Milijoni po svetu spremljajo Big Brotherje, Bare, Survivorje, Sanjske (samske) ženske ter moške, uspešnost prvih šovov pa je povzročila pravi plaz naslednikov, ki so bolj ali manj izvirni (ali bizarni), vsem pa je skupno eno – voajerizem.
Preden so Nizozemci realizirali zahteven projekt Big Brother, so resničnostne oddaje prehodile že dolgo pot od domačih video smešnic in potegavščin pred skrito kamero, predvsem Američani pa hitro postrežejo s podatkom, da so format realne televizije prikazali že daljnega leta 1973. Serija An American Family je svoje junake (poskusne zajčke?) našla v družini Loud, ki se je v sedmih mesecih pred kamero soočila z ločitvijo staršev, za nadaljno kontroverznost pa je poskrbelo tudi razkritje homoseksualnih nagnjenj enega izmed družinskih članov. Puritanska Amerika je bila šokirana, podobne oddaje pa so kmelu sledile tudi v Veliki Britaniji in Avstraliji.
Da televizirana resničnost privablja gledalce je jasno tudi s pomočjo serije Cops, kjer se policaji v spremstvu kamer podajo na lov za zločinci; dandanes skorajda arhaična formula z možmi v modrem očitno še vedno dosega zadostne odstotke gledanosti, saj je oddaja na sporedu že vse od leta 1989. Kvaliteta je v razmerju z odstotki gledanosti pač drugotnega pomena – če ne prej, je to dejstvo postalo v nebo vpijoče pri šovu Jerryja Springerja. Kdor prej še ni povsem verjel, da veliko ljudi druži preprosta želja po ekshibicionizmu (in še kakšnih bolj bizarnih nagnjenj), tega po Springerju (leta 1991) preprosto ni mogel več spregledati.
Ledino je leta 1992 zaorala glasbena televizija MTV, ki je prva predstavila koncept skupine tujcev, ki za določen čas zaživi pod skupno streho – in pred kamerami, seveda.
Prvih sedem tekmovalcev, ki so skupaj živeli v stanovanju v New Yorku so morali producenti oddaje malodane iskati, že pri naslednji sezoni pa so jih slave željni mladostniki malodane preplavili (na avdiciji se je znalo prikazati tudi več kot 35 tisoč kandidatov). Šov je bil pač nekaj svežega, originalnega in mladim, nabranim iz vseh vetrov, na koncu sicer ni nudil denarne nagrade, ampak "le" zastonjsko življenje v velikem trendovskem stanovanju ter seveda nov način samopromocije. Ker so skupine vedno sestavili iz posameznikov s čimbolj različnimi karakterji, so bile dramatične situacije, prepiri in ljubezenski prebliski praktično samoumevni. Le kaj lahko povzroči bolj eksplozivno situacijo kot sta gej in homofob pod isto streho? V tretji sezoni (The Real World: San Francisco) je tako sodeloval tudi Pedro Zamora, gej, okužen z virusom hiv, ki se je zapletal v nenehne prepire s stanovalcem, polnim predsodkov. Zamora je bil sicer en izmed prvih odkrito istospolno usmerjenih ljudi, ki so bili prikazani v popularnih medijih, bolezen pa ga je pokopala le nekaj ur po zadnji epizodi leta 1994.
MTV-jeva oddaja tako ni pionirska le po svojem konceptu, ampak tudi po obravnavanih temah, poleg tega pa je z osemnajstimi sezonami (od novembra bo na ogled Denver) drugi najdlje predvajani resničnostni šov na malih ekranih (prvi je prej omenjeni Cops).
