Avtor: Janez S , junij 2005

Teniškega velemojstra so pokopale napačne investicije na Hrvaškem, največ v rodni Dalmaciji. Že pred časom je s svojima nogometnima prijateljema Bokšićem in Asanovičem vložil tožbo proti bratoma Štimac, ki naj bi se nepošteno okoristila, potem pa do bankrota pripeljala športno stavnico Sport Tip. Sedaj pa se je Ivaniševićevo finančno stanje še dodatno poslabšalo, saj bo izgubil milijone dolarjev, ki jih je (napačno) vložil v izgradnjo nepremičnin v Splitu. Čeprav zvezdnik zanika bankrot, mediji poročajo, da naj bi se Goran zaradi slabega finančnega stanja spet vrnil na teniška igrišča?! »Znašel sem se med morskimi psi, ki so me pojedli«, komentira dogajanje tenisač. In dodaja: »Brez podkupnin nisem mogel izpeljati  projekta. Spet sem se »nasankal. Očitno nisem rojen pod srečno zvezdo.«

Pa zmeraj le ni bilo tako. V letu 2001 je Ivaniševiću, ki je v svoji teniški karieri samo na turnirjih zaslužil okrog 20 milijonov dolarjev, uspelo čudežno osvojiti najpomembnejši teniški turnir na svetu. Po wimbledonski zmagi je spletni portal www.soncek.com o svetovnem zvezdniku pisal takole:

"To zmago posvečam dragemu prijatelju, ki je zdaj na nebu. Dražen, to je zate."

Posvetilo wimbledonskega šampiona je bilo preprosto, a je v sebi skrivalo devet let trpljenja, devet krogov pekla, ki jih je prehodil Goran Ivanišević, devet let, ko so bili vzponi počasni, padci pa vedno globoki. Devet let, v katerih se je pisala holivudska zgodba z lepim začetkom, tragičnim zasukom in sanjskim happy-andom. Zgodba, kot jo je lahko doživel le splitski enfant terrible. In zgodba, o kateri bodo govorili naši vnuki.

Devet let pred epskim Wimbledonom 2001 je bil, ne boste verjeli, Wimbledon 1992. Hrvaška se je borila za preživetje, njeni najboljši ambasadorji pa so bili športniki. Goran je največjemu med njimi, košarkarskemu bogu iz Šibenika, Draženu Petroviću, obljubil, da bo zanj in za Hrvaško osvojil turnir na sveti travi. Pred tem je Zec že bil v polfinalu največjega med turnirji, leta 1990 je imel proti Borisu Beckerju niz, 6:5 v drugem in servis. Pri tem je tudi ostalo, kdor je vsaj enkrat videl Gorana igrati, že ve, zakaj.

Toda leta '92 je bila zgodba drugačna. Ivanišević ni bil več tisti 17-letnik, ki je iz kvalifikacij prišel do četrtfinala Melbourna. Zdaj je bil tri leta starejši, toda po srcu še vedno temperamentni otrok Dalmacije. Bil je magnet za gledalce, ki so ga ljubili zaradi ubijalskih servisov in nepredvidljivega obnašanja. In prišel je do finala, do trilerja z Andreem Agassijem, ki je pred tem izgubil vsa tri finala turnirjev za grand slam, v katerih je nastopil. Ja, takrat je etiketo večnega luzerja nosil Agassi, Zec pa je bil tenisač prihodnosti. V petih peklenskih nizih, zabeljenimi z Goranovimi servisi in Andreevimi returni, sta etiketi zamenjala. Goran je v četrtem nizu razbil Američana in pred začetkom petega ga ni bilo junaka, ki bi stavil na Agassija. Toda ta se je čudežno pobral in po težavah na svoj servis pri 3:3 nato pri 5:4 prišel do žoge, ki jo je čakal vse življenje. Ena sama točka je bila dovolj, da je iz poraženca postal šampion, Hrvata pa je poslal na mučno pot samodokazovanja. Svoje obljube ni mogel izpolniti in usoda je hotela, da wimbledonskega pokala ni mogel nikoli dvigniti pred Draženom.

