Joj ... Misli mi tako letijo skozi glavo ...
O vsem bom napisala, a to zdaj, je pomembnejše kot besede, ki sem jih nameravala sprva zapisati;
Vsako poletje, se spomnim, pride trenutek, ko pomislim, da dolgo dolgo nisem slišala presunljivega vokala Terese Salgueiro, pevke portugalske skupine Madredeus. Ura se bliža enajsti ponoči. Že dva dni skoraj nepretrgano pišem prispevke za Magazin. Sploh ne spim. Ker pišem. Ne jem. Ker pišem.
Gor me drži kakšen košček čokolade v popoldanskih urah, sveža zelenjava v hladilniku (na vrt praktično ne utegnem .. ker pišem - samo skozi vrata moram iti in pet metrov za vogal). Po liter in pol Nescafé kave na dan, me drži gor. In pokonci me drži PISANJE. Želja po zapisati. In misli, ki prhutajo kot podivjani nočni metulji ob zaletavajočih poskusih ubežati žgočim jezikom svetlobe, ob strastnem vdajanju krču slasti za ceno svojega življenja. Ljubljenje s smrtjo ... To me pokonci drži.
Teresin vokal pa vleče spomine in pekoče vreznine ...
Solze mi gredo po licih ... Teresino doživeto petje ... ... od poletja naprej, ko je v zraku visel bližajoči se konec.
Tisto poletje, ko je odšel proč, so pesmi iz Teresinih globin tolažile mojo dušo.
Po treh letih, ki so pretekle od tedaj, danes vem ... da mi je hudo. Da boli. Da manjka.
Manjka moj oče. Odšel je onkraj tubiti. Preminil. Umrl.
Jokam ... Teresa me je spomnila na tisto otopelo poletje in solze, ki so bruhnile iz mene po skoraj letu od njegove smrti.
To zapisati, je bilo mnogo močneje, kot nameravane besede. Naj bodo ti stavki zanj. Za mojega očeta ...
Sem resnično njegova hči. Bojevnica, ki ne klonem. Borka, ki vem, kdaj si je treba lizati rane, kako pristopiti in kdaj se umakniti.
Zato si 'jack d' ne bom dovolila tovrstnih žalitev, napadov, sproženih v gnevu, nekih neutemeljenih zaključkov, porojenih verjetno v osamljenih nočeh med razmišljanjem, kakšne zahrbtne prasice smo ženske ...;
»Hehe, smešno, prav smešno. Kako se radi posamezniki "umetniško" izražajo, se delajo ful posebne, drugačne, "glamurozne" in prirejajo zadeve na filmske scenarije :))) Get a life, bitch! Raje pojdi krompir kopati na njivo, bo vsaj neka korist s tebe. Sicer pa ni čudno, da je toliko samomorov in vsega med tako zvanimi "umetniki" :) Go, bitches, go!«
Ne bom se branila. Se nimam pred čem. Kopanje krompirja mi je rutinsko dejanje .. naj te opomnim, da ga je treba najprej okopati .. no, zdaj je že zunaj in shranjen. Koristi od mene pa ... sem skromna in svojih kakršnih-koli-že-bodi rezultatov svojega dela .. ne rinem v ospredje, ne obešam na veliki zvon. (v glavnem sem gospodinja, ki znam polno živeti, si privoščiti, združiti gospodinjstvo z aktivnim življenjem, vmes pa pisati .. pisati .. pisati) Na samomor niti pomislim ne. In, če me ti oklicuješ za »umetnico«; TVOJ PROBLEM.
Tvojega teksta ne bom vzela v analizo. Prehud gnev veje iz njega. Zanj znajo institucionalni mojstri prav dobro poskrbeti. Po moje bi gospod Rugelj vedel izgnati zastrupljajočega demona iz tebe. Pa še ženske bi lahko opljuvala skupaj.
Ne, nisi me zrevoltiral, da ti odgovarjam. To je uspelo 'ankhu'. Z inteligentnimi iztočnicami me je postavil pred zid.
Nisem se dokazovala. Nisem kazala pesti. In ne zob. Preprosto; JAZ sem bila; HČI SVOJEGA OČETA.
Sem preživela. In dobila zaveznika.
Kaj pa s teboj, mali fantek, ki se skrivaš za besedami pobesnelega napada? ... Slepi naboji, ljubi fant ...
Zakaj ti odgovarjam?
Veš, da sem ženska. S prirojenim občutkom popestovati nemočno dete. Verjetno se oglaša ta ženski pol mene .. ... ko bi te vzela v naročje in te zazibala v miren, blag spanec. Tiho bi ti pela uspavanko o detetu, ki je nabiralo cvetje na polju, lovilo metulje, se škropilo v bližnjem potoku. Ko je utrujeno priteklo k mamici v objem, ga je k sebi privila, mu pogladila nagajive kodre, poljubila na očke, ga nahranila in položila v mehko posteljo pod puhko pernico ...
Pela bi ti in te zibala v sanje o ljubezni. O dekletu, ki si pred ogledalom razčesuje svetle lase. Na postelji poleg je zložena njena obleka. Vstane in stopa. Gola je. Ovita v svoje dolge lase. Stopa nalahno. Kot da lebdi. Sloko se upogne, stegne dlani, zaziba se v slutenem ritmu. Pleše. S finimi gibi. Kot da se čutno predaja fluidu, kot da se ljubi z njim. Predano. In strastno.
Potne kapljice ji polzijo med prsmi. Polne ustnice, ki čakajo njegovega poljuba, ima. Zardela lica, koprneče oči. Pleše .. in pleše ... Ziba se v aktu z nevidnim ljubimcem. Pleše zanj, ki je z njim nekje davno plesala ... Dokler se ni predramila iz sanj, njega pa ni bilo. Ostal je okus po neizživeti ljubezni. Po želeni in doslej še nedoživeti ljubezni.
Iz njenih sanj bi se še ti prebudil.
Bila ob tebi. Še vedno. Pazíla bi nate, da te obvarujem nočnih fantomov. Res, pazíla kot mati na svoje prestrašeno dete.
Z roko bi segel proti meni. Proti prsim, ki spominjajo na njo, ki te verjetno nikoli ni ljubila. Da bi zagrizel vanje. Da bi jih užil.
NE!!
Zamenjala sem vlogo v mater, da s toplim objemom potolažim otroka. Moje žensko telo je zate nedotakljivo. Vloga matere detecu v solzah gneva pa se je iztekla.
Na prizorišče stopim spet jaz:
'jack d', ali si sploh kdaj ljubil? Ali si le iskal fikcijo zastavljene ljubezni, pa jo ne našel??
Pravzaprav sem želela namesto tega besedičenja karikirati karakter človeka, ki izusti komentar v duhu tvojega;
'Najprej se možakar zravna in izboči prsi. Nato se malce upogne, rameni pokrči navznoter, desnico oblikuje v pest, levo dlan napne in s pestjo silovito sune vanjo. »Sem jo, prasico, a ne?!« sikne skozi zobe v zategnjen nasmeh, ki se izlušči v prisiljen 'hehe'. Potem se pomembno ozre okoli sebe, olajšan težkega bremena majhnosti.'
E, TO JE TO, je rekla hči svojega očeta. :-)
