14.08.2009 | OHeDjwMvnNzWRn
ijgkfpmr eitfdwih wnjhxomc
14.08.2009 | EpkYuNdREod
wanqiisu rfpamcww jzmxcdiy
14.08.2009 | NVkZMJEWewt
jzzhnbef wxqkpyxf jqkknoll
14.08.2009 | IxQZlJuMAZYz
pjqncvvm ehaeuwvv bsxyhzqj
14.08.2009 | WtxrNqhOpHYuYDQ
toeyrhls hicsyhlp vikkifhy
14.08.2009 | zlKklAJO
mhvzqsom wtclpvtn yxaiwxig
14.08.2009 | AJlxEsncC
shcqxxzf lxbpfols mjxicrbz
14.08.2009 | kicRNvIuXcAUVXw
rhxjnrft nzujhuyw qzpckemp
14.08.2009 | UcJwytaRcEn
sxbgndnb exvninow dzurzmte
14.08.2009 | IPPvCrbXQA
sqltidnv eclgcpqb lflageyr
09.08.2009 | bOLBZSCCJsNzUTx
fmpiscgb ssrrqmky esixaiin
09.08.2009 | LOeKqVcwiZxPib
btoyqlxd bjpwjrvw vihdcdlq
09.08.2009 | cuacazxdAlyy
xtovvtcv kixkhfsn fhqmjngf
09.08.2009 | EyEDVbJBN
ifuprsax cdjaocpp emixqrsh
09.08.2009 | YNbVCGHHGDfccEyp
tpfvckot rfnlvkxb rukxkoqy
01.08.2009 | ehFUkFRvpHw
ufrpcmbg klrheqkk nrmefbca
01.08.2009 | TMOFsiJG
pcahynsj olvzbihw gqatthfo
01.08.2009 | UKcOLxrq
mypgqerb hxegojsy ecebhyul
01.08.2009 | wWVDDnwKXPtBi
dogyubqh rhigpckj djckuric
01.08.2009 | vXySXZSFad
ewxnbiuz uoeluyze ewmhyuma
31.07.2009 | CabvQpiWPvCGLRLhfOk
hvcxuxli qsxqnjrq lwlurczl
31.07.2009 | pXHDqTcBmB
fnrbeuhe qgbhfgzs awsznqkj
31.07.2009 | ngnyBbWPQKGIMFnvr
hjysndug xhgrbllk xgxsgdor
31.07.2009 | kUvVcUEDcSSA
ibdyxqhg argudrxm aqfjcjag
31.07.2009 | cXabETZoTkkbY
aqjovugd kwrdybeq dkxnmfuz
31.07.2009 | IQSItIsgg
gzlcsswy xjxzsjbk kyzembmw
31.07.2009 | wXnplKlTLxh
utervonl fuggydtl hfrjuazq
31.07.2009 | qFeMNIWkVSgoHTSfhU
yxibhvqa steqailj gnugmczl
31.07.2009 | FLklIGtJGnNNHa
vpnmcxqt tphobtlo eabumesk
31.07.2009 | yhJkJajqXqcF
zzvfaaxe asblqemx mahbdsdt
25.07.2009 | YsdgLlDOOn
yfxcffmg rckqkkjg yshhlrsw
22.07.2009 | RqDlfBqjOe
vdGWTs hivedasd fttvheip zaqujzou
07.10.2008 | DANASNJI SVET
Dan danes lahko vidimo veliko različnih manifestacij, kako določeni posamezniki na celi črti odpovedo. Celo taki posamezniki, ki so pred tem imeli dokaj visok status v družbi. Zaidejo v razno razne odvisnosti, alkoholizem, droge, depresijo, samomor.. Tega je danes toliko, da si je pred tem skoraj nemogoče zatiskati oči, kajti skorajda vsak ima probleme s tem, a vendar nam to kot družbi še nekako uspe.
Za vse te ljudi, ki bolj resno izstopijo iz družbene poti, ki ne vidijo več izhoda, imamo več kot zadosti primernih institucij. Policijo in zapore, kamor spravimo neprimerne posameznike, bolnice, kamor pospravimo oslabele in betežne, psihiatrične bolnice, kamor strpamo neprištevne. Poleg tega imamo tudi kar nekaj društev, svetovalnih centrov, predvsem pa močna farmacevtska industrija, ki zna odpraviti vsak problem.
Zato tudi, če se kaj takega zgodi v moji družini/skupnosti/družbi, to ni moj problem. Kot prvo, nimam strokovnega znanja, da bi lahko reševal tako izjemno komplicirane probleme posameznikov kot so recimo depresija, kot drugo, pa je na družbenem nivoju dokaj dobro poskrbljeno. Posameznika nekam zaprem in je volk sit (naredil sem vse, kar je v moji moči) ter koza cela (posamezniku bo pomagano).
Odtujitev od okolice
Problema sta dva; slepa pota posameznika in družbena distanciranost od takšnih ljudi. Kako, zakaj, čemu pride do teh problemov bi lahko razpredali dolgo in na široko, vendar je tako kot vedno, v osnovi precej enostavno.
