 Jacques Villeneu, ki je bil tudi sam nekoč voznik bolida formule 1, je rad pikro govoril o Michaelu: »Največji problem Michaela Schumacherja je ta, da nima osebnosti, nima karizme in zaradi tega bo kaj hitro pozabljen. On je samo voznik in nič več, ljudje pa tega ne marajo. Ko bo enkrat odložil svojo tekmovalno čelado, se ga ljudje sploh ne bodo več spomnili.«
Kot sem že napisal v uvodu, nisem Schumacherjev navijač, niti ne navijam za italijanskega rdečega konjička, pa vendar tudi zaradi same resnice ne morem pritrditi besedam Jacquesa Villeneuva. Neizprosne številke bi me namreč takoj demantirale, postavile na laž. Tako nekako kot so ljubosumnega »francosko-kanadskega Žaka«. Na »mojo stran« se je očitno postavil tudi trikratni svetovni prvak, pravi dirkalni as, Avstrijec Niki Lauda: »O Schumacherju si lahko mislite, kar si hočete, a človek je sedemkratni svetovni prvak. Enkraten je in na svetu ni nikogar, ki bi mu bil kos.«
Poglejmo si torej pot enega izmed največjih športnikov vseh časov malo podrobneje.
 Osebna izkaznica Michaela Schumacherja
Rojen: 3. 1. 1969
Hürth-Hermülheim, Nemčija
Družina: oče Rolf, mati Elizabeth, brat Ralf (tudi voznik v F1), žena Corinna, hčerka Gina-Maria in sin Mick
Prebivališče: Vufflens-le-Chateau, Švica
Višina: 174 cm
Teža: 75 kg
Hobi: nogomet
Kariera, rekordi v številkah, Michaela Schumacherja:
Svetovni prvak: sedemkrat (7-krat!?!: 1994 in 1995 za moštvo Benetton-Ford; 2000, 2001, 2002, 2003, 2004 in 2005 za moštvo Ferrari)
Število posamičnih zmag na dirkah: 90
Prva štartna mesta: 68
Najhitrejši krogi: 75
Točke: 1.354
Največ točk v eni sezoni: 148 (2004)
Stopničke: 153
Največ zaporednih stopničk: 19 (2001-2002)
Moštva Michaela Schumacherja:
1991 Jordan (ena dirka)
1991-1995 Benetton
od 1996 do 2006 Ferrari
 Le nekaj dni po začetku leta 1969 je Elizabeth Schumacher v majhnem mestecu Hürth-Hermühlheim povila svojega prvega otroka, sina Michaela. V zgodovini tega mesta bi bil to povsem običajen dan, če ne bi bilo o tem fantiču v naslednjih nekaj desetletjih prelitega na tone črnila in porabljenih na milijone gigabajtov spomina. V teh letih je od otroka iz ne najbolj premožne družine postal eden najbolje plačanih športnikov na svetu, idol mladih in voznik, ki je po Ayrtonu Senni in Alainu Prostu pustil najglobje sledi v formuli ena. Tako kot življenja vseh junakov, ki jih ljudje vzamejo za svoje, je tudi njegovo splet srečnih naključij, ki so bile prekretnice v njegovem življenju. Je pa tudi polno incidentov, ob katerih so se netile iskre in ki so časnikarjem rumenega tiska služili za polnjenje njihovih stolpcev.
Že Michaelov oče Rolf je oboževal hitre motorje in avtomobile. In ker jabolko ne pade daleč od drevesa, je mladi Michael že pri štirih letih sedel v svojem prvem gokartu, ki mu ga je izdelal oče, in se z njim podil po kerpenskih uličicah. Ker pa to niti najmanj ni izgledalo varno, je Rolf na prigovarjanje Elizabethe svojega sina vpisal v karting klub Kerpen Horrem, kjer je lahko dirkal pod nadzorom in v nekoliko varnejših pogojih.
 Michael je nekaj let lahko dirkal le z očetovimi karti, nato pa se mu je sreča na široko nasmehnila. Dotlej njemu neznan avtomobilistični navdušenec Gerhard Noack si je kupil pravi gokart in si z njim že kmalu zlomil roko. Navdušenja nad hitro igračko je bilo konec in Noack je sklenil gokart prodati, prijatelji pa so mu povedali za Rolfa Schumacherja, ki je iskal rabljen gokart za svojega sina. Noack je stopil v stik s Schumacherjevimi, vendar Rolf ni imel denarja, da bi si lahko privoščil nakup. Toda Noack ob pogledu na mladega dirkača ni okleval niti za trenutek in je mlademu nadebudnežu gokart preprosto podaril. Michael je v naslednjih sezonah prav s tem vozilom in pod budnih očesom svojega mecena, ki ga je spremljal skoraj na vseh dirkah, zmagal na kar nekaj karting dirkah, na katerih se je pojavil.
Leta 1980 so v karting klubu Kerpen zgradili novo dirkališče, kjer sta Michael in njegov takrat petletni brat Ralf preživela ves prosti čas. Kljub temu, da je bil Schumacher v klubu med najhitrejšimi, mu nemške oblasti niso izdale vozniške licence, za katero lahko dirkači zaprosijo šele pri 14 letih. Schumi je zato počakal še eno leto, nato pa obšel zakone in licenco dobil v Luksemburgu, kjer dovoljenja za dirkanje izdajajo že 12-letnikom. Dve leti je bil tako Michael uradno Luksemburžan, leta 1983 pa je končno dobil tudi nemško licenco in že v naslednji sezoni postal nemški mladinski prvak v kartingu. Uspeh je ponovil leto kasneje in temu dodal še naslov evropskega mladinskega podprvaka.
 Pri 17 letih je začel nastopati v članski konkurenci in že v prvi sezoni zasedel tretje mesto tako v nemškem kot evropskem karting prvenstvu. Leto kasneje je polnoletnost kronal še z naslovoma tako nemškega kot evropskega prvaka v kartingu. Stopnica višje je bila formula ford, kjer mu je na pomoč priskočil Jürgen Dilk, šef moštva Euphra, ki je Michaelu omogočil tudi sočasno nastopanje v formuli könig. Tam je Schumi pokazal vse svoje znanje in dobil devet od desetih dirk.
Dirka formule ford v Salzburgu leta 1988 je bila verjetno prelomna za takrat 19-letnika iz Kerpna. Willi Weber, dirkaški menedžer in lastnik moštva WTS v nemški formuli 3, se je potikal po dirkah formule ford in iskal nove talente, ki bi lahko nastopali v formuli 3. Na deževni dirki v Salzburgu mu je v oči padel Schumacher, ki je na povsem poplavljeni stezi s sedmega napredoval na prvo mesto, in mladega Nemca je povabil na testiranje. Tam je Schumi šokiral vse, saj je bil sekundo in pol hitrejši od dotedanjega prvega voznika moštva, Weber pa mu je takoj ponudil pogodbo za dve naslednji sezoni. Menedžer se je obvezal, da bo pokril vse stroške Schumacherjevega nastopanja v formuli 3 (okoli milijon nemških mark za dve sezoni), v zameno pa mu pripada 20 odstotkov tistega, kar bo Schumacher z dirkanjem zaslužil v naslednjih desetih letih.
 Že v prvi sezoni formule 3 se je Schumi odlično znašel, dobil dve dirki in sezono končal na 3. mestu le točko za zmagovalcem, Karlom Wendlingerjem, in z enakim številom točk, kot jih je imel drugouvrščeni Heinz-Harald Frentzen. Naslednja sezona se je začela katastrofalno. V Zolderju in Hockenheimu je Schumacher odstopil, na Nürburgringu pa je bil šele peti in vsi so ga že odpisali. A od naslednjih sedmih je dobil pet dirk in si dirko pred koncem že zagotovil naslov prvaka. Hkrati je Schumi nastopal tudi v prvenstvu športnih avtomobilov skupine C, kjer je z mercedesom osvojil 4. mesto, v istem moštvu pa sta dirkala tudi Frentzen in Wendlinger. V tem prvenstvu je nastopal tudi del sezone 1991, vendar pa se mu je sredi avgusta spet nasmehnila sreča.
Bertran Gachot, belgijski voznik v Jordanu, je v Londonu v zgodnjih jutranjih urah in nekoliko bolj rožnatem stanju s solzivcem napadel taksista. Britanske oblasti niso imele prav nobenega posluha za belgijskega samooklicanega zvezdnika in Gachot je pristal v zaporu. Toda tisto, kar je bila za Belgijca nesreča, je bila sreča za Schumacherja in formulo ena. Weber se je izkazal in pri Eddieju Jordanu izprosil priložnost za tedaj šele 22-letnega Nemca. Vse ostalo je zgodovina. Schumi je zablestel na kvalifikacijah in zasedel 7. mesto, na dirki pa že po nekaj zavojih zaradi težav s sklopko odstopil. Jordan je Nemcu ponujal pogodbo za naslednji dve sezoni, a je imel Weber že drugo železo v ognju.