Wimbledon 1992 je bil zadnji Wimbledon, ki si ga je košarkarski Mozart še lahko ogledal. Slabih 11 mesecev kasneje se je njegovo življenje utrnilo na avtocesti blizu Denkendorfa, potem ko se je skupaj s spremljevalko vračal iz Wroclawa s kvalifikacijske tekme za EP. Njegov zadnji nasprotnik je bila Slovenija. Zecu je ostala boleča naloga, da v Wimbledonu zmaga v spomin na svojega prijatelja.

"Ko se v ponedeljek prišel v Wimbledon, sem pogledal v nebo. In nekaj se je posvetilo. Vedel sem, to je znak."

Goran Ivanišević se je pojavil na turnirju na travi v Hertogenboschu, zadnji generalki pred Wimbledonom. V drugem krogu se pomeri z avstralskim upom Lleytonom Hewittom. Po dobri uri igre je Goran prisiljen priznati premoč mlademu Avstralcu. Teden prej je v Queens' Clubu, ki velja za temeljno predpripravo za Wimbledon, izgubil proti italijanskemu specialistu za pesec Cristianu Carattiju.

Goran je bil daleč od svoje igre. Daleč od svoje slave. Daleč od svojega imena. V prvem letu novega tisočletja je odigral 20 dvobojev in slavil vsega devetkrat. Pojavil se je sicer na 12 turnirjih, a se po pravilu poslavljal že v prvem ali drugem krogu. Kar na desetih turnirjih je nastopil s pomočjo wild carda, kar pomeni, da si svojimi igrami še zdaleč ni zaslužil nastopov.

Še v istem tednu, ko je izpadel v Hertogenboschu, je dobil novo povabilo. Tokrat so mu ga podelili člani All England Cluba, organizatorji najprestižnejšega turnirja na svetu. Organizatorji so naredili izjemo, saj ponavadi vseh osem povabil namenijo domačim upom. Ivanišević je povabilo prejel zaradi svojih uspehov na turnirju v prejšnem desetletju, ko je kar trikrat igral v finalu in še dvakrat v polfinalu. Na sveti travi mu je manjkal le še prestižni naslov.

GORAN IVANIŠEVIĆ, osebna izkaznica

Rojen: 13. 9. 1971
Rojstni kraj: Split, Hrvaška
Prebivališče: Monte Carlo, Monaco (tam ne bi zdržal dlje kot mesec dni skupaj), in Split
Višina: 193 cm
Teža: 81 kg
Levičar
Profesionalec od leta 1988

Kariera (do 9. 7. 2001):
Razmerje zmag in porazov: 576 - 302
Število posamičnih naslovov: 23
Število naslovov med dvojicami: 9
Denarne nagrade: 19.259.010 $

Vsi turnirji, ki jih je osvojil:
1990 - Stuttgart
1991 - Manchester
1992 - Adelaide, Stuttgart (dvorana), Sydney (dvorana), Stockholm
1993 - Bukarešta, Dunaj, Pariz (dvorana)
1994 - Kitzbühel, Tokio
1995 - München (finale Grand Slam pokala)
1996 - Perth (Hopmanov pokal), Zagreb, Dubaj, Milano, Rotterdam, Moskva
1997 - Zagreb, Milano, Dunaj
1998 - Split

2001 - Wimbledon


Dvojice:
1988 - Frankfurt
1991 - Milano, Rim, Manchester
1992 - Adelaide
1995 - Bordeaux
1996 - Milano
1997 - Zagreb, Dubaj

Uvrščen na ATP lestvici ob koncu leta:
1987 - 954. mesto
1988 - 371.
1989 - 40.
1990 - 9.
1991 - 7.
1992 - 4.
1993 - 7.
1994 - 5.
1995 - 10.
1996 - 4.
1997 - 15.
1998 - 12.
1999 - 62.
2000 - 129

Pred začetkom turnirja angleške stavnice objavljajo stavna razmerja za zmagovalca turnirja. Za vsaka 2 vložena funta na sedemkratnega zmagovalca Peta Samprasa bi stavec prejel vsega 3 funte. Splitčan je imel mnogo slabše razmerje. Za vsak vložen funt bi stavec ob primeru premierne zmage Zeca na wimbledonski zelenici prejel kar 200 funtov.

