I.
Ne glede na vse težave, je pomirjala naša srca. Ne glede na položaje, v katerih so bila naša življenja, je krotila naše pesti. Najbolj podle izmed nas je učila višjih načel in v naših gospodarjih vzpodbujala prizadevanje za pozitivno razpoloženje.
Bila je lepa, toda kakršnokoli poželenje sem že čutil do nje, ga je občudovanje tisočkrat pretehtalo. Njen nasmeh mi je bil prinesel radost nedolžnosti in otroški smeh. Z vsako besedo, ki jo je izgovorila, sem slišal bogove kako se obračajo vstran in jočejo, tako lep je bil zvok.
Da, storil bi vse mogoče, da bi dobil njeno srce. Toda bil sem le del množice, ki je čakala na njene male, a številne pozornosti.
II.
Toda v njeni milini se je skrivala slabost, v nedolžnosti madež. Njena čistost je bila prevelik zalogaj za meso smrtnikov. Ko so tako minevali letni časi, je iz teme vstalo zlo sveta. Njeno lepoto so oskrunili številni pogledi nezaupljivih falusov.
Zbolela je in umirala v kugi. Njena zibel življenja je umrla in njeno srce se je posušilo. Videl sem zadnjo solzo, ki jo je popil puščavski pesek, preden je padla. Ljudstvo je jokalo. Nebo se je pomračilo. V njihovem besu so bogovi nad svet zaradi izgube lepote poslali viharje, da bi ti očistili smrtnike zla.
Da, storil bi vse mogoče, da bi oživil njeno srce. Toda bil sem le šakal, ki mu ni bilo dano s kosti trgati njenega mehkega mesa.
(op. avtorja: zgodbo napisal v čast boja proti aidsu)
nkh:
