Splošno znano je, da se določen odpor do nečesa neposredno odraža na telesu tako, da za nekaj trenutkov popolnoma izgubimo sposobnost logičnega in razumnega razsojanja. Zakaj imamo takšne osebne probleme, ki so v prvi vrsti čustvenega značaja? Zato, ker ne poznamo gonilnih mehanizmov lastnih čustev in posledica tega je, da nismo sposobni reševati raznih konfliktov.
Vsi na tem svetu se spopadamo s težavami. To je popolnoma logično in v skladu z učenjem klasičnih filozofov, ki pravijo, da je naloga življenja ta, da nas nauči živeti. To ni le prazna besedna igra. Seveda se lahko učimo tudi iz tujih izkušenj in upoštevamo tuje nasvete, lahko se pripravimo na življenjske preizkušnje, vendar pa se nič ne more primerjati s tem, česar smo se naučili iz lastnih življenjskih izkušenj.
Življenje nam vsak dan nudi možnost, da se nekaj naučimo, zato je dobro, da ga prepoznamo kot učitelja in ne kot sovražnika. Kot učitelj nam življenje pomaga, da uresničimo svoje najboljše potenciale; če pa v njem vidimo sovražnika, se nam bo zdelo kot dolga pot, polna osebnih težav.
Na kakšen način nas življenje uči? Za razliko od ostalih načinov podajanja znanja, življenje to počne neposredno – tako, da zadene v srčiko tistega, kar nas najbolj boli, zato da nas spodbudi k nujnemu razmišljanju. Vse, kar je čustvenega značaja, boli. Čeprav se lahko čustva v določenih trenutkih spremenijo v izvor radosti in sreče, so veliko bolj pogosti trenutki nezadovoljstva, strahu, obupa, negotovosti, nemoči ...
Lahko bi navedli neizčrpen seznam težav, vendar pa zadostuje, če navedemo le nekaj takih, ki jih zagotovo vsi poznamo. To so na primer težave, povezane s preživetjem, borba za kolikor tolikor dostojno službo, ki je v skladu z našimi nagnjenji in sposobnostmi, z našo izobrazbo in s pripravljenostjo. To so tudi težave pri pridobivanju izobrazbe in nadaljnjem izpopolnjevanju.
Te možnosti namreč nimamo vsi in nekateri sanjamo o izobrazbi, ki bi nam omogočila boljše življenjske pogoje, kasneje pa ugotovimo, da to ni tako enostavno, kot smo mislili na začetku. Naj omenimo še družinske težave, saj niti znotraj te tesno povezane skupnosti ni vedno medsebojnega razumevanja.
To so tudi težave, povezane s smislom našega življenja, z vprašanji usode, notranjega bistva vsega, sveta, ki nas obkroža, in mnoga druga vprašanja, ki se nanašajo na naš individualni in kolektivni položaj v svetu. Nad vsem tem pa so čustvene težave, ki se pojavljajo takrat, ko smo z drugimi v slabih odnosih ali ko nas naši ljubezenski in prijateljski odnosi ne izpolnjujejo.
Odnos do težav je ponavadi tak, da iščemo hitre in enostavne rešitve, za katere ni treba uporabiti lastne volje. Obračamo se na znance, iščemo pomoč pri komerkoli ... Težava onemogoči tistega, ki išče rešitve zunaj sebe, in še zlasti tistega, ki se sklicuje na življenjsko nepravičnost, ki je ''vzrok za njegove številne nesreče''.
Čustva postajajo vse bolj negativna, misli vedno bolj zmedene, znaki tesnobe se odražajo tudi na telesu, težave pa postajajo tako velike kot nepremostljiva gora. Ostaja samo bolečina, obup, razdražljivost, obtoževanje drugih zaradi njihove domnevne krivde ...
Na koncu se znajdemo v velikem prepadu, ki postaja vse globlji in globlji in iz katerega vedno težje najdemo izhod. Od spodaj, iz globin psihične potrtosti, ne moremo videti svetlobe. Bolečina narašča iz minute v minuto in ne preostane nam nič drugega kot trpljenje, ki nas obseda.
Rešitev mora seveda priti od zgoraj. Da bi prišli do odgovora, se moramo dvigniti nad težave. Če vemo, da težave izhajajo iz čustev, potem moramo spraviti v tek mentalno moč, da bi z njo premagali negativno čustveno stanje. To se morda zdi na začetku težko, vendar pa je vse težko, dokler nečesa enkrat ne poskusimo.
Treba je vložiti napor in se vzpeti stopnico višje, nad oblake in doseči jasnino lastnega spoznanja. Sicer je res, da nismo vsi modreci; vendar pa imamo vsi ''na zalogi'' bolj ali manj dragocene izkušnje, s pomočjo katerih lahko najdemo konkretne rešitve za to, kar nas pesti. Moramo biti zmožni najti lastne rešitve za svoje težave.
Nekatere bodo morda neuporabne, druge bolj ali manj sprejemljive, nekatere pa bodo tudi resnično dobre. Poskušati moramo vedno znova, z dobro voljo in brez strahu. Tako pridobivamo nove izkušnje, ki bodo uporabne za kakšno drugo priložnost. Nismo le skupek čustev in strasti; imamo tudi inteligenco, s katero se lahko opazujemo ''od zunaj'' in stopamo po svoji lastni poti.
|