Moštvo Benetton je leta 1989 prevzel Flavio Briatore in požel obilo smeha v paddocku, ko je na glas obljubljal, da bo v petih sezonah s svojim moštvom osvojil naslov prvaka. S pomočjo obilice denarja italijanskega modnega giganta je uspel zgraditi moštvo srednjega razreda, ki pa se še zdaleč ni moglo kosati s takrat nepremagljivim Williamsom. Zato je iskal odličnega voznika in našel ga je v Michaelu, ki je zamenjal Roberta Morena in z benettonom odpeljal preostalih pet dirk v sezoni 1991.
Sezona 1994 se je za Schumacherja začela odlično. Zmagal je na uvodnih dveh dirkah, edini pravi kandidat za naslov prvaka Ayrton Senna pa je bil kljub veliki premoči Williamsa videti nemočen. Tretja dirka sezone, velika nagrada San Marina v Imoli, že po petkovem treningu ni obetala nič dobrega. Rubens Barrichello se je silovito raztreščil in samo sreči se je lahko zahvalil, da ni dobil hujših poškodb. Toda tragedija je visela v zraku. Na sobotnem treningu je po dolgih letih v formuli ena ugasnilo človeško življenje. Roland Ratzenberger je izgubil oblast nad vozilom in njegova glava je prav potiho omahnila v smrt. Tragedija mladega Avstrijca je pretresla tudi voznike.
Senna je v bolnišnici obiskal Barrichella in od vodstva dirke zahteval odpoved tekmovanja. Toda veliki šef Bernie Ecclestone je znal Brazilca prepričati in v nedeljo, 1. maja, je trikratni svetovni prvak še zadnjič prijel za volan bolida. V 8. krogu je njegovega williamsa v Tamburellu silovito katapultiralo v zaščitno ogrado, življenje velikega šampiona pa je ugasnilo pozno popoldne. Schumacherja je po dirki doletel plaz kritik, ker ni prekinil z dirkanjem, tako kot Gerhard Berger, ki smrti svojega prijatelja ni želel dočakati v bolidu, ampak mu je bilo vsega dovolj že po polovici dirke.
 Po treh dirkah je imel tako Schumacher 100-odstotni izkupiček in naslov prvaka v žepu, nato pa so se tudi zanj začele težave. V Silverstonu je v krogu za ogrevanje prehitel Damona Hilla in si prislužil 10-sekundno kazen. Ker se Nemec v predpisanem času ni pojavil v boksih, ga je vodstvo dirke diskvalificiralo, vendar je Schumi "spregledal" tudi črno zastavo, po dirki pa sta ga čakali dve dirki prepovedi. Benetton se je na odločitev pritožil in vmes napravil še eno neumnost. V Belgiji je Schumacher sicer suvereno zmagal, a so ga po dirki diskvalificirali zaradi pretanke deske na dnu bolida. Damon Hill, pred prvenstvom popolni outsider, se je dirko pred koncem po zmagah v Italiji in na Portugalskem Nemcu približal na vsega točko in o prvaku je odločala zadnja dirka v Adelaidi.
Položaj na dirki za veliko nagrado Avstralije je vse do 36. kroga nadzoroval Schumacher, nato pa je naredil začetniško napako in pristal v zidu s poškodovanim zadnjim delom avtomobila. Ob povratku na stezo je naletel na Hilla, mu zaprl pot, v trčenju pa je Hill tako močno poškodoval svojega williamsa, da so mu v boksih lahko le še pokazali, naj izstopi iz avtomobila. Posnetki Schumacherja, kako stoji za zidom in čaka na to, ali se bo Britanec pripeljal okoli ovinka ali ne, so obkrožili svet, Nemčija pa je dobila prvega svetovnega prvaka v najmočnejšem avtomobilističnem tekmovanju.
Leto 1995 je bilo za Schumacherja v vseh pogledih popolno. Briatore je v Benetton pripeljal takrat najboljše, Renaultove motorje, in Schumi si je naslov zagotovil že nekaj dirk pred koncem, skupaj z Johnnyjem Herbertom pa sta italijanskim modnim mogotcem prinesla še prvi naslov prvaka med konstruktorji.
 V torek, 1. avgusta, je Corinna Betsch tudi uradno postala gospa Schumacher, toda novica leta v formuli ena je prišla na površje povsem nepričakovano sredi vročega poletja.
Scena je bila skorajda popolna. Ena od številnih italijanskih kontaktnih oddaj. Gost: Gianni Agnelli, alfa in omega Fiata ter siva eminenca Ferrarija. Vprašanje: Kaj je novega v kraljestvu poskakujočega konjička? Odgovor: Mislim, da bo v prihodnji sezoni za nas vozil tisti Nemec s priimkom Schumacher. Luca di Montezemolo, predsednik Ferrarija, je prebledel.
