... brez kvazi filozofij, ki poleg zahtevne literature, klasikov in leksikonov, pogrošnih tematik in brezštevilnih poezij, polnijo moje knjižne police. Pogled v kazalu se mi je ustavil na strani 362, ki je napovedovala simptome in pomoč pri joku. Jok …
In ravno ob ranljivem času, ko znova in znova prebiram včerajšnje Tobiasovo pismo in spet poslušam Balaševića, ki poje: »Nema me više u tvojim molitvama, više me putem ne prate. A noć mi preti, ponoć i pusta tama, kad me se samo dohvate.
Više me ne voliš, kad se vraćam nisi budna, ne goriš, gasne naša zvezda čudna, lažna srebrna stvar. Daleko putujem, vetar nudi neke rime, kupujem, pristaju uz tvoje ime, dva-tri stiha na dar. Ne slušam više šta šapućes dok snivaš, plaši me koga pominješ. I sve si dalja, a sve mi bliža bivaš, kao da opet počinje ...
Ali me ne voliš, to se uvek drugom desi, govoriš, ali više ne znam gde si, da li neko to zna? Šta sam uradio? Kakva tužna humoreska! Gradio ispod gradova od peska dubok bezdan bez dna.« Ravno ob krhkem času, ko spet brišem solze že drugi dan zapored ob zapisanih besedah: "Verzi so za zate .. so zame …"
Ne le da naju loči stotine in stotine, tisoče kilometrov, in ne vem koliko državnih mejá, ne le da je med nama še toliko vsega, vsega za "vedno", to pot sem med naju še sama zarezala globoko brazdo, ki kdo ve, kaj bo jutrišnjega dne prinesla s seboj.
Prelomila sem še eno svoje načelo, ki se ga v takih primerih striktno držim. Kot bi mi bilo vseeno … Kot bi se res, prav res vdala v tisto nedano usodo in sprijaznjeno zaključila svoje življenje v vezi po sili okoliščin.
»Kdaj imaš čas, da se greva testirat?« me je spraševal Peter, ko mi je nepričakovano napovedal, da greva proti Obali in ne nazaj proti domu. »Lahko ta ponedeljek,« sem odvrnila.
Takrat, ko sva se srečala prvikrat in sem se izmikala intimnosti z njim, sem mu napovedala: "Ne vem, kako je z menoj. S fantom, ki se leta in leta poznava, sva se zapletla, in bojim se, da bi znal biti tisti seks tvegan. Ne vem, kako je s teboj. Ampak, če misliš kar koli imeti z menoj, se greva najprej testirat. Da vem, kako stvar stoji pri meni. Pa tudi pri tebi."
In ko sva se na moji poti domov srečala drugikrat, sem vedela, da nama razmerje ljubimcev več ne uide. Zdaj pa sva se vozila skupaj, z rezerviranim apartmajem v Piranu in z dejstvom, da bova noč ne prespala, temveč nasladno potegnila v jutro.
In to, ne da bi prej opravila test HIV.
Po uri, dveh ljubkovanja in varne predigre sem le rekla: »No, zdaj pa vzemi tisti kondom.« Olajšan, ker bo slednjič užil, kar je imel na dosegu ves čas, a brez zaščite NE, je iztegnil roko proti nočni omarici.
In potem NIČ. Sama težko s kondomom. Peter še teže. To pot prekleto težko. In ko sva prepotena in v smehu, pomešanim z njegovimi kletvicami obležala na tleh sredi sobe, je ihtavo potegnil raztegnjeno gumico s svojega bohotnega lepotca, ki se je v zadnjih trenutkih že sramežljivo kremžljal.
»Kaj pa zdaj?« me je zbegano gledal, ko sva prvič končala. »Ja, kaj … Nič,« sem hladno odgovorila, da ga je ton mojega glasu stresel še bolj. »Že takrat si me prestrašila, ko si mi omenila, da ne veš, če si čista. Zdaj sem še bolj zaskrbljen. Kaj, če je res kaj narobe s tabo. Pa še krvaviš …« »Ah, ne boj se.
Saj ni nič. Poleg tega pa … Zavestno sva šla v to. Sprejmem odgovornost za svoje dejanje. Če je s teboj kaj narobe, sem fasala jaz, in kaj naj drugega, kot sprejmem. Če je z menoj, si ti tisti, ki si nasankal. Oba nosiva svoj del odgovornosti.«
»Seveda,« mi Peter ni oporekal in se opravičeval, za kar se je zgodilo. »Nikar, Peter. Lahko bi te ustavila, pa te nisem. V ponedeljek greva tako na test. Pa se bo potem izkazalo, kako in kaj. Veš, da se ne želim vezati, ti pa si veze želiš. Če je en ali drug od naju HIV pozitiven, ostaneva skupaj. Za zmeraj. Sama nočem prenesti bolezni na drugega, ti pa verjetno tudi ne.«
»Res je. Ostaneva skupaj, če bo s kom kaj narobe, in greva skupaj, brez očitanj skozi bolezen.« »Peter, želiš si potomstva. V tem primeru ostaneš brez njega. Otrok ne bova imela.«
Danes je četrtek. In še ničesar ne vem. Rezultat pride jutri po pošti, ko mene več ne bo v Sloveniji. Negotovost …
Negotovost do mojega povratka nazaj, ko se bom spraševala, ali sem zafurala Petru življenje, s tem še poglobila razdaljo med sabo in Njim v tujini, obenem pa bom trepetala v krču po svojem dihu svobode.
