Iva Krajnc se je rodila 10. 11. 1978 v Ljubljani. Do študija je živela na Ptuju. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Ptujsko gimnazijo, kjer je postala "članica" ljubiteljske gledališke skupine pod vodstvom Branke Bezeljak Glazer, Teater III. V okviru skupine je sodelovala pri večini projektov, od Desetnice, Srečne hiše Doberdan, recitacij, do zadnje E. Filipčičeve Psihe, kjer se je, po njenih besedah, dokončno odločila za sprejemne izpite na AGRFT. Opravila jih je po rednem preizkusu in tako se je začela njena študijsko-raziskovalno-gledališko-filmska pot. Prva profesionalna predstava je bil happening z naslovom Curek krvi A. Artauda, v režiji B. Jablanovca v Cankarjevem domu. Nato je sledila predstava-projekt Spogledljivosti, v režiji J. Lapajneta, kmalu zatem je bila predstava Triko, v režiji M. Latina.
V tretjem letniku je dobila študentsko Severjevo nagrado za vlogo Jimene v Corneillevem Cidu, kar je pomenilo, da veliko obeta. Nato je sodelovala v SNG Drama v Uršuli, v režiji J. Pipana in za tem je nadaljevala svojo pot v MGL-u s predstavo Ognjeni obraz (tu je prvič zaigrala s svojim življenjskim sopotnikom Aljošo Ternovškom, op.nov.), v režiji Sama M. Strelca, kjer je na reškem festivalu malih odrov prejela nagrado za najboljšo mlado igralko. Za tem so bile predstave v MGL-u; Kar hočete, Lepa Vida, Hrošč, Srebrno rebro, Ivanov, Blow up/povečava. Prav tako je sodelovala pri kratkih TV-etidah, filmih, glavno vlogo pa je dobila v Filmu Varuh meje, v režiji Maje Weiss, kjer je za vlogo Simone dobila filmsko nagrado žirije (Vesno) za najboljšo žensko vlogo in Stopovo nagrado za najbolj obetavno mlado igralko. Na tem mestu pa se je dokončno zasidrala v naša srca in postala tudi medijsko popularna, kar je v bistvu sad vsega njenega prejšnjega nastopanja in predstav, ki jih je odigrala.
Diplomirala je 18. decembra 2002 z diplomsko nalogo Približevanje Olgi (Ognjeni obraz). »No«, pravi Iva, »in to je to, »zaj« pač živim.«
Nekako človek mora začeti ... Kako to, da se si odločila za redni angažma v Mestnem gledališču ljubljanskem takoj po četrtem letniku, še pred diplomo, ki ni ravno meka za razvijanje kariere?
Iva Krajnc: Ne vem, zakaj to poimenuješ, da ni najboljši prostor za razvijanje talenta, kajti jaz menim, da je to možno vsepovsod, le da imaš možnost. In ravno to možnost mi je takrat ponujal MGL. V tistem trenutku sem ravno končala s predstavo Ognjeni obraz v MGL-u, ki jo je režiral Samo M. Strelec in je doživela velik uspeh (konec koncev sva s Tadejem Tošem oba dobila nagradi za najboljša mlada igralca na reškem festivalu malih odrov). Prav tako se je končeval zadnji semester na Akademiji in ponudbe za bodoče delo niso ravno deževale. Z angažmajem pa mi je bilo zagotovljeno delo z režiserji, kot so S Unkovski, M. Korun, J. Ivanc, M. Zupančič ..., torej štirje projekti, ki so mi zagotavljali iskanje novega. Mislim, da je za mladega igralca pomembna predvsem kondicija, ki pa jo lahko dobi samo z nenehnim igranjem. To dvoje mi je MGL nudil in nisem imela pomislekov.
Res je, da mladi danes težko dobijo priložnost, a tebi se je na nek način vendarle uspelo dokazati. Kako na tvoj uspeh, oziroma talent, gledajo starejše generacije v teatru?