Najstrožje varovana skrivnost v Maranellu je bila v hipu prva novica poročil in glavna tema na naslovnicah časopisov. Vodilnim v Ferrariju ni prostalo nič drugega, kot da so skesano priznali: Da, res je, na nosu legendarnega rdečega bolida bo po dolgem času spet zasijala številka ena. Toda če je kdo mislil, da bodo Italijani Nemca sprejeli z odprtimi rokami, se je pošteno zmotil. Do konca sezone so na dirkah viseli transparenti "Jean in Gerhard - za vedno v naših srcih".
 A žilavi Nemec je točno vedel, zakaj je prestopil v Ferrari. V moštvu kljub ne ravno rožnatemu finančnemu stanju nikoli niso skoparili s plačili tistim, ki so si po njihovem mnenju takšno plačilo zaslužili. Tako je Schumacher v trenutku postal eden najbolje plačanih športnikov na svetu, hkrati pa je dobil sodelavce, ki so imeli samo en cilj - svojega prvega voznika okronati z naslovom najboljšega na svetu. In v moštvu je bilo dobesedno vse podrejeno Nemcu.
Toda Schumacher je tisto, kar je v Ferrariju zaslužil, s svojim prihodom v legendarno moštvo tudi vrnil. Prodaja spominkov z znakom poskakujočega konjička se je strmo povečala. Schumacher je poleg redne plače z odstotki od prodaje dobil še nekaj deset milijonov zelencev, Ferrari pa je po dolgih letih z nekoč postransko dejavnostjo splaval iz rdečih številk. Zdaj lahko kupite praktično vsako potrošno blago z znakom Ferrarija, od skodelic za čaj pa so spodnjega perila in mobitelov.
Nekoliko slabše kot na poslovnem področju je šlo v Ferrariju na tekmovalnem. V prvi sezoni se je Nemec z bolidom, ki je prosto po Prostu še vedno spominjal bolj na traktor kot pa na dirkalno vozilo, trikrat zavihtel na najvišjo zmagovalno stopničko in napovedal, da bo v naslednji sezoni v boju za naslov. Vse ostalo je zgodovina.
 V sezoni 1997 se je po slabem štartu pobral sredi sezone in na zadnjo dirko v Jerezu krenil s točko prednosti pred Jacquesom Villeneuvom. Toda zadnja dirka je namesto zmagoslavnega konca zapisana kot najbolj črna pika v njegovi dirkaški biografiji. Sredi dirke se je, potem ko ga je hotel Kanadčan prehiteti, namerno zabil vanj in končal na robniku. Villeneuve se je odpeljal naprej, prepustil zmago obema mclarnoma, sam pa se je veselil prvega in verjetno edinega naslova svetovnega prvaka. Mladi Villeneuve je tako izpolnil sanje svojega očeta, ki bi 15 let prej verjetno postal prvak, če se ne bi zgodila tista nepotrebna nesreča na treningu v Zolderju, ki je vzela življenje najbolj atraktivnemu dirkaču osemdesetih.
Sezona 1998 je bila nekakšna kopija prejšnje, le da sta bila zdaj v glavni vlogi Mika Häkkinen in McLaren. Po prvem delu sezone, ko je bil McLaren nepremagljiv, se je Ferrari prebudil in imel pred zadnjima dvema dirkama še vse možnosti za naslov. Toda Häkkinen je na Nürburgringu in v Suzuki pokazal zobe in osvojil svoj prvi naslov prvaka. Schumacher si je po koncu sezone lahko očital, da je naslov zapravil na veliki nagradi Belgije, ko je ob prednosti več kot 40 sekund nespametno prehiteval Davida Coultharda in končal obračun brez prednjega desnega kolesa, za nameček pa je v boksih še poskušal obračunati s Škotom. Z desetimi točkami, ki jih je Nemec izgubil v Spaju, bi v zaključku sezone verjetno mirno dočakal svoj tretji naslov prvaka.
V letu 1999 je sezona za Schumacherja trajala le do velike nagrade Velike Britanije v Silverstonu. Takoj po prvem štartu (ki je bil kasneje razveljavljen) je Schumacher v ovinku Stowe želel prehiteti moštvenega kolega Eddieja Irvina in zapeljal na umazan del dirkališča, od koder ga je po pesku katapultiralo v zaščitne gume. Zaradi zlomljene noge se je na dirkališča vrnil šele dve dirki pred koncem, kar pa kljub odličnim predstavam ni bilo dovolj, da bi Irvinu pomagal do naslova prvaka.
