 Za vikende običajno skuham doma. Ker sem imela v hladilniku svežo ribo, ribe pa s fantom obožujeva, sem se odločila, da bova imela morsko kosilo. Njami brancini!
Nekaj dni je bilo slabo vreme in bolj hladno, zato so v bloku zopet bolj močno kurili. Super za tiste, ki jih zebe, toliko slabše za mojo kožo, ki jo centralna kar sčmrkne. Vleče mi jo skupaj, kot bi imela v sebi nekakšen vakuum. Namažem se s kremo že drugič in grem v ribjo akcijo. Ribo v pečico, vmes sčaram nekaj zelenjavnih prilog in solatke. En dva tri in famozno kosilo je nared. Imam slabo navado, da med kuhanjem po navadi ne pospravljam umazane posode in ostalih smeti, ki se kopičijo, zato imam po jedi običajno še enkrat toliko dela kot za samo pripravo hrane. No saj, pa kaj potem, saj imam čas.
Krpo v roke in gremo najprej nad umazano posodo, potem pulti pa miza… Ste kdaj opazili, kako riba lepo diši, ko se peče, ko pa ostanejo kosti, glava, rep in ostala pacarija pa že po nekaj minutah smrdi celo stanovanje?! Skrušeno ugotovim, da bo smeti treba takoj odstraniti iz stanovanja, ker preveč zaudarja. Ma, sem prav jezna, ker se mi res ne da, fanta pa ne morem prepričati naj jih odnese, ker gleda neko tekmo in pravi, da bo smeti odnesel zvečer. Do takrat bom že trikrat bruhala od smradu! Jezno si oblečem jopo in vsa neugledna in prešvicana od čiščenja stopim proti vratom. Močno upam, da nikogar ne srečam v teh treh minutah, ker zgledam kot kakšna ubožica, ki še nikoli ni videla ne tuša ne krtače, celo svoje življenje pa živi oblečena v trenerki- in to isti (na trenerki se je jasno videlo sledi balzamičnega kisa, zelene obrise od lupine bučk…). Še bolj je zoprno to, da vedno srečujem ljudi v bloku na poti v službo ali iz nje, zato me vsi poznajo kot vedno urejeno punco.
Stopim iz stanovanja in pokličem dvigalo. Živčno se prestopam pred vrati, ko prispe moj prevoz do kesona. Odprem vrata in- o ne!! Seveda so notri neki sosedje. Saj nikogar v bloku ne poznam tako dobro, da bi se z njim menila na obiskih, ampak vseeno me je sram. Osramočeno stopim v dvigalo in pozdravim. Vsi pozdravijo nazaj in me začudeno gledajo- res sem bila videti kot klošarka! Brez make-up-a je moja koža na obrazu takoj postala rožnata. V liftu je takoj prevladal vonj po crknjeni ribi in svoj pogled sem avtomatično usmerila proti moji smrdljivi vrečki-o krasno! Ne samo klošarka, tudi mrhovinarka! Še dobro, da živim v tretjem nadstropju in kmalu smo prispeli v pritličje, kjer sem izstopila, ostali pa so se odpeljali v klet, kjer so garaže. Hitro sem vrgla vrečko v keson in kar peš stekla v tretje nadstropje do stanovanja. Škoda, da se na stopnice nisem spomnila že prej!
>>> Majine izkušnje - 1.
>>> Majine izkušnje - 2.
>>> Majine izkušnje - 3.
>>> Majine izkušnje - 4.
>>> Majine izkušnje - 5.
>>> Majine izkušnje - 6.
>>> Majine izkušnje - 7.
>>> Majine izkušnje - 9.
|