Iva Krajnc: Ma, odkrito povedano, ne vem in me ne zanima. Če pa me sprašuješ po odnosu starejših kolegov do mene, pa zaenkrat še nisem imela težav.
Kratek in jedrnat odgovor, boš tudi pri naslednjem vprašanju takšna? Se ti zdi reden angažma že tako zgodaj produktiven ali kontraproduktiven glede na številne izzive, ki se ti s tvojim talentom ponujajo?
Iva Krajnc: Mislim, da sem delno na to odgovorila že pri prvem vprašanju. Mislim, da je to zelo odvisno od vsakega posameznika. Odvisno tudi(v mojem primeru) od umetniškega vodje; kakšno vlogo dobiš.
Kot kaže bom moral sprejeti tvoj način odgovarjanja. Še bom izhajal iz prvega vprašanja. Ekonomska varnost pomeni tudi dober temelj (osnovo) za razvoj ali ne?
Iva Krajnc: Ekonomski položaj ti resnično daje varnost, mislim pa da ta varnost, ni pogoj ne razlog za razvoj talenta. Motivacija je tista. Ta pa nikakor ni povezana z denarjem(vsaj v mojem primeru ne).
Prejle sem že nekaj omenil o odnosu med starejšimi in mlajšimi, toda v gledališču in na filmu obstajajo še vse drugačne relacije… Obstaja zdrava konkurenca?
Iva Krajnc: Da verjamem v to. Mislim, da smo ljudje tekmovalna bitja. Nagon biti prvi, biti boljši pa je pri igralcih še posebej izpostavljen. Zdrava konkurenca ti lahko nudi tudi manjkajočo motivacijo.
Rad imam umetnost, ker se pač s tem ukvarjam. Iz tega razloga ne bom menjal teme. Izkazala si se tako v filmu kot v gledališču. Kaj ti je ljubše, oziroma kaj ti pomeni večji izziv?
Iva Krajnc: Glede na to, da več delam v gledališču, mi prav gotovo predstavlja večji izziv film. Da pa bi se morala odločiti, kaj mi pomeni več, ne morem.
V dveh letih si se izkazala za zelo stilno odprto, prožno igralko. Imaš kakšen poseben način študija, pristopa, ki ti omogoča tako intenziven in kvaliteten vstop v vlogo in tvojo interpretacijo?
Iva Krajnc: Mislim, da imam "nek način", čeprav še zdaleč ne bi govorila o neki izoblikovani tehniki. Menim, da igralec celo življenje raziskuje. V določenem momentu mu nek nanovo osvojen izraz pomeni popolno odkritje in nato uporablja sistem, s katerim je prišel do njega, še nekaj časa, nato pa se ga naveliča in išče naprej. Sama sem v obdobju, ko določene na Akademiji pridobljene obrtne vzorce skušam povezovati v življenjsko formo lika. Lik premlevam, zapisujem, rišem, iščem pomanjkljivosti, se vživljam in spet opuščam. Mislim, da sem nekje na poti, ko iščem lastno izrazno identiteto. Najbolj pa se skušam ogniti ponavljanju in že videnim točkam v igri.
Gotovo imaš še žive spomine na Akademijo, sicer pa pravijo, da se ti sprejemni izpiti
in študij za zmerom vtisneta v spomin. Mene pa zanima kvaliteta študija na Akademiji ter njene dobre in slabe strani?
Iva Krajnc: Dobre strani Akademije so prav gotovo podpiranje in iskanje individualnosti, ki je v osnovnem šolskem sistemu zatrta. Navajanje na delo, samostojnost in podpiranje domišljijskega sveta vsakega posameznika. Nudi ti tudi vpogled v obrtništvo igranja, katerega pa si tako moraš izoblikovati sam. Mislim, da so slabe lastnosti premajhen pretok različnih mentorjev za igro; saj bi nudili širši spekter obrti/igre. Kljub različnim predmetom, mislim, da manjka povezovanje med njimi. Vsak predmet stoji zase. Tudi mentorji bi včasih kje morali malo v korak s časom.
