Večina popotnikov in turistov začne svoje potovanje v Kairu. Kairo je Egipt in Egipt je Kairo pravijo domačini. To je mesto, ki preseneti vsakega obiskovalca. Nekateri Kairo vzljubijo, drugi ga zasovražijo. Kot glavno mesto, je Kairo najbolj razvit del države. Ker pa v njem biva že okoli 12 milijonov prebivalcev, se tu neprestano mešata revščina in bogastvo. Lahko se sprehajate še po tako mondeni ulici, ko zavijete na stransko, se boste verjetno znašli v popolnoma drugačnem okolju.

V Kairu sem prebil 10 dni. Nekateri tam prebijejo cele mesece, ker je v Kairu najbolj znana šola arabščine. Mesto je zelo živahno, še posebej zvečer. Nil, ki teče skozi mesto ga deli na zahodni in vzhodni del. Večina obiskovalcev v Kairu obišče Nacionalni muzej in piramide, ki se nahajajo na zahodu mesta, tam pri Gizi. Prav to je običajno razlog, da obiskovalci Kaira ne marajo. Za tako veliko mesto, si je treba vzeti čas. Prebivalci glavnega mesta so v resnici zelo prijazni ljudje, ki ti z veseljem pomagajo ko si v zagati. Prednost mesta je tudi v tem, da so popotniške namestitve in hrana na ulici dokaj poceni. Iz mesta se je mogoče opraviti na veliko enodnevnih izletov, kot je tisti na največji kamelji sejem severne Afrike.

Iz Kaira sem se odločil potovati na skrajni vzhod države. Tja daleč, proti Libijski meji kjer se nahaja oaza imenovana Siwa. O oazi sem že veliko slišal in vedel sem, da so njeni prebivalci nekaj posebnega. Le malokdo namreč ve, da v Egiptu živi veliko manjšin nearabskega porekla in Siwanci so ena izmed njih. To so Berberi, potomci nekdaj velikega naroda, ki je vladal večjemu delu Sahare. Kot zanimivost lahko povem, da po arabsko sahara pomeni puščava. Srečanje z Berberi je vedno nekaj posebnega. Življenje med njimi še vedno poteka tako, kot bi se ustavil čas. Vse gre počasi in brez skrbi. Siwa je drugače znana tudi po svojih vodnih izvirih, ki so vedno “zamaskirani” med palmnimi gaji. Nekateri izmed njih so termalni z zdravilnim blatom. Ti, so mi najbolj pri srcu. Siwa popotniku ponuja tudi neverjetno avanturo, t.i. “berberski” safari. Džipi niso bogvekaj, toda vozniki in pokrajina, se ti za vedno vtisnejo v spomin. Vse je tako divje, da si človek lahko privošči celo vožnjo na strehi avtomobila. Noro…. Po safariju se lahko prespi v puščavi, bo ognju, Berberski glasbi in to so trenutki, ki bogatijo človekovo dušo.
Po Siwi sem se vrnil nazaj na Sredozemsko morje in od tam do Aleksandrije, kjer sem si ogledal ostanke nekdaj najveličastnejšega mesta na svetu. Danes, je ostankov antične Aleksandrije zelo malo, zato sem moral porabiti vso domišljijo, če sem si želel predstavljati kako je ta biser ptilomejskega sveta izgledal pred 2000 leti. Preden sem se odpravil na jug, sem si ogledal še mestece, ki je nedvomno nekaj posebnega. To je Rosetta, znana po rosetinem kamnu, ki je odkril skrivnosti egiptovske pisave – hieroglifov ali “svetih rezbaril”, kot so jih poimenovali Grki. Roseta je malo mestece, ki živi na pretekli slavi. Danes si je v mestu mogoče ogledati stare turške hiše z znanimi mashrabijami oziroma okni, skozi katera so turške žene opazovale ulico brez da bi bile opažene. Skozi mesto se vije bazar ali tržnica, ki je tudi srce mesta. Še posebej zanimiv je del, kjer prodajajo meso. Možgani špricajo vsepovsod…

Po Rosetti sem se odpravil na jug. Prišel sem v Aswan, ki je najjužnejše mesto v Egiptu. Mesto je nekaj posebnega. Tu se Nil zelo zoža in po njem neprestano pluje na desetine lokalnih jadrnic, ki jih lokalci imenujejo feluke. V Aswanu je vedno zelo vroče. Temperatura poleti lahko doseže 55 stopinj celzija. V Aswanu lahko popotnik marsikaj počne. Jaz sem prebil moj čas med obiskovanjem nubijskih vasi, izleti v okolici mesta, Abu Simblom in prelepemu a nadležnemu bazarju, kjer človek najde vse, od šivanke do slona. Glavna posebnost Aswana pa je ta, da se tu pričnejo vsa popotniška jadranja z feluko. Pridružiš se skupini popotnikov in dva dni jadraš po Nilu v popolnem miru. Stranišča na jadrnicah ni, zato se vsak sam znajde od pristankih. Nil je v tem delu prekrasen. Obrežja so vsa zelena, polna nubijskih vasi, ki so jih Egipčani zgradili po tem, ko je bivši predsednik Nasser poplavil celo Nubijo. Ob koncu jadranja sem si ogledali še Kom-ombo in Edfu s svojimi znanimi templji, potem pa sem se odpravil v Luksor, med kralje in kraljice starega Egipta. Luxor mi je kot mesto všeč, čeprav ga mnogo kritizirajo. Vsi turisti so “zaprti” v hotelih in na križarkah tako, da ima človek na bazarju vedno občutek, kot da je v mestu le peščica obiskovalcev. Resnica pa je popolnoma drugje…

Po ogledu Luksorja me je čakal še zadnji del potovanja, ki sem ga komaj pričakoval. Odkrivanje sinajskega polotoka in njegovih podmorskih lepot. Zelo rad imam hribe in se potapljam zato sem se sprva ustavil na gori Sinaj ali na “Mojzesovi gori” in pričakal eno lepših juter kar jih pomnim. Naslednji dan, sem se spustil v dolino in pot me je nesla do Dahaba, ki je bil zadnja postojanka mojega potovanja. Dahab je mestece na Sinaju, ki ima še danes hipijevski pridah, čeprav so ga hipiji že zdavnaj zapustili. Prelepo morje in podvodni svet, ogromno “agv “ali čajnic kjer nudijo kajenje “šiše” ali vodne pipe, bazar, kamele…. vse v sproščenem ozračju, kot ga pri nas ne poznamo. Dahab popotnika očara čeprav sem slišal, da se kraj izjemno hitro spreminja. Razlog tiči verjetno v bližnjem Shar-El-Sheiku, ki je njegovo popolno nasprotje. V Dahabu sem si popolnoma napolnil baterije in po dolgih letih, sem se domov vrnil v dobri formi in spočit! Komaj čakam trenutek, da bom lahko ponovno obiskal to neverjetno deželo!

Avtor: Gregor Tavčar

-> Več o tem