 Po službi sem morala v trgovino. Po navadi gre mami, ampak danes ni mogla, ker jo zunaj takoj oblije okoli oči in iz nosa se ji kar vlije, zraven pa še kašlja in kiha- alergija na cvetni prah. Zoprna zadeva, ampak kar se mene tiče, bolje to, kot neprestano farbanje.
Stojim v vrsti za kruh. Pred mano je dolga vrsta, ampak jaz pač počakam, ker si mislim, da je lahko čez tri minute pa še daljša. Takoj pred mano stojita dve gospe, stari približno 45 let. In ker v vrsti nimam kaj drugega početi, poslušam pogovor med njima. Prva pove, da ima hči, staro 20 let, ki je zelo odprta punca in ima veliko prijateljic. Pove še, da je neprestano na telefonu in tudi veliko hodi ven. Potem pa začne govoriti, da se dekle veliko liči, tudi zato, da bi prekrila rdečico na obrazu, ki jo baje ves čas obliva. Druga od sogovornic v vrsti reče, da je rdečica sicer čisto vsakdanja stvar, vendar zna resnično biti neprijetna, če se pojavlja prepogosto. Prva se je strinjala ter povedala, da je upala, da bo se bo njena hči težave rešila, ko bo prišla iz pubertete, ampak očitno ne bo tako, saj je hči stara že 20 let in puberteta je že minila…
Samo poslušanje pogovora mi je vzpodbudilo »obrazno cirkulacijo« in kljub temu, da sem bila skoraj že na vrsti, sem hitro stopila iz vrste, pograbila pakirane žemlje po 10 komadov in izginila med policami.
Ves čas na poti domov in tudi kasneje sem razmišljala: torej se dogaja tudi drugim. In ne samo to- dogaja se tudi tistim samozavestnim, ki imajo veliko prijateljev in hodijo v družbo. Saj vem, da vsakogar kdaj oblije rdečica, ampak vseeno mi je pogovor, ki sem ga slišala na nek način pomenil tolažbo, da moje stalno zardevanje vendar ne pomeni, da sem brezupen in osamljen primer.
>>> Evine izkušnje - 1.
>>> Evine izkušnje - 2.
>>> Evine izkušnje - 3.
>>> Evine izkušnje - 4.
>>> Evine izkušnje - 6.
>>> Evine izkušnje - 7.
>>> Evine izkušnje - 8.
>>> Evine izkušnje - 9.
|