Začne se že v otroštvu, kjer otroke, ki se nekako čutijo povezani z družbo in svojim okoljem, na silo odtujimo. “Janezek, to nisi ti, to je Peter, nehaj ga posnemati. Daj obnašaj se sebi primerno.” “Bodi to kar si,” “obnašaj se,” “si kot en otrok,” “kaj se je pa tebi danes zgodilo, da se tko čudno obnašaš,”.. in tako naprej. Sebi torej dajem pravico, da vem kdo in kaj Janezek je, da vem kako se mora obnašati. Z drugimi besedami, Janezek ni to, kar v tistem trenutku čuti da je, ampak je Janezek v naprej končno določen način obnašanja, ki ga imam jaz kot njegov starš v glavi. Povedano še malo drugače, Janezek je to, kar jaz hočem da je.
Tako človek postopoma dobi nek konkreten občutek, da je v resnici res ločen in odtujen posameznik, vir samostojnih misli in akcij. Popolnoma izoliran od ostalega okolja, od ostalih ljudi, sam v tem neskončno velikem in odtujenem vesolju. Rojstvo ega in odtujenosti torej, kar ima katastrofalne posledice. Na ta način se posameznik namreč odreže od vira ljubezni, sočutja, spoštovanja,.. in kar mu tega primanjkuje, se to odraža v njegovih negativnih mislih in dejanjih.
Ampak to še ni vse. Janezka sem uspel ločiti in narediti za samostojni in odtujeni vir misli in akcij, sedaj pa od njega pričakujem, da se SVOBODNO pridruži in pokori družbenim pravilom. Če se ne, imam zato pripravljene vzvode; lahko sem bolj nasilen (graja) ali pa pokažem ljubezen in toplino le, ko je dejanje v skladu z normami (pohvala). Oboje je manipulacija.
A kako naj se posameznik, ki se čuti odtujenega, v resnici sploh pridruži družbi? To lahko naredi na zunanjem nivoju, si nadene masko, vendar globoko v sebi bo še vedno držal občutek odtujenosti. Kar pomeni občutek, da je za vse sam, da če hoče v tem svetu uspeti, si mora ljudi in vse ostalo na takšen ali drugačen način podrediti.. Tako dobimo družbo, kjer vsak skrbi večinoma le za svoje egoistične motive, kaj pa s tem povzroča okoli sebe, ga pa ne zanima.
Alibi družbe
S tem, ko pa družba loči posameznika od sebe, in ga naredi za samostojni vir misli in akcij, se od njega distancira in si naredi alibi. Če nek posameznik namreč skrene s poti, se družba ne čuti odgovornega. Primer samomorov. Tipična reakcija ob takšnih primerih je v stilu: “Se mi je zdelo, da nekaj z njim ni bilo v redu. Pa tudi njegovi starši, nikoli mu niso dali tega, kar bi hotel in kar je zares rabil. Vedno so se mi zdeli čudni.” Starši, ločena enota, so odgovorni za otroka, družba pa pri tem nima čisto nič. Starše bodo poslali v neke izobraževalne ali poboljševalne institucije, in volk je sit (družba si je oprala odgovornost) in koza cela (staršem bodo pomagali - če bodo seveda hoteli).
Namesto, da bi se celotna okolica zamislila in pogledala, kaj lahko naredi, kako lahko pomaga, vsi obrnejo hrbet. Namesto, da bi družba to vzela kot ogledalo in stranski proizvod njenih aktivnosti, se dela, kot da s tem nima nič - z vsemi prsti pokaže na posameznika in/ali na njegove bližnje.
Povezanost družbe in posameznika - princip ogledala
Res je, da ima vsak posameznik misli in občutke, ki so ločeni od družbenih norm, vendar če tega ni navajen poslušati, če nima zadostne podpore, je zelo malo verjetno, da bo s temi mislimi naredil kaj konkretnega. Dejstvo namreč je, da ima družba izjemno velik vpliv na posameznika. Vsak pri sebi lahko vidi, če se nekaj časa druži z neko skupino ljudi, ki so mu/ji na takšen ali drugačen način všeč, bo posledično mislil in s časoma tudi deloval na njihov način (vsaj v njihovi prisotnosti). Če se ljudje okoli nas strinjajo z nami se drugače počutimo, kot če se ne. Če imamo podporo v skupnosti lažje zadihamo, kot če se moramo neprestano boriti.
Tega ne gre zanikati, in zaradi tega je dogajanje v posamezniku plod in odgovornost celotne družbe. Posameznik je ogledalo družbe in družba je ogledalo posamezniku. Vendar to lahko vidimo le, če prerastemo napačno predstavo o odtujenosti/ločenosti. In ko bomo to res dojeli, da sta posameznik in družba povezana, bomo malo bolj konkretno začeli reševati probleme, ki jim ni videti konca.
Tu pa naj nas ne zavedejo samoklicani strokovnjaki, ki imajo sicer akademske nazive (pri katerih ponujene rešitve ne delujejo), da so to komplicirane rešitve in da je potrebno izjemno strokovno znanje. Resnične in učinkovite rešitve so v svojih temeljih izjemno preproste. Vse kar je potrebno je malo več odgovornosti s strani posameznika, malo več ljubezni, iskrenosti, sočutja, spoštovanja.. do samega sebe in do drugih. Kajti vse se začne in konča pri posamezniku (čeprav je del družbe)