Leta 1997 so Švedi prikazali šov Ekspedicija Robinson, ki se je kasneje v zavidljivem številu držav transformiral v razvpitega Survivorja. Le-ta je konceptu Real Worlda dodal tekmovalnost in našel novo zmagovalno kombinacijo. Licenco so kupili celo naši sosedje, vendar pa Hrvatje nad preživetjem dveh skupin na samotnem otoku niso bili tako navdušeni kot nad Big Brotherjem, ki ga trumoma gledajo že tretjo sezono zapored. Je kdo omenil Velikega brata? Nizozemski projekt Big Brother je zaživel malodane ob prestopu iz enega stoletja v drugo in podobnost z Orwellovo temačno vizijo prihodnosti sprejel z odprtimi rokami (Veliki brat je lik v knjigi 1984). Ena hiša, največ 15 tekmovalcev in kamere, ki spremljajo vsak njihov korak. V oddaji, ki traja približno tri mesece, vsak teden hišo zapusti en tekmovalec, s tem pa je nekdo drug bližje končni denarni nagradi. Ne pozabimo na izoliranost – kandidati se družijo le med seboj, stika z zunanjim svetom nimajo, tudi kamere so ali samostojne, ali pa so snemalci skriti pred očmi kandidatov.
Skorajda preprost koncept neprestanega snemanja in opazovanja nekakšnih laboratorijskih osebkov je njegovemu izumitelju, Johnu de Molu in njegovi produkcijski hiši Edemol, prinesla ogromne količine denarja, saj je oddaja postala velik hit v praktično vseh državah po svetu, kjer so odkupili licenco. In teh ni malo, saj se število držav z Big Brother hišo bliža številki 70, ta ultimativni resničnostni šov pa je kot že rečeno na ogled tudi na Hrvaškem, kjer ruši rekorde gledanosti (odstotek gledalcev je bil nek vikend celo višji od tistih, ki jih je dosegel prenos kvalifikacijske tekme za Euro 2008 med reprezentanco Hrvaške in Andore). Šov je sicer v mnogih državah doživel tudi nešteto sestrskih oddaj, od Big Brotherja z zvezdniki, pari, najstniki (natančneje osemnajstletniki) itd., kot zanimivost pa omenimo še, da je 60 odstotkov vseh zmagovalcev moškega spola.
Produkcijska hiša Edemol sicer stoji tudi za Fear Factorjem, resničnostnim šovom za tiste z močnimi živci in želodci; tekmovalci morajo namreč čimbolje in čimhitreje izpolniti več nalog, kot je pomalicati par pajkov, med vožnjo zapeljati avto na tovornjak ali čimdlje zdržati pod vodo.
Kar nekaj globalno uspešnih resničnostnih šovov je torej zraslo na evropskih tleh, vendar pa tudi slave lačni Američani niso stali križem rok, temveč so s koncepti oddaj, ki so zrasli na njihovih zelnikih, poskrbeli za prva resna zgražanja (polemika in resničnostni šov sicer tako ali tako spadata skupaj kot maslo in kruh). Nekoč smo se naslajali ob nedolžni BBC-jevi oddaji Style Challenge (Stilski izziv) in Changing Rooms (zamenjava sob), kjer so z nekaj kozmetičnimi popravki in drugačno izbiro obleke oz. opreme spremenili človekov izgled ali videz neke sobe, čez lužo pa so kot vedno šli korak dlje (k pomanjkanju okusa?) in lansirali oddajo Extreme Makeover (Popolna preobrazba), v kateri povprečnim ljudem izpolnijo željo po drugačnem izgledu in jim s pomočjo lepotnih kirurgov odstranijo, česar je preveč ter dodajo, česar je premalo. Še bolj uspešna kot Extreme Makeover je sestrska oddaja, podnaslovljena Home Edition (Domača edicija), v kateri ekstremno preobrazbo doživijo domovi.
Največ zgražanja pa je bila deležna oddaja The Swan (Labod), v kateri so iz povprečnih deklet (nekakšnih grdih račkov) s pomočjo plastičnih operacij ustvarili lepotice (torej labode). Med celotnim dolgotrajnim postopkom okrevanja se ženske niti enkrat niso smele pogledati v ogledalo, saj je bil tako šok nad novim videzom ob koncu oddaje še bolj iskren in čustven. To pa še ni vse – na novo ustvarjene lepotice so se na koncu sezone med seboj pomerile v lepotnem tekmovanju. Višek osladnosti in poveličevanja vladavine lepote pa očitno ni preveč očaral niti Američanov, saj bodo oddajo po dveh letih verjetno prenehali snemati.