Še zmeraj ostajam pri Akademiji, le zakaj ne odneham!? Vendar se kaže problem Akademije najbrž nekje drugje, pri prehodu iz akademije na profi oder? Kaj je pri tem prehodu najbolj stresna stvar?
Iva Krajnc: Prehod iz akademije v profesionalno ustanovo me je nekako "preletel". Posledice sem začutila še le po preteku prvega leta. Najtežje se mi je bilo navaditi na vsakodnevne predstave in na to, da v tednu dni odigram pet različnih vlog. Kako razporediti koncentracijo med vajami in predstavo, kako biti v telesni kondiciji in nenazadnje ne-padati v rutino.
Pri stresu velja omeniti različne režiserje, saj imajo različne metode v ustvarjalnem
procesu. Kakšne so tvoje izkušnje? S katerim režiserjem/ko imaš najboljšo izkušnjo? Vprašanje velja tako za film kot gledališče.
Iva Krajnc: Mislim, da ne morem govoriti samo o enem/eni. Na srečo jih je bilo kar nekaj. Če pa že izpostavljam, bi rekla, da je to velikokrat odvisno od celotne ekipe, od teksta in vloge same. Odločila bi se za Sama M. Strelca, M. Latina, J. Ivanca, ... in na filmu za Majo Weiss.
Nekdo bi morda rekel, da si mlada in neizkušena, pa vendar, Varuh meje je tvoja posebna izkušnja! Kako gledaš nanjo?
Iva Krajnc: Na film gledam kot na izkušnjo več v mojem življenju in nikakor ne mislim, da je bila zadnja takšne vrste. Na sam proces dela imam mešane občutke, a za samo vzdušje celotnega nastajanja filma moram reči, da je bilo zelo prijetno in predvsem novo.
Sestavni del umetniškega ustvarjanja so tudi nagrade … Selekcija in nagrade
Borštnikovega srečanja so pokazale izrazit premik k mlajšim ustvarjalcem in novejši dramatiki. Se ti zdi to dobro ali ne?
Iva Krajnc: Da, zdi se mi lepo, da imamo/jo tudi mlajši možnost dokazati se ne glede na leta in izkušnje. To predstavlja tudi večji izziv. Kar se pa tiče naklonjenosti žirije, sem slišala že veliko polemik na to temo in moram reči, da se to vsako leto spreminja. Mlada nova dramatika je in še verjetno bo nekaj časa nudila pač večje možnosti mlajši generaciji. Toda čas se spreminja in obrača na glavo. Poplava Sarah K., M. von Mayenburga, itd. bo minila, tako kot mine vsak nov tok, bo ga pač nadomestila neka nova oblika dramatike, ki pa bo naklonjena bogve komu. Mogoče video inštalacijam? Toda glede tega ne moremo nič. Svet se odvija po svojih tirnicah. Prav gotovo so današnje starejše generacije enako doživele neko svojo "mlado dramatiko" .
Kot vem, prihajaš s Štajerske. Možnosti za zaposlitev ni veliko, a ti si izbrala Ljubljano. Se ti zdi Ljubljana edino pravo mesto, kjer lahko glede na gostoto gledališča dokažeš svoj talent in razviješ ambicije? Kakšne so pravzaprav tvoje ambicije? Želja po družini v kratkem ali kasneje?
