V zraku je čutiti soparo, za nami sta tokrat smrt in pogreb, ob nas radijski program radia Krke, pred nami sto metrov do cestninske postaje, kilometer do meje s Slovenijo, in kljub kilometru, do Slovenije vsaj še dve uri zastoja.
Petinštirideset minut v koloni in dvesto prevoženih metrov je bilo dovolj, da smo izstopili iz vrste, se obrnili in odpeljali proti drugem mejnem prehodu. Še dve uri, dve uri in pol do doma, in pot ves čas obsvetljena z raztezajočimi bliski, ki so si dali duška nad ravno pokrajino.
Glasba iz hrvaške radijske postaje Jaška- nekaj takega, se mi zdi, in Srebrna krila s Sanjar-lutalica ...
Ponovno me je obšla slabost, v zadnjem tednu prepogosta. Na njih sem postala pozorna šele ob nastopu, predstavitvi literarnega kluba javnosti. Poslušala sem, pa ničesar razumela. Poslušala sem, pa me je začela oblivati vročica in mi brenčati v ušesih. Usedla sem se na bližnjo klop. Poskušala sem poslušati, pa sem spet naletela na nevidni zid, ki mi ni dal doumeti, kaj peščica ljudi različnih generacij pripoveduje.
Do mene je stopila najmlajša. "Zakaj pa ti ne nastopaš?" me je spraševala z iskreno simpatijo.
Slišala sem, da so naju v klubu primerjali. Po izbranosti besed in besednem zakladu. "Ne morem. Ne morem več," sem ji postregla z nestrpnim odgovorom, da ne bi med razlaganjem, zakaj sem se oddaljila od kluba in sploh javnosti, prednjo bruhnila žolč.
Obšla me je slabost.
Zvečer sem jo premagovala, ko sem pri Odmevih gledala prispevek ob otvoritvi slikarske razstave. Ničesar nisem razumela. Ne komentarja poročevalke ne slikarjevih besed, še najmanj pa barvnih ploskev vsepovprek po slikarskih platnih. Spet me je oblivala vročica in se je v želodcu nabiral trpek žolč, ki sem ga čutila za ušesi kot tik pred tem, da objamem školjko in vanjo izbruham vsebino želodca ... verjetno vso kulturo in ves blef, ki sta se mi povzpela daleč preko glave.
Kaj se dogaja z menoj?!
Nisem razumela, od kod naenkrat, po skoraj dvajsetih letih aktivnega življenja s kulturnim utripom, tolikšen odpor do načina, ki sta mi bila vodilo in smisel.
Priskutilo se mi je. Tako kot se mi je tisti roman, ki mi ga je nek fant vsiljeval in me prosil in prosil, naj ga preberem, češ da bom v njem razbrala svojo, njegovo, najino zgodbo. Skoraj bi se mi priskutilo branje še vse ostale literature. Saj ... nehala sem brati.
Priskutilo se mi je. Življenje kulturnika. Tako kot se mi je pred leti priskutila misel na kakršno koli intimo, na kakršno koli telesnost, potem ko mi je Valerija na Lentu nakazala, da se je zaljubila vame, ker jo tako spominjam na njenega sedemletnega sinka. Začela ga je striči tako, kot sem sama nosila lase v tistih časih. 0.3 mm dolgi lasje po celi glavi. Najprej mi je zmetala kup očitkov o simpatiji do moškega, s katerim sva skupaj pisala knjigo, potem pa je zlezla k meni v posteljo in izsiljevala, naj se z njo ljubim. Joj! Kot bi mi kdo pod rjuho nastavil kačo! Skočila sem iz postelje in skoraj leto dni prebolevala dejstvo, da se me je hotela polastiti ženska, ki je v meni prepoznavala ljubkost njenega sedemletnega sineka.
"Sanjar lutalica ..." je spet iz zvočnikov hripal Kalembar, pred mano pa se je skozi pokrajino, razsvetljeno z gostimi bliski, odvijalo moje življenje z besedo.
