Egipt, dežela besede »habibi«. To je beseda, ki jo tam slišiš najbolj pogosto. Če ne drugače, jo vsebuje prav vsaka arabska popevka. Mnogopomenka habibi: ljubim te, rad te imam, pogrešam te, ljubezen moja, my darling, my love, mein Schatz, cara mia. Celo svoji sestri ali mami rečete na koncu pogovora »habibi«, prav tako prijatelju, pri nas bi to bilo lahko »habibi stari«. Po stari čebelji modrosti pride znanje tujih jezikov prav povsod po svetu. Za dejstvo, da znam nekaj arabskih besed, se moram zahvaliti svojim kolegom gradbenikom, ki so nekoč služili dolarje v arabskih deželah. Če Arabce ogovoriš »po njihovo» so presenečeni in navdušeni. Torej, če besedi habibi dodaš še besedo »muškile« (problem), npr. »habibi always muškile«, se nasmejejo, rečejo »yes, yes, he, he«, in te takoj vprašajo kje si se naučil arabsko……?!? Skratka vsi so habibi in vse je habibi.

No, pa se posvetimo dopustu slovenskih deklet v deželi habibijev. Prvi stik z njimi je v recepciji hotela, kamor prispemo pozno ponoči. Najprej nam ponudijo zelo sladek osvežilen rdeč napitek iz hibiskusa, karkade. Nasmejan in prijazen habibi-receptor me gleda v oči in mi pravi: »Beautiful eyes. Good room for you madame!« Kasneje se izkaže, da najina soba le mogoče nima najlepšega razgleda, saj se morje komajda vidi. Drugi habibi-varnostnik naju prijazno spremi do sobe. Tretji habibi-hotelski nosač pa nama prinese prtljago. Tukaj ima izgleda vsak svojo točno določeno nalogo.

Druščino, ki bo preživela počitnice tukaj, smo na videz spoznale že na letalu. V glavnem družine z otroci, mladoporočenci, mlajši in starejši parčki, ter nekaj bejb naših let, potem mamica z dvema hčerama in prijateljico, pa ene starejše tečnobe ženskega spola z malce odštekano hčero. Že na prvem sestanku naslednje jutro v hotelski avli ena gostja vpraša našega vodiča, če se je dovoljeno sončiti zgoraj brez, in kdaj gremo v puščavo z motorji. To bo še zanimivo, si mislim. Kljub temu, da smo prišle sem počivat in ležat na sonce, se jaz prijavim na tri izlete. Poleg počivanja, je treba tudi kaj doživeti. Naslednji dan se na večerji usedeva skupaj z dvema bejbama iz naše skupine in to je pričetek našega enotedenskega druženja.

NAŠA

STATUS: trenutno samska, občasni ljubimec

Njej je všeč naš slovenski vodič. Opazi ga že na avtobusu na letališče. Podoben je njenemu fuck budy-ju, tako se menda po novem reče ljubimcu. Ampak miško, je tukaj službeno, in je itak ne opazi. Pogovarja se z gosti in zafrkava, vendar je na distanci, profesionalen in umirjen. Očara nas še dodatno z svojim poznavanjem zgodovine, folklore, značilnosti in razmer v Egiptu. Iz njegovih pripovedovanj na izletih bi se dalo napisati en majhen Lonely Planet vodič. Pravzaprav v celi skupini ni nobenega »pravega« moškega, razen mladoporočencev seveda, ki bi bil vreden greha.

Habibije, ki jih spozna zvečer v trgovini z dišavami, kamor nas povabijo z željo, da napišemo nekaj v njihovo knjigo gostov, sprašuje razne neumnosti in pomene besed. Recimo kako se reče inženirka po arabsko, reče se »möhondesa«. Potem kako je s poročanjem, ali jim nevesto izberejo starši, ali morajo biti res nedolžne, ko se poročijo, in kako to vejo, da so? Ugaja ji, da lahko govori s habibiji po nemško, angleško, italijansko. Komunikacija teče v potokih, habibiji znajo vse, tudi rusko, v enem lokalu v Dahabu zna en habibi celo par besed Slovensko. Naša jim v knjigo gostov napiše: »Ne boš ti meni zizike majal…. če pišete v knjigo gostov, ste padli na isto foro kot midve.« Habibi-Osama, mladi poslovnež, domnevno lastnik trgovine, je samski, prijazen, vendar malce zamorjen. On Naši pravi, da izgleda »very Italian«, tako resna, stroga, ampak topla. Naslednji dan se izkaže, da ni Osama, ampak Mohamed, poročen z Angležinjo. Temu bi se reklo zavajanje na prvi pogled. Drage moje, v laganju in nakladanju so eksperti. Ko smo razkrinkale njegov lažni status, je doživel čustveno izpoved, pravi napad kesanja, poštenosti in trpljenja. Naša je torej ponudila svojo ramo in pristopila k temu srečanju terapevtsko. Tudi sicer ima bolj znanstveni pristop k zadevam v življenju. Je odprta in komunikativna in hkrati ezoterična, ponotranjena. Vedno pozorna na zlate trenutke in prebliske ob novih dogodivščinah. Torej, trpeči habibi, ki ga njegova nevestica obišče samo dvakrat na leto, se ji zdi zanimiv projekt za en večer. Glede na pripovedovanja, je vsak tretji habibi iz tega turističnega središča poročen s kakšno tujko, Rusinjo, Angležinjo, Italijanko. Koliko veljave imajo te poroke je neznanka.

