Korenine zablod o homoseksualnosti segajo zelo globoko. Eden manj prosvetljenih psihoterapevtov je tako izjavil, da ga skrbi, ker imajo moški homoseksualci analne spolne odnose, saj naj bi bili ti glavni vzrok širjenja aidsa. Toda analni odnosi so razširjeni tudi med heteroseksualnimi partnerji, v podsaharski Afriki, kjer je največje število HIV pozitivnih, pa večino okuženih predstavljajo heteroseksualne ženske.
 Celo med strokovnjaki, ki veljajo za strpne do homoseksualnosti, vlada nerazumevanje tega pojava. Tako je prof. Michael King, ki je vodil raziskavo o razširjenosti „protigejevske“ nastrojenosti v obrambo pravic homoseksualcev, nič hudega sluteč povedal, da v njihovi izbiri seksualne usmerjenosti“ ni nič patološkega.
Pa je spolna usmerjenost resnično vprašanje izbire?
Ali nas bo privlačil in vznemiril spolni hormon nasprotnega, istega ali obeh spolov, je odvisno od biološkega ustroja možganov in delovanja žlez.
Seksualne izbire v največji meri določajo biološki dejavniki, in to celo pred rojstvom. V znanosti prevladuje stališče, da se seksualno nagnjenje oblikuje najpozneje do pubertete, verjetno pa tudi že v obdobju pred puberteto.
V zadnjih dvajsetih letih so odkrili tudi razlike v genski konstituciji mater, ki so rojevale heteroseksualne oziroma homoseksualne sinove. Ugotovili so tudi odstopanja v številu nevronov in velikosti določenih delov možganov med homo in heteroseksualno usmerjenimi moškimi.
 Tipične zablode o homoseksualni usmerjenosti:
Homoseksualnost je nenaravna.
Pri številnih živalskih vrstah obstajata tako homoseksualnost kot biseksualnost. Med njimi so tudi nam najbližje živali, človeku podobne opice.
Homoseksualce je treba zdraviti.
Homoseksualnost od leta 1990 ni več na seznamu bolezni, od leta 1994 pa ni niti psihološka motnja. Ne gre za bolezen, saj osebi s tovrstnim nagnjenjem ne povzroča nobenih motenj ali težav. Skoraj vse težave, zaradi katerih homoseksualci trpijo, izvirajo iz sovražno naravnane okolice, zato je edina motivacija, ki bi jo oseba utegnila imeti v poskusu spremembe lastne seksualne usmerjenosti, prav pritisk javnosti in okolice.
Homoseksualnost je nenasitna pohota.
Homoseksualnost ne pomeni nujno tudi aktivnega spolnega življenja. Tudi med gej populacijo so posamezniki, ki živijo v celibatu in prakticirajo samo platonsko ljubezen, ali pa imajo spolne odnose zelo redko.
Vse je stvar vzgoje.
Nobenih dokazov ni, da odraščanje v družini istospolnega para lahko spodbudi razvoj homoseksualnosti pri otroku. Pri nas otroci odraščajo v izključno heteroseksualnih družinah, kljub temu pa ima določen odstotek ljudi homoseksualna nagnjenja.
Človeštvo bo izumrlo.
Svetovna populacija nezadržno raste, kljub temu da so homoseksualci med nami že od davnih časov. Popolnih homoseksualcev je zanemarljivo malo (okoli dva odstotka), zato obstoj človeškega rodu zaradi prenehanja razmnoževanja nikakor ni v nevarnosti. Nasprotno – veliko večjo grožnjo življenju na Zemlji predstavlja prenaseljenost planeta.
|