Ko so novinarji pred prvim Goranovim nastopom Hrvata povprašali, če misli, da letos lahko zmaga, so se na njegovo potrditev le zlobno nasmehnili. Ko je v prvem krogu gladko v treh nizih odpravil švedskega kvalifikanta Fredrika Jonssona, se je stavno razmerje prepolovilo. Do svojega šestega polfinala je bolj ali manj gladko odpravil še Španca Carlosa Moyo (nekdanja številka 1), Američana Andyja Roddicka (največji up svetovnega tenisa), Britanca Grega Rusedskega (prav tako igralec z ubijalskim servisom) in Marata Safina (nekdanja številka 1 in zmagovalec US Opna 2000).

Goran, ki po letu 1998 ni več osvojil turnirja ATP, se je v polfinalu znašel pred najtežjo oviro do tedaj, domačim matadorjem Timom Henmanom. Za Angležem je stalo vso občinstvo na Center Courtu, vsi mediji, vsa Velika Britanija, predvsem pa pričakovanje, da bi po Fredu Perryju in letu 1936 postal prvi domačin z wimbledonsko krono.

Polfinale je bolje začel Hrvat, ki je dobil prvi niz s 7:5. Drugi je bil še bolj izenačen: šele po podaljšani igri se je tokrat zelo emocionalni Henman veselil izenačanja v nizih. Sledil je značilen padec Goranove igre. Anglež je vsega v 16 minutah Zecu zavezal kravato in povedel z 2:1 v nizih. Dalmatinec je v tretjem nizu osvojil vsega štiri točke. Pred popolno kapitulacijo ga je po njegovih besedah rešil Bog, ki mu je poslal dež in prekinil dvoboj. Dež in pozna ura sta prestavila polfinale na soboto. A tudi v soboto je bilo vreme neusmiljeno. Številnih gledalcev in napeta tekmeca se je usmililo le za slabo uro, v kateri je Goran dobil podaljšano igro in izenačil rezultat v nizih in v petem povedel s 3:2. Epski dvoboj se je končal šele tretji dan. Tim Henman ni bil kos pritiskom javnosti in sponzorjev (ki so 26-letniku obljubljani 1,5 milijona funtov nagrade za zmago na turnirju). V 14 minutah je Goran odvzel tekmecu servis in se četrtič v karieri pred obnemelo množico veselil uvrstitve v finale.

Moški finale je bil zaradi slabših vremenskih razmer, sicer tipičnih za Otok, prvič po letu 1987 odigran v ponedeljek. Vseh 10.000 vstopnic so organizatorji prodali v prosti prodaji. Na Center Courtu se je zbrala množica, ki je s svojim bučnim navijanjem (skoraj podobnem tistemu z nogometnih igrišč) znala pozdraviti sleherno točko, ki sta jo osvojila Ivanišević in njegov nasprotnik Avstralec Patrick Rafter. Hrvat je dobil prvi in tretji, Rafter pa drugi in četrti niz. V odločilnem, uro dolgem nizu, je bil bolj zbran Hrvat, ki je z 9:7 uresničil svoj dolgoletni sen. Sen, ki ga je sploh motiviral, da ni že zdavnaj končal svojo kariero.

"Kaj naj povem o Samprasu? To je človek, ki mi je uničil življenje."

Po že omenjenem finalu z Agassijem se je Ivanišević še dvakrat v finalu pomeril z ameriškim nasprotnikom, obakrat s kraljem svete trave Petom Samprasom. Leta 1994 ga je Pistol Pete zmlel v treh nizih, štiri leta kasneje pa je Goranu zmanjkalo sape v petem nizu. A krivda ni bila v slabi pripravljenosti, pač pa v maratonskem polfinalu z Nizozemcem Richardom Krajickom. Ivanišević je imel v 4. nizu že zaključno žogo, serviral je as, a je sodnik slišal dotik mrežice. Goran je izgubil igro in niz. V petem nizu sta igrala kar 28 iger. Hrvat je slavil s 15:13, moči pa mu je ostalo le še za štiri nize. Proti Samprasu to ni bilo dovolj.

"Bil sem povsod po svetu, a Split, ki ima 300.000 prebivalcev, je najbolj noro mesto."