 Že začetek sezone 2000 je napovedoval, da Ferrari z naskokom na naslov misli resno. Schumacher je dobil prve tri dirke, med njimi tudi veliko nagrado Brazilije, ki jo že po tradiciji zadnjih desetih let dobivajo tisti vozniki, ki kasneje postanejo prvaki. S katastrofalnim srednjim delom sezone je Ferrari sicer zapravil prednost pred McLarnom in ko je Häkkinen prevzel vodstvo, je že izgledalo, da je še ena priložnost splavala po vodi. A sreča se je tokrat za spremembo nasmehnila rdečim. Schumi je dobil zadnje štiri dirke in tako drugič v karieri slavil štirikrat zapored, odločilni pa sta bili zagotovo Monza in Indianapolis.
Ferrari je na obeh hitrih dirkališčih prekinil hitrostno dominacijo McLarna, povrh vsega pa je na prvi dirki za veliko nagrado ZDA po desetih letih Häkkinenu odpovedal motor. Na preostalih dveh dirkah je Schumi le še zabil zadnji žebelj v krsto 21-letnega Ferrarijevega prekletstva, za nameček pa skupaj z Barrichellom osvojil še drugi zaporedni konstruktorski naslov, ter dokazal, da je absolutni najboljši voznik na svetu.
V letih novega tisočletja so bili pred Michaelom Schumacherjem le še nedoseženi rekordi, ki jih je z veseljem podiral vse do upokojitve, oktobra 2006 (najpomembnejše med njimi smo navedli v kratki razpredelnici na začetku teksta). Spomnimo le še na dva dogodka v novem stoletju, ki si jih radi pripovedujejo ljubitelji najhitrejšega športa na svetu: Avstrija leta 2002, Rubens Barrichelo, Michaelov verni oproda, je odlično vozil tako na treningu, kakor na sami dirki. Vendar je moral čez ciljno črto, zaradi politike moštva, najprej spustiti svojega moštvenega kolega, M. Schumacherja. Drug dogodek pa se nanaša na leto 2006, na dirko v mondenem Monaku, kjer je Schumacher dirko zaradi kazni začel iz zadnjega mesta, v »sobnem dirkališču« – prehitevanje je na meji mogočega – pa je na koncu osvojil neverjetno peto mesto.
Ker je Michael Schumacher – s svojimi zmagami in rekordi – formulo 1 »naredil dolgočasno«, legalno pa se ga ustaviti ni dalo, so najbolj vplivne glave, mogoče najbolj prestižnega športa na svetu, preprosto spreminjale pravila vse dotlej, dokler niso moštvu Ferrari popolnoma spodrezali kril. Tako je v letu 2005 Michael, tudi zaradi slabih Bridgestonovih gum, osvojil, in še to dokaj po sreči, »le« tretje mesto v skupnem seštevku.
In čeprav tudi v letu 2006 Schumacher nikakor ni veljal za favorita, zdelo se je, da Fernanda Alonsa v Renaultu (šef francoskega moštva je bil stari znanec Flavio Briatore) pač nikakor ne more ujeti niti v novi sezoni, se Schumacher s svojim športnim direktorjem Jeanom Todtom, ni vdal v usodo. Vse do zadnje dirke, mogoče do zadnje minute, sezone 2006 bo namreč v nemško-italijansko navijaških srcih tlelo upanje, da Michael Schumacher osvoji še en naslov svetovnega prvaka.
Ne glede na to, kako se bo razpletla zadnja dirka velikega šampiona, verjetno Nemcu v prihodnosti ne bo hudega … Rad se namreč drži vstran od novinarjev, pa tudi navijačev, zelo rad je v krogu svoje družine (no, malo manj rad vidi svojega brata, tudi dirkača), rad kuha (izdal je celo knjigo receptov, obožuje pa palačinke) in z veseljem priskoči na pomoč nemočnim v dobro pripravljenih dobrodelnih akcijah.
 Ko pa bo Michaelu Schumacherju dolgčas, se bo iz svojega mirnega kotička v mondeni Švici s svojim ali pa najetim letalom odpravil na ogled kakšne nogometne tekme. Nogomet namreč obožuje in mogoče sedaj, ko mu ne bo treba več tako paziti na lastne noge, se bo lahko bolj brezskrbno podil po zelenicah. Delati mu v življenju ne bo več treba, se bo pa itak moral kar potruditi, če bo hotel zapraviti vsaj nekaj sto od – težko prigaranih – skorajda 1.000 (tisoč) milijonov evrov.
Je torej Michael Schumacher nepozabna legenda, ali pa bo spomin nanj res zbledel v nekaj sezonah Formule 1? Povej spodaj...
|
