Veliko bitk je Gojmir Lešnjak – Gojc izbojeval na Slovenskem, velikokrat je bil na preizkušnji, pa vendar je zmeraj ostal zvest svojim vrednotam. Kljub številnim poskusom mojega olepševanja umetnika-igralca je Gojc v tem intervjuju povedal nekaj zamolčanih resnic o zakulisju ne samo gledališkega dogajanja …
»Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo, da bom …« A danes še komu kaj pomeni častna beseda? Glede na to, da omenjam tvoje bitke na Slovenskem, nam lahko kaj več poveš o tem in o tvoji zadnji premieri Raztrganci …Gojmir Lešnjak – Gojc: Nikoli ne bi verjel, da se bo kdaj dalo čast in dostojanstvo kupiti za denar. Da bom doživel čas, ko si lahko dnevna politika privošči rehabilitacijo nacističnih sodelavcev. Čas, v katerem zgodovine ne pišejo strokovnjaki po danes priznanih znanstvenih metodah, ampak preplašeni kratkosapni diletanti beležijo narek spervertiranih dnevnih političnih mimobežnikov. Vse našteto je idealna podlaga za uprizoritev, nekdaj partizanske agitke, danes kriminalke, ki če ne drugo, zvesto sledi zgodovinski resnici slovenskega naroda v času najtežjih preizkušenj in časa uresničitve sanj – ko so naši starši postavili temelje za slovensko državo, samospoštovanje in samozavest.
»Kje so meje pregrade za slovenske brigade,
ne za nas ni pregrad in ne mej,
dokler tu so brigade, kdo zemljo nam ukrade,
na Slovenskem smo mi gospodar …«
A še verjameš v svobodno in neodvisno Slovenijo. Je gledališče odporno na politična dogajanja. Glede na to, da si igral v filmu Ljubezen po Rožančevi predlogi lik belogardista in zdaj v Borovih Raztrgancih sodelavca s partizani, kaže da si lahko igralsko neodvisen … Ali pa se morda motim?
Gojmir Lešnjak – Gojc: Lepo bi bilo, ko bi mogel tako od daleč gledati na te reči, kot ti. Ta svet je velik oder, na katerem žal ni prostora le za lepo. Naša naloga je, da slikamo zdaj to zdaj ono. Če ti je Bog naklonil, tudi prepričljivo. Kar pa lahko rečem o neodvisni in svobodni Sloveniji. Trinajst let je obstajala … »Takle mamo …«
Ljudje imajo polno kapo tegob in križev, ali je tvoja komedijska plat le krinka, ali pa resnično rad zabavaš ljudi?Gojmir Lešnjak – Gojc: Ja, rad!
Ko sem te po srečnem naključju lahko bliže spoznal, sem lahko videl, da te ljudje občudujejo, da so v zadregi pred tabo in hkrati, da imaš nenavadno moč, da se ob tebi vse razleze v smeh. Kakšen bi bil tvoj komentar?
Gojmir Lešnjak – Gojc: Rad sem med ljudmi, ki me vzamejo medse brez obremenilnih okoliščin, ki ga določa medijska prepoznavnost. Takrat se navadno hitro razvijejo dolge debate o lepoti življenja in žensk in košarki in norosti in blaznosti ljudi, ki so prišli na oblast, in vremenskih spremembah, in ali Oto Pestner poje tako dobro, ker je cigan ali ker je Oto Pestner itd.
Na začetku sem omenil, kaj pomeni tvoje ime za Slovence (vsaj recimo večini). Se strinjaš s to trditvijo. Bi kaj dodal ali odvzel?
Gojmir Lešnjak – Gojc: Če je res tako, sem še dodatno srečen!
V enem od intervjujev sem zasledil, da si sodeloval z znanim slovenskim režiserjem Draganom Živadinovom, in sicer v gibanju Neue Slowenische Kunst. Ko govoriš o tem, se mi zdi, da ni šlo zgolj za javno branje zagovora plakata, ki je na novo obravnaval nacistično poetiko. Za kaj je pravzaprav šlo? To bi utegnila biti aktualna tema danes, ko je komunizem ponovno v javni presoji … (Spet sem zajadral v politiko.)
Gojmir Lešnjak – Gojc: Na to vprašanje bi bilo prav, da odgovori Dragan. Moj spomin pa mi pravi, da je šlo za klasično manipulacijo z ikonografijo nacizma, ki so ga umetniki cepili z ikono komunizma (namesto svastike je tukaj zvezda) in s tem dokazali, da v teh primerih ne gre za nikakršno razliko na nivoju podobe, predstavnosti oz. marketinga!
Kako se vse skupaj sklada s tem, da imaš rad življenje, da si po eni strani ljudski človek, kot bi rekli v Slovenskih goricah …Gojmir Lešnjak – Gojc: To je najlepši kompliment za mene. Res sem človek med ljudmi in ljudje imamo hvala Bogu pravico do kritičnega odnosa, ga javno obelodaniti in ko večina misli drugače, kot ti, prilagoditi in spoštovati mnenje večine. Ko tega ne zmoreš več, se zagrneš v samoto!