Goran je svojo zmago slavil v pravem trenutku. Ljudem na Hrvaškem in predvsem v Splitu je dal iluzijo resničnosti, da lahko tudi eden od "naših ljudi" doseže v življenju nekaj velikega. Država, ki še zdaleč ni prebolela vojnih in povojnih travm, potrebuje prav nekaj takega. Nekaj, kar pozornost iz nezaposlenosti, narkomanije, tajkunstva in podobnega obrne na lepše strani življenja, na zmago "našega", "najboljšega", "hrvatskega" ... Po svetovnem prvenstvu v nogometu v Franciji je bila Hrvaška spet združena, ulice prazne, bakle pa so po zmagah spet visoko gorele.

Povprečnega Hrvata ne zanima, da je Ivanišević prijavljen v Monte Carlu, zato, da mu ni treba plačevati (pre)visokih hrvaških davkov. Goran je in bo ostal največji ponos Hrvaške. In prav je tako. Naši južni sosedje so si še kako zapomnili, da je bil Goran zaradi nasprotovanja prejšnjemu "demokratičnemu" režimu v sporu z zvezo in ni igral za reprezentanco v Davisovem pokalu. Ampak to je že neka druga zgodba.

LEGENDARNE WIMBLEDONSKE IZJAVE ŠE BOLJ LEGENDARNEGA ZECA

Če bi se mi v sanjah prikazal angel in mi obljubil zmago v Wimbledonu, če potem za vedno neham igrati, bi to takoj sprejel. Angel ni prišel, toda moral sem igrati, kaj sem hotel drugega.

Ko sem prišel v Wimbledon, se nihče ni pogovarjal z menoj, kaj šele, da bi pomislil, da lahko osvojim turnir.

Oče mi je v Wimbledon prinesel revijo Košarka, v kateri je velik poster Dražena Petrovića in to je bil moj talisman. Poster sem obesil v sobo, kjer sem prebival zadnja dva tedna.

To je usoda. Kdo je pred turnirjem verjel, da bom igral tako dobro. Bog je želel mojo zmago in je po devetih dneh sončnega vremena poslal dež.

Ma, kakšna Brazilija? Brazilija je kurac! (o sprejemu v Splitu)

Neka grda ženska mi je sodila prestop. Res je bila grda, kar bal sem se je.

Bil sem tako nervozen, da nisem vedel, kaj naj napravim. Pred očmi se mi je zavrtelo celo življenje. (takoj po zmagi)

Rekel je, da ne morem zmagati v Wimbledonu, ker imam le servis. Zares sem genij, če sem zmagal le s servisom. On je idiot! (izjava o Johnu McEnroeu)

Samo da odigram še vsaj dve minuti proti Dinamu, potem se mi bodo uresničile vse želje. (ob podpisu pogodbe s Hajdukom)

Pogledal sem številne ljudi: ni jih bilo konca. Mislil sem, da bodo za mano prišli Beatlesi. (o sprejemu v Splitu)

Če bi skočil v vodo, bi to takoj naredilo še 500 ljudi. Nihče ne bi vedel, kdo kaj dela. Še utopili bi me lahko. (o tem, zakaj ni skočil v morje)

Še vedno je moj heroj in idol. V minulih dneh je spraševal za mojo telefonsko številko, da bi se mi opravičil. Tudi na televiziji je izjavil, da ni mislil tako, kot je izpadlo. Videla se bova na US Opnu in se o tem v miru pogovorila. (o McEnroeju, drugič)

Takoj po zmagi:

 
Ne vem ali so to sanje. Bojim se, da me bo kdo prebudil in mo rekel, da ponovno nisem osvojil Wimbledona. Bil sem tako napet. Na voljo sem imel toliko zaključnih žog … Ko se je dvoboj prevesil v peti niz, sem pomislil: Ne Bog, že spet. Kaj sem naredil, da sem si to zaslužil?

O tem sem sanjal vse svoje življenje. Prišel sem v Wimbledon. Nihče ni računal name, sedaj pa držim pokal.

Izgubil sem tri wimbledonske finale. Moram se zahvaliti očetu. Če bi izgubil še četrto finale, bi očetu zagotovo počilo srce.

Zadnjo noč sem spal le dve uri! Na to sem čakal ves čas. Vedno sem bil le drugi. Ljudje me spoštujejo, a biti drugi ni dovolj. Zdaj sem šampion! Kar koli bom počel v življenju, kamor koli bom šel, wimbledonski zmagovalec bom!