Evrovizijski festival nikoli ni prav odseval sočasnih glasbenih trendov (po besedah tv-voditelja Miha Šaleharja je imel nanje podoben vpliv, kot ga ima MTV na Heleno Blagne), je pa vendarle zlasti v prvih desetletjih sproduciral nekaj hitov, ki so postali pravi evergreeni (zimzelenčki). Zdi se, da je festival za najboljšo evropsko popevko dokazal svojo trdoživost in ni strahu, da ne bi tudi v tem, novem tisočletju vsako leto ponudil gledalcem vsaj nekaj ur popolne zabave in izvrstnega televizijskega spektakla.

Preberi tudi: SLOVENCI NA EVROSONGU.

Vse se je začelo davnega leta 1956. Televizija je bila v evropskih državah še v povojih, ustanovljena pa je že bila Evropska radiodifuzna zveza (EBU), ki se je je prijelo ime Evrovizija. Ta je že od vsega začetka skrbela za izmenjavo informativnih, športnih in zabavnih programov med svojimi članicami. Te so bile vse po vrsti državne televizije, saj zasebnih tv-postaj takrat še ni bilo. Tako je Švicar Marcel Besancon predlagal, da bi po vzoru sanremskega festivala, ki se je začel že leta 1951, evropske države priredile glasbeno tekmovanje.

Za prvo prizorišče je bil izbran Lugano v italijanski Švici, sodelovalo pa je le 7 držav (Nizozemska, Švica, Belgija, Nemčija, Francija, Luksemburg in Italija), vsaka s po dvema pesmima. Javnega glasovanja še ni bilo, razglasili so le zmagovalca, ki ga je izbrala posebna žirija, sestavljena iz po dveh predstavnikov vsake sodelujoče države. Ker Luksemburg ni poslal svojih žirantov, ampak je pooblastil kar dva Švicarja, najbrž ni presenetljivo, da je zmagala predstavnica države prirediteljice.

Takrat tudi še ni obstajalo pravilo, da mora zmagovalka organizirati festival naslednje leto: vsako leto naj bi bil festival v eni od sodelujočih držav. Tako so se naslednje leto zbrali v Frankfurtu. Z razvojem televizije in njenim širjenjem po Evropi pa je raslo tudi število sodelujočih držav, zato so odtlej vsi lahko nastopali le s po eno pesmijo. V Frankfurtu so se prvotnim sedmim državam pridružile še Velika Britanija, Danska in Avstrija, naslednje leto Švedska, 1959 Monako, 1960 Norveška, 1961 pa so na festivalu prvič nastopile Španija, Finska in (takratna) Jugoslavija kot edina socialistična država - ostale vzhodnoevropske države so imele svojo televizijsko zvezo Intervizijo.

Prva leta je bil festival predvsem frankofonska zadeva, saj se je kakšno leto zgodilo, da je bila skoraj tretjina vseh pesmi v francoščini. Francoski pevci so imeli tudi možnost nastopa za Monako ali Luksemburg, saj ti dve miniaturni državi praktično nista imeli svojih pevcev in sta jih morali najemati v tujini, zlasti v Franciji, pa tudi drugje, tako je npr. Dubrovčanka Tereza Kesovija leta 1966 pela za Monako.

Vseeno (ali pa prav zato) je Luksemburg ena najuspešnejših držav na tem tekmovanju, saj so njihovi predstavniki zmagali kar petkrat. Italijani so imeli bistveno manj uspeha, pa čeprav so na festival do leta 1966 pošiljali kar zmagovalne pesmi s festivala v San Remu. Prvo zmago jim je priborila šele mlada, komaj šestnajstletna Gigliola Cinquetti v Kobenhavnu leta 1964. V anglofonski oziroma germanski svet se je trend obrnil šele po letu 1967, ko je na Dunaju prvič za Veliko Britanijo zmagala bosonoga Sandie Shaw.

