotonije. »Vem. Saj vem. Le tega ne dojamem, kako si bila vsa ta leta sama, danes pa se pojaviš z dvema.« »Se spomniš, ko sem ti zadnjič rekla, da ne morem nič za to, če sem moškim všeč? Ne vem, kaj naj, ampak, dejstvo je, da SEM JIM, pa bogpomagaj!.
Tukaj ne morem nič, kot da … Saj ne vem.« »Ampak, da si bila toliko časa sama …« »Me moški pač niso zanimali!« »Pa zdaj?? Kar dva naenkrat! Ja, kaj pa zdaj …« »Tudi zdaj me ne zanimajo, mami. Res je, rada imam moške, a zanimajo me ravno ne. Ne zdaj! A zgodilo se je. In tako je. Res ne morem nič pri tem, da sem všeč moškemu svetu …«
»Ne gre mi v glavo. Ne razumem. In kar naprej mi odmeva, kar si pred leti navrgla: "Moškega imam zato, da me zadovolji, potem pa ga zavržem."« »Tega več ne počnem.« A mati ni hotela slišati, pa je nadaljevala: »A sploh razumeš, se sploh zavedaš, da so vsi ti moški ljudje?! Da imajo čustva?!! Ne moreš se obnašati do njih na takšen način!« Solze so se ji nabirale v očeh, ko mi je dopovedovala osnovna pravila medčloveških odnosov in ji je skozi misli rezalo: "Pošast sem rodila, ne pa človeka … Brezčutno pošast …"
»Mami, nikar … Vse je v redu in vse bo še dobro. Prav, sta Dominik in Peter, sta dva … Pa kaj naj? Odločala se ne bom, kdo bo ostal, ker ne bom v vezi z njima. Ne morem biti v vezi. Čustveno sem otopela. Moja čustva so zablokirala. Za kogarkoli. Za vsakogar. Je želja z moške strani. Z moje pa ne. Preprosto je ni.« »Ne vem …« je pomolčala. »Ne vem. In ne razumem. Kako lahko … Raje mi ne bi ničesar govorila.«
»Saj veš, da govorim. Da sem iskrena, da ne lažem, si ne izmišljujem in ne tajim. Včasih že res zamolčim, a tega, kar se zdaj dogaja, ne bom skrivala ne pred teboj in ne pred nikomer. Nimam slabe vesti, niti slabega občutka. Ničesar se ne sramujem. To sem jaz in to je moje življenje. Vem pa, da tako liberalna nisem ne v pravem času in ne v pravem okolju, da bi ljudje to sprejeli. Preveč odkrita sem, mami. Preveč sem iskrena in dejstva, ki jih razgaljeno živim kot svojo resnico, so preboleča za svetohlinstvo današnjega časa.
Ko se z Dominikom vrneva s poti, se bom poslovila od vseh moških in dokončala stvari, ki jih imam še za zaključit. Potem odidem v samostan. Tako bom imela mir pred svetom moških, in bodo moški imeli mir pred menoj. Še najbolj smiselno se mi zdi,« sem ponovno potegnila iz svojih globin večletno namero in jo, ne vem kolikič že, še bolj trpko, kot je bil trpek materin obup, razlagala kot edino rešitev, ki me bo rešila prekletstva ženske, za povrhu vsega še poželjive, čutne, tako nedoumljive in obenem usodne ženske.
PREKLETO! rada sem ženska in strastno živim, a nedanost moje usode, nezmožnost narediti korak naprej, ne da bi me kot napeta elastika potegnilo daleč nazaj in spet odvrglo na vzletno točko, ni drugega kot velik vprašaj nad zavestjo mojega bivanja. Ahh, da svet obranim sebe, je moj umik še najboljši zaključek …
»Kaj mi govoriš o tem?! Saj ti ne izbiram moških jaz,« sva obe z materjo dihali nekoliko lažje. »Res je. Sama jih. A kaj, ko nimam več nežnih čustev za njih …«
_
Noč zatem, ko sva s Petrom prenočila v Piranu, je Dominik prenočil pri nas. Vedel je za Petra. Naslednji večer mi je pisal: "Veš, tvoj lesk slepi, megli misli. A tvoj sijaj in tvoja čistost sta čudovita."
Oh … dragi fant, ko bi le vedel, kolikšen je davek moje čiste iskrenosti in sijaja, ki megli. Če bi me lahko, bi me že davno skurili na grmadi.
Opoldne naslednjega dne sva s Petrom čakala na Infekcijski. »Ko sem bil mlajši, sem bil v podobni situaciji kot ti,« je začel Peter. »Oče mi jih je dobro napel, da dveh deklet ne gre imeti obenem. Tudi tebe bo po sedmih letih še šibala šiba božja …« se mi je smejal. »Pusti že enkrat te neumnosti in se zresni,« je zmajeval z glavo, jaz pa njemu nazaj: »To niso nobene neumnosti. Sem le dekle, ki sem čustveno prazna …«
Jutro zatem sem se spet zbudila z nerazložljivo željo po krvi.
