 V vsakdanjem govoru bi lahko celo govorili o »manipulacijah«, vendar s to razliko, da so igre, ki jih igramo, nezavedne in ponavljajoče. Z drugimi besedami, igranju se ne moremo upreti.Takšne medosebne igrice pa za nas niso vedno zadovoljujoče oz. nas v večini primerov onesrečujejo. So kot železna srajca, ki jo nosimo vedno, ko smo v stiku z določenimi ljudmi. Verjetno ste kdaj že občutili, da nekateri ljudje iz nas pač izvlečejo najslabše. Ali pa, da je izid pogovora z nekaterimi, še posebej pogosto s partnerjem, vedno enak. En igra eno vlogo, vi drugo, na koncu pa se noben ne počuti najbolje.
Zelo dober primer igre partnerske oz. zakonske igre je igra »Če tebe ne bi bilo!«. V tej igri žena vedno govori možu, kaj vse bi lahko počela, če njega ne bi bilo. Lahko bi več delala, hodila na plesni tečaj, ki si ga tako želi in podobno. Mož vseskozi med igranjem igre ohranja dominantno vlogo, ki ženi ničesar ne dovoljuje. Takšna komunikacija pa se potem lahko ponavlja v nedogled. Na koncu po noben ni zares zadovoljen.
 Seveda pa nezadovoljiv izkupiček ne pomeni, da igra nima svojega namena. To igro se v partnerskem razmerju namreč igramo, kadar si partnerja želimo prikleniti nase. V besedah npr. žene je sicer čutiti odpor, vendar pa je podzavestno sporočilo žene možu in moža ženi enako. Moža je strah ostati sam in zato ženi ne dovoljuje svobode. Žena pa bo možu vedno stala ob strani, v zameno za to, da jo bo vedno in ob vsakem trenutku želel imeti ob sebi. Seveda je takšnih in podobnih iger še veliko več. Vprašanje, ki pa se postavlja, pa je, kako vemo, da smo se zapletli v igro. Pomemben element igre so »neresnične« vloge. V igri namreč vedno prevzamemo neko vlogo, v katero smo navadno na podlagi komunikacije potisnjeni. Na primeru zgornje zgodbe bi bila to moževa vloga nebogljenega otroka, ki ga je strah biti sam in zato hoče na vsak način doseči, da bo nekdo z njim. Pogosto se tudi dogaja, da potem preko nenadnega zapleta v igri vloge zamenjajo. V primeru zgornje igre bi to bila žena, ki bi nenadoma postala tiranska.
 Drugi element iger je ravnanje v skladu s preteklostjo in ne v skladu s sedanjo situacijo. Naš potencial za igre se namreč oblikuje že zgodaj v odnosu s starši. Igre, ki smo jih igrali v našem otroštvu, bomo z veliko verjetnostjo igrali tudi kasneje v življenju. Tretji pomembni element iger pa je njihova ponavljajoča se narava. V življenju neke igre v takšni ali drugačni obliki igramo vedno znova. Takšno igranje nam namreč omogoča, da se znajdemo v tistih vlogah, ki so nam že iz otroštva poznane in nam ustvarjajo občutek varnosti in domačnosti.
Vseeno pa igre niso samo slabe. Vsako igranje je še vedno boljše kot, da igranja sploh ni. Igre so del naše osebnosti in nam dajejo tudi nek občutek varnosti. Na podlagi naših iger in vlog, v katerih se radi znajdemo, si najdemo tudi partnerja. V bistvu lahko celoten proces spoznavanja partnerja in potem cel odnos temeljil na igri in na značilnih vlogah, v katerih pa se partnerja dopolnjujeta. V tem primeru sicer s psihološkega vidika odnos ne temelji na »resničnih čustvih«, temveč na čustvih, ki jih s seboj prinaša igranje vloge. Vseeno pa to ne pomeni, da odnos ne bo funkcionalen. Če v partnerskem odnosu oba pristaneta na igro in obema vloge, ki jih igrata, ustrezajo, potem tak odnos deluje.
 Za konec se pa lahko še vprašamo, ali je vsak odnos samo igra. Odgovor ni preprost. Odnosi nekaterih ljudi zagotovo temeljijo na več igrah, spet drugi ljudje pa se v odnosih sicer zapletajo v igre, vendar pa so vseeno v manjši meri za njih dovzetni. Pri igranju iger pa je vselej pomembno, da se jih začnemo vsaj delno zavedat. Šele takrat, ko se jih zavedamo, jih lahko tudi prekinemo. Najboljši način prekinitve pa je, da enostavno nagovorimo naša »resnična čustva«. Iz vloge, ki jo igramo, moramo izstopiti in povedati, kako se v tem trenutku in tej situaciji počutimo. Le to bo »soigralca« napeljalo h koncu igre. In vi, se igrate?
|