Iva Krajnc: Ne zdi se mi edino mesto in nikdar nisem o tem tako razmišljala. Je pa res, da je več možnosti za delo kot na primer v Celju. Recimo radio, sinhro itd. Tudi delodajalci največkrat kličejo, igralce stanujoče v Ljubljani. Je pač večji pretok različnih dejavnosti. Tako kot pač v vsakem glavnem mestu. Glede na to situacijo, je prav gotovo ugodneje živeti v Ljubljani. Včasih bi si želela, da ne bi bilo vse tako centralizirano, saj se tako stvari velikokrat ponavljajo. Kar se pa tiče mojih ambicij, se iz leta v leto spreminjajo; nekatere se izpolnijo, druge postanejo brez vrednosti ... Največja ambicija, ki pa ostaja, je, da bi nenehno stremela po nenehnem odkrivanju in čim kvalitetnejšemu delu. Da bi lahko neovirano iskala tisti del mene, ki mi predstavlja uganko, in da bi imela veliko denarja, da bi bila slavna in šla v Bollywood!! No, kar se družine tiče, mislim, da midva z Aljošo predstavljava družino(zaenkrat). Nekje v prihodnosti s še kakšnim članom, vendar sedaj pri svojih 24 še ne razmišljam o tem. Kar bo, pa bo.
Aljošo poznam bolje kot tebe, zato mi je on svojo verzijo vajinega poročnega
potovanja že povedal. Vem, da si govorila o tem že v raznih intervjujih, a vseeno bi želel prebrati še tvojo različico potovanja z Aljošo, kjer sta se poročila.
Iva Krajnc: To dogodivščino sem povedala verjetno že najmanj 100×, vendar jo bom še enkrat! No, preden sva šla v Indonezijo sva se nekako dogovorila, če bo priložnost, se bova poročila. Po dveh tednih bivanja na Baliju, Giliih, sva pristala na otoku Lomboku, kjer sva se odločila, da se poročiva-cerkveno. To pa zato, ker je bila to takrat edina možnost. Tako sva tavala tri dni po Lomboku in iskala cerkev (kajti Lombok je nabolj muslimanski otok v Indoneziji). S prijateljem, domačinom, smo tako naposled našli to "ubogo" cerkev in po pregovarjanjih s patrom Venusom, določili datum (čez 2 dni). Dobila sva "scenarij" v angleščini, ki sva se ga morala naučiti. Oba sva pred ceremonialom imela tremo, a je vse šlo gladko. Priči sta bila neka zakonca, ki sta imela super partnerlook, ministrant je bil pa zelo podoben noterdamskemu zvonarju, skratka, edinstveno in neponovljivo doživetje, ki je bilo namenjeno le nama. Takoj po poroki pa sva odhitela na najin honeymoon, in sicer na tri-dnevno potovanje na vrh vulkanske gore Gunung Rinjani.
Malo bom še pobrskal po tvojem življenju in postavljal vprašanja od tu in tam, kot mešano na žaru … Glede na to da prihajaš s Ptuja, kje je tvoj dom?
Iva Krajnc: Ptuj bo vedno ostal moj dom. Dom moje preteklosti in dom, ki mi nudi poznano varnost in toplino. Ljubljana je tudi moj dom, dom moje sedanjosti in dom "naju". Ne bi govorila o prvem in drugem, ker gre za dva različna svetova.
Kaj bi rada v prihodnosti igrala in kaj pričakuješ z leti? Si želiš postati karakterna
igralka, ali meniš da je igralstvo kruh, ki si ga služiš tako ali drugače?
Iva Krajnc: Nikoli nisem razmišljala o tem, kaj bi rada igrala. Zanima me veliko različnih stvari. Tako da bolj kot o vlogah, razmišljam o tekstih, ki so mi všeč. Z leti pa pričakujem, da bom manj občutljiva in da bom uspela združiti izkušnje z ambicijo. Zame je igralstvo kruh, a menim, da ni le to. Je nekaj več. Je način življenja, je življenje samo. Imam srečo, da je moj kruh moje veselje in življenje.
Nekako se ne moreva izogniti aktualnemu dokumentarno-igranemu filmu tvojega partnerja. Kako si doživela njegovega Kleščarja, kjer si igrala epizodno vlogo?