Evrovizijski festival nikoli ni prav odseval sočasnih glasbenih trendov (po besedah TV-voditelja Miha Šaleharja je imel nanje podoben vpliv, kot ga ima MTV na Heleno Blagne), je pa vendarle zlasti v prvih desetletjih sproduciral nekaj hitov, ki so se vrteli po vsem svetu, nekatere pa imamo že lahko za prave evergreene. Zanimivo pri tem je, da so pogosto postale največji hiti pesmi, ki se na samem tekmovanju sploh niso dobro uvrstile.

Tako je bila znamenita italijanska pesem Nel blu dipinto di blu (bolj znana kot Volare) Domenica Modugna v Hilversumu 1958 šele tretja, pa se je kasneje kot edina evrovizijska pesem doslej zavihtela na sam vrh ameriške Top100. Še več, ta pesem je doživela nešteto priredb in v nekem trenutku se je zgodilo, da je bilo na ameriški lestvici kar šest različnih verzij te skladbe. Podobno se je dogajalo tudi z obema skladbama Cliffa Richardsa (Congratulations in Power to all our friends), pa s prvo skladbo Vicky Leandros L'amour est bleu, ki je postala svetovni hit v instrumentalni izvedbi orkestra Paula Mauriata, nenazadnje tudi z znamenito Danielovo Džuli, ki je poleti 1983 kraljevala na lestvicah v Avstriji, Nemčiji in Skandinaviji.

V prvo krizo je festival zašel v poznih šestdesetih letih, ko se je prvič začelo zmanjševati število sodelujočih držav - umaknili sta se Danska in Avstrija, menda zaradi prevelike komercializacije. Nato pa se je zgodil še Madrid 1969, ko so na zmagovalni stopnički stale kar štiri pesmi, saj niso imeli nikakršnih pravil, kaj storiti v takem primeru, in se je vse končalo v vsesplošnem kaosu. Zato so se umaknile še preostale skandinavske države in Portugalska in s samo 12 udeleženkami v Amsterdamu 1970 se je zdelo, da je festival v zadnjih zdihljajih.

Pa je vseeno dokazal svojo trdoživost. Spremenili so nekaj pravil, predvsem tisto, ki je dovoljevalo samo nastop solistov ali duetov. Pri tem je prej prihajalo do komičnih situacij: tako npr. v evrovizijskih analih beremo, da sta leta 1968 zastopala Jugoslavijo Luči Capurso in Hamo Hajdarhodžić. Seveda so Jedan dan peli takrat zelo popularni Dubrovački trubaduri, a uradno so morali dva svoja pevca preimenovati v duet, preostali člani skupine pa so postali spremljevalni vokalisti. Hkrati so se vrnile države, ki so festival prejšnje leto bojkotirale, v sedemdesetih in osemdesetih pa so se priključile še nekatere nove (1971 Malta, 1973 Izrael, 1974 Grčija, 1975 Turčija, 1981 Ciper, 1986 Islandija), tako da po letu 1971 nikoli ni sodelovalo manj kot 17 držav. Med leti 1973 in 1976 (delno tudi 1977) pa je bilo dovoljeno peti tudi v poljubnem jeziku (beri: angleščini) in ne le v uradnem jeziku svoje države.

Od leta 1971 je morala tudi vsaka nastopajoča televizijska postaja poslati v evrovizijsko izmenjavo tudi videoposnetek svoje skladbe, najpomembnejše za ponovni vzpon evrovizijskega festivala pa je bilo, da se je na tekmovanju pojavilo nekaj izvrstnih interpretov, ki so naredili tudi mednarodno kariero, naj omenimo samo Vicky Leandros leta 1972 in švedsko skupino ABBA leta 1974.

Festival v Brightonu 1974 med poznavalci sploh velja za enega najboljših (ali sploh najboljšega) v zgodovini. Prva je bila ABBA za Švedsko, na drugem mestu je deset let po svoji zmagi pristala Gigliola Cinquetti s skladbo Si, tretji je bil nizozemski duet Mouth and McNeal (dve leti pred tem je osvojil evropske lestvice s skladbo Hallo-a) s pesmijo I see a star (kasneje uporabljeno v reklami za znamenito nizozemsko znamko piva), četrta pa je bila za Veliko Britanijo avstralska pevka Olivia Newton-John, ki je nato z Johnom Travolto prepevala in poplesavala v Briljantini. Vse štiri pesmi so bile v prvi deseterici britanske pop lestvice.