Je gledališče beg od stvarnosti ali orodje, s katerim hočete gledališčniki povedati, da so »pesti močnejše od jekla«, »besede bolj ostre od noža«? (Navdih sem dobil pri učnem komadu Raztrganci, op. p.)
Gojmir Lešnjak – Gojc: Gledališče je ogledalo.
Ko sem te opazoval skozi ustvarjanje vloge v Raztrgancih, sem od samega začetka čutil, da si s celim telesom pri stvari. Potem smo se pogovarjali, da se to redko dogaja, da bi celotno ekipo prevzel timski občutek. In vendar se je to zgodilo. Imaš morda recept za to? Hočem reči, da je v gledališču nekaj čarobnega, kar vse prevečkrat zamujamo, ko zahtevamo hitro in poceni …Gojmir Lešnjak – Gojc: Sebastijan Horvat je duša in srce tega pogona, imenovanega Raztrganci, ki si ga opazoval in tvorno soustvarjal. Človek s tako energijo in predanostjo je predpogoj, da se pripeti 'neka tajna veza'. Hitro, poceni in škodljiva pa je vsakršna hitra prehrana, tako duhovna kot tista za prebavni trakt.
Moram tematsko zaokrožiti debato, saj vendar v enem intervjuju ni možno obdelati vseh tem, še posebno pri Gojcu, ki je več kot samo vsestranski igralec. Koliko časa je že, odkar si nehal igrati znamenito predstavo Domovina, ljubezen moja? Kot kaže nikakor ne moreš zatreti svojega čuta do pripadnosti Sloveniji in Slovencem, pa tudi Kako smo ljubili tovariša Tita (za vlogo v tej predstavi si prejel nagrado za žlahtnega komedijanta) in zadnja vloga Lovra Rutarja - zavednega mlinarja, ki »raje žrtvuje svojo, lastno kri, kot pa bi pustil, da teče tuja, nedolžna« - v Borovih Raztrgancih pričajo o tem, da v tebi vre od energije. Kako v vsej tej poplavi čustev ohranjaš ravnotežje?Gojmir Lešnjak – Gojc: Oh, stari druže, o tem pa v naslednji vojni!
Še kratka biografija. Gojmir Lešnjak se je rodil 22. februarja 1959. Že v otroštvu je naletel na nerazumevanje družbe, saj si je moral kot dislektik zaradi nepoznavanje te hibe v okolju, v katerem je živel, že v osnovni šoli pri pouku slovenskega jezika izboriti svoje mesto.
To pa je bil šele začetek njegovih bitk v življenju. Ena takih je bila tudi bitka z Jugoslovansko ljudsko armado, ko so ga vpoklicali v oficirsko šolo v Bileći, kjer pa je ostal le dva dni. Po štirinajstih dneh psihiatrije so ga poslali domov zaradi čustvene nezrelosti. Oče, zaveden panslovan, ga je nato postavil pred vrata in fant je moral naprej po svoji poti. Čez tri leta je moral kljub vsemu odslužiti svojo domovinsko dolžnost v Beogradu. Njegova mama, urednica Pionirskega lista, je imela veliko zaslug, da je zmogel čez to občutljivo obdobje.
Kljub temu, da je skupaj z očetom Pavletom že v rani mladosti zabaval vse prisotne ob tabornem ognju, ni nikoli pomislil, da bi kdaj postal igralec. Ta poklic se mu je zdel svet in nedostopen. Zato je po končani lesni srednji šoli šel najprej na agronomijo, po neuspešnem študiju prvega letnika pa na slavistiko, se zaposlil po študiju na osnovni šoli, nakar …
Menda je šel na sprejemni izpit na AGRFT zato, ker je znal dobro pripovedovati vice in sta ga v to pregovorila dva prijatelja. Medtem je v znameniti oddaji Periskop zabaval mlade pionirje in pionirke, kjer pa je spet padel v boj, ko je ob dnevu mladosti, 25. maja, zagovarjal plakat Neue Slowenische Kunst-a oz. skupine Irwin pred vso jugoslovansko televizijsko javnostjo. Spet je bil v nemilosti državnega organa.
Gojmirja Lešnjaka – Gojca poznamo še iz oddaje TV Poper, Teater paradižnik in v zadnjem času iz komične nanizanke Naša mala klinika. Vendar je to le del televizijskih stvaritev. V gledaliških krogih je znan kot dvakratni žlahtni komedijant, stvaritelj različnih gledaliških vlog in kot direktor Kosovelovega doma, kot je poimenoval Kulturni center Krasa.
Kras je tudi njegov dom. Tam živi z ženo Zvonko Makuc, znano kostumografinjo, in v 'Republiki Škofi' ima svojo oazo miru in ljubezni …