"Vidiš, zato sem zaljubljen vate," me je prekinil Rok, ko sem iz njegove besede izpeljala pomensko močnejšo, lepšo, le za črko spremenjeno, a toliko bolj bleščavo besedo. Skoraj že rokokojsko okičeno, a redko z vso svojo preprostostjo izpeto v pogovornem jeziku.
"Zaljubljena si v besede. Tako kot sem v njih zaljubljen jaz." Potem je obmolknil.
"Te smem prijeti za roko?" je vprašal.
"Ne vem, zakaj ne," sem odvrnila in svojo dlan položila v njegovo. Pripravljeno sem imela že naslednje vprašanje, a je nadaljeval s pojasnjevanjem, nato pa znenada obmolčal.
Gledal me je in skušal izreči besedo.
Ni šlo.
Vzdihnil je, kot bi obžaloval, da je do tega prišlo, potem pa skrušeno povedal: "Ne morem več misliti. To je Eros. V trenutku, ko si mi dala svojo roko, so mi misli pobegnile. Tudi govoriti ne morem več. Le tako pomirjen sem. Blažen. In lepo mi je zdaj, ko sem s tabo."
Jooj, ne že spet ... sem se prijela za glavo ... Zakaj sem takšen magnet za izgubljene duše ...
KER SEM TAKO PREKLETO NAIVNA!
Sanjar-lutalica ...
Besede mi niso postajale tuje. A pisanju sem se začela izmikati. Kot bi mi postajalo breme, kot bi me označevalo za iskalca krivin in bleferja, ki se okorišča s trudom tujih rok. Kot bi zame ne imelo prav nobenega smisla več, nikakršnega moralnega zadoščenja. Še manj materialne vrednote! Nehala sem pisati. In res, zadihala lažje.
Tisto literarno popoldne, pa TV prispevek na nacionalki, pa pesem iz radia in švigajoči spomini na vsiljevano ljubezen in iskanje podobnosti med njimi in mano! ... Pa vse, vse zgodbe, ki budne čakajo, da jih zapišem ... Vse to, kot da me je zapredlo v kokon metamorfoze, ki ga bom razklala še z jasnejšim uvidom, da ljudje, kot sem jaz, nismo ravnovesje med civilizacijsko gonjo, propadom vrednot in človečanstvom, temveč smo tisti, izgubljeni sanjači, ki razvoju s svojo svobodno mislijo mešamo štrene.
Čakala sem dolgo, da bi lahko podala misel, ki jo je zapisal Cankar, in mi jo je lani v začetku decembra poslal Gal, ko je prebiral njegova dela. Medtem sem prenehala verjeti v umetnost in svoje kulturno poslanstvo.
A vendar ... Kot tale, ki sem svoj čas še zaupala v slovensko besedo in z njo ustvarjala besedne mojstrovine, danes taista uporabim izraz stanovskega kolega za svoje pisanje: pisunstvo, ter ob rojstnem dnevu, 10. maju, borca za slovenski jezik in slovenski narod, podam njegove besede:
Ivan Cankar; "Umetnik je tisti otrok, ki poje v gozdu, da ne bi skoprnel od strahu. Ne išče se, ušel bi si rad!"
A ker tekst nosi naslov njegove edine zbirke pesmi, Erotika, ki so jo zažigali na grmadah, zapišem za tiste čase nedopustne verze, in še sama priznam, da je bil Cankar mnogo boljši dramatik kot stihopisec;
ROMANTIKA
Na zemlji noč temna leži,
tam v cerkvi mlad menih kleči:
"O večni Bog, gospod sveta,
ti gledaš mi na dno srca,
na dno srca, kjer noč in dan
te vnovič križa greh strašan.
Le ona polni mi glavo,
povsod jaz gledam njo, le njo;
kot večne luči sveti žar
gori oči prelepih par,
kot zarje večerne kras
nebeški sveti se obraz.
Kako kipi mi vroča kri,
kako si je srce želi,
kedar jo vidijo oči.
O Bog dobrotni, ti me čuj,
ljubezni grešne me varuj!" ...