Osemdeseta leta so prinesla precej uspeha državam, ki so se dotlej uvrščale bolj pri repu: tako je leta 1985 v Göteborgu prvič slavila Norveška (ob 25. nastopu), leto kasneje v Bergenu Belgija (v 31. poskusu!), Švica je v Dublinu 1988 zmagala prvič po32 letih, Italija v Zagrebu 1990 pa prvič po 26 letih. In zmagali s(m)o tudi Jugoslovani v podobi zadrske skupine Riva - v Lausanni 1989.

Prvo ime osemdesetih je prav gotovo francosko govoreča Kanadčanka Celine Dion, ki je 1988 zmagala za Švico, vendar je njena mednarodna kariera zares vzletela šele, ko je začela prepevati v angleščini.

Dejstvo pa je, da je v tem desetletju festival izgubil precej sape, saj ga je močno zasenčila video glasba, kakršno je predvajal zlasti MTV.

Devetdeseta leta so predvsem leta političnih sprememb v Evropi: nastale so nove države, predvsem pa so se članice Intervizije združile z Evrovizijo, tako da se je naenkrat pojavilo prek trideset kandidatk za nastop, kar pa je za triurno televizijsko oddajo občutno preveč, zato si je bilo treba izmisliti različne sisteme vsakoletnega uvrščanja in izpadanja na festival (z izjemo štirih najbogatejših članic, ki največ prispevajo v skupno blagajno, ki imajo zagotovljen nastop vsako leto).

S prihodom novih članic iz vzhodne Evrope je zavelo precej svežega vetra: briljantni nastopi Poljske in Madžarske že prvo leto (1994), pa Estonije in Hrvaške skoraj vsako leto, pa tudi Rusije in Latvije.

Sicer pa 90. leta zaznamujejo zlasti neprestane zmage Irske (4-krat v 5 letih med 1992 in 1996), kar pa je festival prej oddaljilo od sodobnih glasbenih trendov, saj so Irci zmagovali bodisi s pretresljivimi baladami bodisi s keltskim etno-soundom.

 V modernejše glasbene vode se je festival podal šele zadnja leta z uvedbo televotinga, ko gledalci dejansko lahko sami izbirajo skladbe, ki so jim najbolj všeč - seveda pa tudi tu ne gre brez nacionalnih predsodkov in dobro- ali slabososedskih odnosov.

Zdi se, da je evrovizijski festival dokazal svojo trdoživost, pa tudi prilagodljivost v okviru osnovnega koncepta, in ni strahu, da ne bi tudi v novem tisočletju vsako leto ponudil TV-gledalcem po Evropi in zunaj nje, nekaj ur izvrstne zabave in izvrstnega televizijskega šova.

Zmagovalci Evrovizijske popevke (leto, država, naslov skladbe, izvajalec):

1956 Švica - Refrain" - Lys Assia
1957 Nizozemska - "Net Als Toen" - Corry Brokken
1958 Francija - "Dors, Mon Amour" - André Claveau
1959 Nizozemska - "Een Beetje" - Teddy Scholten
1960 Francija - "Tom Pillibi" - Jacqueline Boyer
1961 Luksemburg - "Nous les amoureux" - Jean-Claude Pascal
1962 Francija - "Un premier amour" - Isabelle Aubret
1963 Danska - "Dansevise" - Grethe & Jørgen Ingmann
1964 Italija - "Non ho l'età (per amarti)" - Gigliola Cinquetti
1965 Luksemburg - "Poupée de cire, poupée de son" - France Gall
1966 Avstrija - "Merci Chérie" - Udo Jürgens
1967 Velika Britanija - "Puppet on a String" - Sandie Shaw
1968 Španija -  "La, la, la" Massiel
1969 Španija - "Vivo Cantando" Salomé
         Velika Britanija - "Boom Bang-a-Bang" Lulu
         Nizozemska - "De Troubadour" Lennie Kuhr
         Francija - "Un jour, un enfant" Frida Boccara
1970 Irska - "All Kinds of Everything" Dana
1971 Monaco  - "Un banc, un arbre, une rue" Séverine
1972 Luksemburg - "Après Toi" Vicky Leandros
1973 Luksemburg - "Tu Te Reconnaîtras" Anne-Marie David