Iva Krajnc: Ali želiš komentar na Kleščarja? Globoka privrženka filma!
Kaj pa tvoja najljubša jed, ki jo pripraviš sama, se pravi specialiteta, ki ti dobro uspe in jo povrh vsega še rada ješ?
Iva Krajnc: No, če mogoče ne veš, zelo rada kuham, zato imam ogromno najljubših stvari, ki jih znam odlično pripraviti. Nekako najhitrejša okusna in lahka je grška hrana. Rada pripravim različne pite, polnjene s sirom(feto), blitvo, špinačo, gobami, zraven pa postrežem tzatziki(jogurt s kumaricami in česnom) in njam vsi to radi jedo/mo!!!
Kabaret je kabaret, je življenje, je nekaj, za kar te niso šolali, si mi nekoč na hitro
dejala. Kaj je to pomenilo zate?
Iva Krajnc: Ko sem govorila o tem, da me niso šolali, sem mislila predvsem na pevski del predstave Kabaret. Jaz nisem profesionalna pevka in plesalka, sem igralka in ravno zaradi tega je bil muzikal Kabaret zame velik projekt, izkušnja in neznansko doživetje. Mislim, da je ta tip predstav eden izmed najtežjih, tako fizično kot psihično. Vsi, ki nastopamo (op.p igralci), smo se s tem žanrom srečali prvič.
»Film, glejte jo, poznam jo s televizije …« Kaj pa gledališče, zakaj ne poznamo gledaliških vlog Ive Krajnc, ki se vse prej kot zanemarljive?
Iva Krajnc: Ne strinjam se s tem vprašanjem. Kar nekateri ¨mimoidoči¨ me kdaj pa kdaj ustavijo in povprašajo po vlogi, ki so jo videli v gledališču. Je pa dejstvo, da je teater manj medijsko izpostavljen. Teater je neke vrste medijska konstanta.
Iva Krajnc v Obrazih, v Jani, pri Mariu … Vse to najbrž slej ko prej vzameš v
zakup, se navadiš, sprejmeš, toda, ko si se odločala za igralsko pot, te je vodila želja po estradi ali ustvarjalni duh prašnih desk …
Iva Krajnc: Ko sem se odločala, sem v prvi vrsti razmišljala o svojem hotenju; kaj si želim, kaj me privlači, česar ne maram. In v prvi vrsti je zmeraj bila umetnost. Vse ostalo je le posledica.
»Življenje ni potica,« radi rečemo kar tako. Si po naravi optimist ali rečeš, vzemi,
kar ti življenje ponuja …
Iva Krajnc: Ne vem, odvisno od situacije. Želim si, da bi lahko odgovorila, da sem velik optimist, a življenje pač ni tako predvidljivo. Mislim pa, da se zmeraj trudim naredit najboljše iz tega, kar mi je ponujeno oziroma dano.
Kdo je pustil nate vtis, kdo je zate pustil sled, nekaj, na kar se opiraš, kadar je urnik
zabasan, ko ni časa, ko je vsak večer predstava, zjutraj pa vaja …
Iva Krajnc: Želja po igranju. To je ta oseba, ta gon, če lahko tako imenujem. Ta svet, v katerem samo jaz vladam (smeh).
Kaj pa tvoj najljubši vic, najljubši vic Slovencev je menda Ema, tam se zmeraj kaj zgodi …
Iva Krajnc: Joj, ne vem (smeh) ...
Če pa nočeš biti direktna, najbrž ne bereš Direkta, ali si direktna, ker ne bereš Direkta, pa si raje diskretna in rečeš, saj je vse igra in ne boli …
Iva Krajnc: Ne zmeraj. Še prekleto boli, samo ne pokažeš.
Hvala za potrpežljivost in razumevanje! Hvala za tvoj čas in želim ti še veliko uspehov.