Na prvem izletu na ladjici v nacionalni park na Ras Mohamed (glava preroka) spozna dva habibija, vodiča, ki nas peljeta na koralni greben. Prvi-Toro, malce bolj popolnjen, vendar neverjetno gibčen, zgovoren in prijazen do vseh.

Na šnorklanju vedno vodi dve Američanki, drži jih za ročice, how sweet. Drugi-Pončo, prav čeden, bolj športno grajen, takšni so naši seveda bolj všeč, bolj molčeč. V glavnem se smehlja, na vsakem postanku odrecitira dva stavka, »Now we will see fishes and corals, please don't touch the corals!« Naši je bolj všeč mali-Pončo. Ampak na koncu izleta z ladjico se zaplete v pogovor s Torotom. Ta jo seveda takoj vpraša kaj počne zvečer, če bi šla z njim ven. Naloži mu, da zelo rada, vendar da je poročena, da je prišla v Egipt uživat lepote narave in počivat. To ga ne ustavi, takoj preveri »And where is your husband?«, vztraja na tem, da gresta samo ven na drink, »We will just have fun, that's all«. »Ja, stari«, v bistvu se ji ne da ukvarjat z njim. No, če bi jo povabil Pončo, hmmm, bi verjetno sprejela povabilo in se šla zabavat z njim v nočno življenje Sharm El Sheika. Zopet ta večna dialektika v življenju, tisti, ki so njej všeč, se ne zanimajo zanjo, tisti, katerim je ona všeč, ne zanimajo nje, večna igra nasprotij. Kakorkoli že, zaslužijo si pohvalo za vztrajnostni koeficient. Je za razumeti, zakaj poskušajo navezovati stike in se družiti s turistkami, tukaj so na sezonskem delu, brez deklet in žena. Mimo njih se dnevno sprehajajo na stotine na pol razgaljenih turistk, ki kažejo svoje obline samozavestno in sproščeno. Za njih je to čista perverzija. Za njih so ženske z zahoda oziroma tujke, ki hodijo okrog na pol oblečene, tako in tako lahke ženske.

Naša se na hotelski plažici spogleduje tudi z Italijani. Izbira je precej pestra. Če so dekline seksi in mlade in zagorele in celo še Rusinje po vrhu, imajo ta privilegij, da jih Italijančki mečejo v vodo. Oni mahajo, pozdravljajo, pošiljajo poljubčke tudi Naši. Pogumni so le dokler njihovih bejb ni blizu, potem se ohladijo, tako, da do bližnjih stikov ne pride. Naša ne bi imela nič proti. To bi bila dobra priložnost za konverzacijo, saj je pred kratkim zaključila tečaj italijanščine.

Habibiji ponujajo na hotelski plaži raznovrstne usluge. Pijačo, večerne šove s trebušno plesalko, grill specialitete, tetovažo, masažo, vse proti plačilu seveda. Masaža ne bi bila napačna… ona bi v mislih najraje malo tantrične masaže, mečkanje, glajenje okončin in oblin… Vendar habibiji masažico izvajajo kar na bazenu, popolnoma nediskretno, pod vročim soncem Sinaja, pred radovednimi očmi ostalih gostov hotelske rive. Temu bi se torej lahko reklo Arabian open beach massage. Pa še tale habibi-maser nima higiensko zaupanja vrednih ročic. Predsodki, stara, predsodki. Raje izpusti to priložnost in ostane zvesta svojemu maserju v Sloveniji.

Od vsega jo na počitnicah najbolj prevzame puščava in beduini na poti na sv. Katarino, ki leži v hribih sredi Sinaja. Puščava je pisana, polna zanimivih raznobarvnih kamenin, tudi redkih rastlin. Prevzamejo jo zasipi drobnega rumenega puščavskega peska, ki bi bili dober poligon za smučanje. Na poti opazi celo bagre in asfaltne finisherje. Bravo. Kolesarska dirka je tudi ena izmed atrakcij na poti po Sinaju. Dvakrat bravo.

Všeč pa ji je bilo tudi mestece Dahab na zahodni strani Sinaja, ki je pravi raj za navdušene surfarje in potapljače, saj tam non stop piha veter, scena pa je popolnoma drugačna kot v Sharmu, ne ravno tipično egiptovska. Dahab ima ogromno simpatičnih lokalov za pijačo in jedačo, majhnih hotelov in trgovinic z raznovrstno robo. Našo tokrat nakupi pretirano ne ganejo. Zdi se ji, da se prodaja večinoma neuporabna krama in nekvalitetne, nepristne zadeve. Vendarle jo premami nekaj malenkosti. Kupi CD z egipčansko New Age Music, pisan šal iz svile (domnevno) za maškare in prstan iz jantarja (domnevno), primerek odštekanega nakita, malce poseben, drugačen ne bi bil zanimiv zanjo. Fascinira jo tudi peščeni vihar, ki ga doživimo v Kairu. Pesek povsod, v vseh luknjah, špranjah, za zobmi, v torbah, celo v fotoaparatu.

Habibiji je niso preveč prevzeli. Raje se bo še naprej zanimala za krajnske Janeze.

Če pa na potovanju želi srečati zanimive ljudi, mora ponavljati urok: »Ko roka odpira potovanja pokrov, v oko se ozira prijatelj še nov.« (Marjetka Jeršek: Knjiga urokov)