1974 Švedska - "Waterloo" ABBA
1975 Nizozemska - "Ding-A-Dong" Teach-In
1976 Velika Britanija - Save Your Kisses for Me" Brotherhood of Man
1977 Francija - "L'Oiseau Et L'Enfant" Marie Myriam
1978 Izrael - "A-Ba-Ni-Bi" Izhar Cohen & Alphabeta
1979 Izrael - "Hallelujah" Gali Atari & Milk and Honey
1980 Irska - "What's Another Year?" Johnny Logan
1981 Velika Britanija - "Making Your Mind Up" Bucks Fizz
1982 Nemčija - "Ein Bisschen Frieden" Nicole
1983 Luksemburg - "Si la vie est cadeau" Corinne Hermès
1984 Švedska - "Diggi-Loo Diggi-Ley" Herreys
1985 Norveška - "La det swinge" Bobbysocks
1986 Belgija - "J'aime la vie" Sandra Kim
1987 Irska - "Hold Me Now" Johnny Logan
1988 Švica - "Ne partez pas sans moi" Céline Dion
1989 Jugoslavija - "Rock Me" Riva
1990 Italija - "Insieme: 1992" Toto Cutugno
1991 Švedska - "Fångad av en stormvind" Carola
1992 Irska - "Why Me" Linda Martin
1993 Irska - "In Your Eyes" Niamh Kavanagh
1994 Irska - Rock 'n' Roll Kids" Paul Harrington & Charlie McGettigan
1995 Norveška - "Nocturne" Secret Garden
1996 Irska - "The Voice" Eimear Quinn
1997 Velika Britanija - "Love Shine a Light" Katrina and the Waves
1998 Izrael -  "Diva" Dana International
1999 Švedska - "Take Me to Your Heaven" Charlotte Nilsson
2000 Danska -  "Fly on the Wings of Love" Olsen Brothers
2001 Estonija - "Everybody" Tanel Padar, Dave Benton & 2XL
2002 Latvija - "I Wanna" Marie N
2003 Turčija - "Everyway That I Can" Sertab Erener
2004 Ukrajina - "Wild Dances" Ruslana
2005 Grčija - "My Number One" Elena Paparizou
2006 Finska - "Hard Rock Hallelujah" Lordi
2007 Srbija - Marija Šerifović

Kakor je razvidno, je največkrat zmagala Irska, kar sedemkrat, po pet zmag so dosegle  Velika Britanija (naj omenimo tudi, da se je celo 15-krat uvrstila na nehvaležno drugo mesto), Francija in Luksemburg. Omembe vredne so tudi štiri zmage Švedske ter Nizozemske, edina država, ki ima trenutno tri zmage, pa je Izrael (najbolj smo si verjetno zapomnili njegovo Dano International, ki se je »poigravala s spolom«, podobno kot naše Sestre).

Za najbolj uspešnega posameznika izbire najlepših evropskih pesmi velja Irec Johnny Logan. »Mr. Eurosong«, tako so ga najraje imenovali mediji, je kot pevec zmagal 1980 in 1987, tretjo zmago pa je leta 1992 dosegel kot avtor skladbe. Za konec le še tole: leta 2005 so glasovalci v 31-ih državah Evrope izglasovali najuspešnejše pesmi, ki so tekmovale na Evrosongu. Naštejmo tri najuspešnejše:  1) Waterloo – Abba (Švedska, 1974), 2) Nel blu, di pinto di blu oziroma Volare - Domenico Modugno (Italija, 1958), 3) Hold me now - Johnny Logan (Irska,   1987).

Za prispevek se zahvaljujemo spletnemu portalu www.soncek.com ter tako posredno tudi »večinskemu avtorju prispevka« Samu Kolerju. Posebna zahvala gre tudi Aleshu Maatku, odgovornemu uredniku spletnega portala www.evrovizija.com.