Nad njo je nebo, v katerega slutnjo je ujet dah brezmejnega sinjega horizonta. Ja, pot me spet kliče. In morje. »Marjeta,« pokličem Marjeto, »Greš na izlet z mano?« »Joj, mala,« mi odgovori, »verjetno bova z dragim kam šla.« »Uživajta,« se ji zasmejim, »Ni problema.«

Saj ne, da ne bi sama želela oditi. Ponavadi se na pot odpravim prav sama. Sploh k morju. Danes pa je dan, ki ga želim podariti še komu. In morje tudi. »Franka, proti morju se peljem. Greš z mano?« poskusim še z njo. »Ljubica, z mojim zdravjem je vedno slabše. Vnetje srednjega ušesa imam. Samo počivam in se skušam ozdraviti. Pozdravi morje še zame.«

Čaka me Živa. Da pridem k njej po več kot mesecu dni. Z Darianom sta doma. In ko bi se morja spomnila prejšnji dan, bi vsi trije skupaj odšli. Tako pa …

Prav. Ostane mi kava pri Živi in sproščen pogovor z obema. Ampak, cesta me kliče še vedno. Jugo, ki piha, pripoveduje o pljuskajočih valovih in deževnem nebu nad njimi in oblakih nebesne modrine zgodnjih poletnih noči, skozi katere se žarki neučakano zaženejo med slane pene, potem pa osteklenijo v sivino, ki sonce zakrije. Slišim morje. In če bi lahko stopila skozi svoje misli, bi s prodnate plaže vanj potopila roko.

Želja.

Tako močna želja, da jo kot skomino začutim v ustih. Bila sem na parkirišču. Nekaj korakov proč od Živine hiše. Še zadnji poskus, nekoga vzeti s seboj, da doživi sunke vetra med sproščenim pohajanjem in … morje.

»Ooo,« me je presenečeno, a veselo pozdravil Patrik. »Povej.« »Ob pol štirih se bom peljala mimo tebe. Odhajam na morje. Greš z mano? Te sproti poberem.«

»Aaaaa .. Kaj?! Joj, oprosti, ampak ne da se mi. Utrujen sem in jutri delam.« »Saj ni problema. Do osmih, najkasneje do pol devetih zvečer bova nazaj. Zaželela sem si morja. Videti ga in poslušati. Zadihati morski zrak. Se morja dotakniti, biti ob njem deset minut in se potem obrniti proti domu. Zahotelo se mi ga je, pa kar grem.«

»Res ne morem …« »Nič hudega, Patrik. Samo nekoga sem hotela vzeti s sabo, da tako poln dan doživi še kdo, in ne jaz sama. Veš, velikokrat imam takšne prebliske. Te pokličem naslednjič, če boš za kakšno akcijo …« Takrat sem še sama prasnila v smeh in se pridružila Patriku, ki se je smejal že ves čas, ter popravila smisel stavka. »Amm …

Če boš hotel iti z mano na morje, no …« Vsak na svoji strani slušalke sva lovila zrak in se smejala. »Ja, saj veš, da sem za .. ammm .. tisto akcijo vedno … Morje pa … Pa saj tam niti dveh stopinj ni .. hahaha …« Med smehom sva se poslovila.

Hmm .. Patrik … Patrik je moški, s katerim sem imela najdaljšo vezo, če razmerje, ki sva ga imela, sploh lahko imenujem za vezo. Bila sva ljubimca na dolgi rok. Šest, sedem let sva si na redke kvatre dala v kakšnem klubu vedeti, da bova jutro pričakala skupaj. Nekje med avtomobilskimi sedeži. Takrat, ko sva se videla in takrat ko nisva bila v kakšni trdni vezi ali sveže in izpolnjujoče zaljubljena.

Dolge dolge vikende sem v klubu opazovala fanta, tam blizu metra devetdeset, svetlih pobritih las in jasnih modrih oči. Koliko noči sem zaspala z mislijo na tega fanta, ki se je spogledoval z duhom vojaščine. Teden za tednom sem čakala vikend, da spet pridem v klub .. da bo on tam.
Saj ne vem, če je vedel, da ga opazujem. Verjetno tega, da mene tudi sam opazuje, nisem zaznala. Nekajkrat sva se ujela z očmi, a koketa sem v naslednjem hipu obrnila pogled v svoje gibe, ki so zapeljevali plesalca na polnem plesišču.

Nisva plesala, da bi se tako dotaknila. Vsak s svojim kozarcem sva sledila vonju preko plesišča in se potopila v oči.

»A greva?« je vprašal, ko je pristopil k meni. »Greva, ja,« sem sprejela ponudbo, ki me je kot moja želja že mesece žgala v drobovju. »Kam?« sem nadaljevala. »Odpeljala se bova od tu,« je na kratko odgovoril. »V redu. In potem?« »Ja … V avtu,« sem dobila samoumeven odgovor. »Prvič grem tako, kot grem s tabo. In prvič bom v avtu. Greva.«

In sva šla. Tako kot sta šla Pipi in Melhijad, le da sta onadva odpujsala, midva pa sva se odpeljala.

Čez leta, ko se je vračal domov, se je ustavil pri meni. »Veš, da sem bila nekaj časa zaljubljena vate,« sem ga zmedla s priznanjem, ko sva si skupaj ogledovala vojaške reči. »Res res,« sem sproščeno nadaljevala, ga pogledala in z njim vred zardela. »Pa saj veš, da si mi všeč …«

Patrik … Fant, s katerim sva se pogovarjala o knjigah, vojski, tu in tam o dejstvih življenja .. Patrik, ki mi je razlagal, kako speči kruh. Ah, fant, v katerega nisem bila le nekaj časa zagledana, da so metuljčki prhutali v meni, temveč me je misel nanj žgoče spremljala vsako poletje posebej.

Tudi tisto, ko sem prišla domov za dva dni in mu proti večeru poslala sporočilo: "Prišla sem včeraj. Jutri odhajam na morje. Konec tedna se vrnem. Po naslednjem vikendu pa odhajam nazaj. V soboto bi se lahko oglasil na večerji, kakšni dobri buteljki, filmu in vroči noči …"
"Kaj pa zdaj? Si za seks? Pridem pote?" me je presenetil hiter odgovor v obliki vprašanja. Poklicala sem: »Hmm .. odhajam zgodaj zjutraj. Me pripelješ še domov? Veš, da bi šla zjutraj od tebe z avtobusom, ne gre ravno v kontekst z mojim jutrišnjim dnem.«

»Seveda. Pridem pote.«

Tistikrat, že dolgo ne več na sedežih avtomobila, sva bila kot ljubimca skupaj nazadnje. V stiku sva ostala. Bolj pristnem kot tisti čas nazaj. Zdaj se smejiva in pogovor med nama, sicer po telefonu, je sproščen. Res, da bo več kot leto že naokrog, kar sva drug v drugega nasmejano pogledala za šankom lokalčka sosednjega kraja, a zdi se mi, da bi Patrik znal še ukresati iskro v meni, in bi smeh in lahkotnost med nama ostala naprej.

Pravzaprav, nekaj mesecev nazaj sem ga poklicala in mu kar rekla: »Patrik, a veš, da si edini moški, ki me vznemirjaš. Edini moški, s katerim se zdaj lahko ljubim …« in nadaljevala z mislijo, ki ne sodi v to zgodbo.

Takrat sva se tudi slišala zadnjikrat. Do današnjega dne, ko se je za povabilo na morje med smehom zahvalil ter mi vzbudil nostalgične spomine na tisto divje dekle, ki me je vzburjala žerjavica njegovega uda.