"Vsaka država članica si lahko vlada, kakor želi, in nihče se ne bo vmešaval v njene notranje zakone in ustavo," je razglasil s sedeža, ki je nekoč pripadal njegovemu očetu. "Edini namen zveze je osvoboditi azijske Grke izpod perzijskega jarma in ohraniti trajen mir med Grki na polotoku."
Resolucijo so podpisali vsi odposlanci razen Špartancev, ki se tudi Filipu niso pridružili.
"Od nekdaj smo vajeni voditi Grke, ne pa biti vodeni," je Aleksandru izjavil njihov odposlanec.
"Žal mi je," je odgovoril kralj, "kajti Špartanci so sijajni vojščaki. Toda danes so Makedonci najmočnejše ljudstvo med Grki in zato je prav, da vodijo hegemonijo." To je povedal z grenkobo, kajti dobro se je spominjal, kako pogumno so se Špartanci borili pri Termopilah in Platajah. Zavedal se je tudi, da se nobena sila ne more upreti zobu časa: samo slava tistega, ki je častno živel, z leti raste.
Na povratku si je hotel ogledati Delfe; čuda svetega mesta so ga očarala in osupnila. Ustavil se je pred čelom mogočnega Apolonovega templja in se zagledal v izklesane zlate črke:
Spoznaj samega sebe.
"Kaj to pomeni po tvojem mnenju?" ga je vprašal Krater, ki si ni nikoli zastavljal filozofskih vprašanj.
"Odgovor je jasen," je odvrnil Aleksander. "Spoznati samega sebe je najtežje, ker moramo prepoznati svoj razum, pa tudi svoje strahove in strasti. Če nekdo do obisti pozna samega sebe, bo sposoben razumeti tudi druge in resničnost, ki ga obkroža."
(V.M. Manfredi: Aleksander Veliki- Sin sanj; MK, 2003)
|