Drugačen pristop je zavzel MTV, ki je na lepotno operacijo pospremil posameznike, ki so si želeli biti bolj podobni njihovi priljubljeni znani osebi. Poleg tega, da MTV ni kril stroškov operacije, so med polurno oddajo prav tako prikazali kratek posnetek nekoga, ki je z lepotno operacijo škodil svojemu zdravju in jo obžaluje.
Omeniti velja, da so najbolj gledana in vsesplošno uspešna MTV-jeva resničnostna oddaja še vedno Osbourni, ki so s svojo prvo sezono leta 2002 poskrbeli za pravo presenečenje na malih ekranih. Z divjo družino se je pričel nov trend zvezdniških resničnostnih oddaj, ki so slavnim osebam resda utrdile slavo, a so s seboj prinesle tudi t.i. prekletstvo MTV-ja – praktično vsi zvezdniški pari, ki so nastopili v lastnem resničnostnem šovu, so se kasneje ločili. Sharon in Ozzy sta s svojimi čudaškimi navadami in nevzgojenimi otroci očitno večna, isto pa žal ni veljalo za Mladoporočenca Nicka Lacheya in Jessico Simpson, Carmen Electra in Dava Navarra (za MTV sta posnela priprave na njuno poroko), najnovejša kmalu bivša zakonca pa sta član skupine Blink 182 Travis Barker in nekdanja miss ZDA Shanna Moakler, ki sta nastopila v Meet the Barkers. Ni kaj, parom se pri glasbeni televiziji slabo piše tudi če jih v svojo past ne ujame Ashton Kutcher v oddaji Punk'd.
Resničnostne oddaje so sicer pri MTV-ju že prava stalnica, spremljali smo lahko že pare na zmenkih ali na poti do njih (Dismissed in Room Raiders), bogataške šestnajstletnike, ki so pripravljali zabavo za rojstni dan (Sweet Sixteen), življenje najstnikov v Kaliforniji (Laguna Beach), sestavljanje glasbene skupine z Diddyjem (Making the Band) ...
Iskanje talentov, takšnih ali drugačnih, predvsem pa pevskih, je verjetno globalno najbolj razširjen resničnostni šov. Američane je njihov American Idol popolnoma obnorel, glasbene talente pa smo med drugim prek projekta Popstars iskali tudi pri nas. Naša mala dežela je sicer glede resničnostnih oddaj še precej neokrnjena, in ne ciljam le na slovensko produkcijo, temveč tudi na odkup in predvajanje tujih tovrstnih oddaj. Šef TV3, ki je nedavno prevzela Prvo Tv, tako na primer ni mogel verjeti, da pri nas še nismo imeli priložnosti videti (in slišati) Ameriškega idola (in nam po hitrem postopku postregel s peto sezono le-tega, čeprav bi se enako zabavali tudi ob prvih štirih).
Po nesanjskemu Sanjskemu moškemu in dveh (lahko bi rekli tudi treh) Sanjskih ženskah smo prvi lastni večji projekt pri nas dočakali šele z Barom, "prvim interaktivnim resničnostnim šovom", ki je pri nas doživel velik uspeh, pri naših južnih sosedih pa je – zanimivo – pogorel. Sedaj lahko spremljamo že drugo sezono omenjene oddaje, medtem ko bo istočasno predvajana Dirka verjetno precej medlo oddirjala mimo nas. Da bi pri nas odkupili licenco za Big Brotherja, se nam zdi skorajda nepredstavljivo, še vedno pa čakamo na naslednji drzni projekt, ki bi znova preizkusil že pregovorno zaplankanost Slovencev; Alma s svojimi dodobra izkoriščenimi 15 minutami slave namreč ni bila dovolj.
Resničnostni šovi ne puščajo veliko prostora za vmesne poti – ali jih spremljate dokaj pogosto, ali pa sploh ne. Za nekatere so vrhunec, za druge dno televizijskega sporeda. Eni s prstom zgroženo žugajo nekje v smeri temačne preroške Orwellove knjige 1984, drugi se ne pustijo motiti in sprejmejo povabilo v prostovoljno razkrito intimo drugih ljudi. Kot rečeno – vmesnih poti ni. Živimo v svetu, kjer smo tako ali drugače v vsakem trenutku prav vsi prisotni na tem ali onem monitorju in indifirenca preprosto ni dovoljena.
