 Nekateri otroci gredo kasneje po življenjski poti z dobro naloženimi informacijami, drugi pa morda obtičimo in se ne znajdemo, saj izhajamo iz družin, kjer niso imeli možnosti, da bi se bili učili dobrih odnosov s svojimi najbližjimi. O samem nasilju je bilo že veliko povedanega. Prisotno je v službi, doma, na cesti, pri sosedih, v lokalih, skratka, kamor nas nesejo noge. Velikokrat je tudi skrito, posebej pred očmi javnosti, saj se za zidovi hiš dogajajo najrazličnejše oblike nasilja. Je to morda pretepanje, zmerjanje, ustrahovanje, spolno nadlegovanje, posmehovanje ali zmerjanje?
Karkoli je, ni zdravo, ni primerno in ni dostojno za človeka vredno življenje. Mislim pa, da se največ nasilja nahaja prav v družinah in to prav v okolju, kjer bi se moralo kovati pristno in zdravo domače okolje, za otroke, za mlade ljudi, ki smo prihodnost. Otroci so tiste žrtve, ki se jih nasilje najbolj dotakne in prizadene, čeprav morda ni vedno direktno usmerjeno na njih.
Vsakdo, ki živi v nasilni družini, se mora, ponavadi kasneje v odrasli dobi, soočati z velikimi težavami in preteče lahko veliko časa, da si uredi življenje, kot želi in zaživi na polno. Najtežje izmed vsega, se mi zdi, da je oprostiti človeku, ki je nasilje povzročal. Oprostiti nekomu, ki ti je grenil življenje, te pretepal, žalil … In kar je najhuje, ukradel ti je velik del tvoje notranjosti. To je najtežji korak. Ko ga pa človek enkrat doseže, ga preplavi veselje in sreča, saj lahko ponovno zaživi.
 Vsake toliko časa na dan privre kakšna strašna zgodba, polna nasilja in sovraštva. Velikokrat se takole vprašam, ali se povzročitelji nasilja sploh kdaj vprašajo, kakšno škodo naredijo otroku ali žrtvi, ki doživlja nasilje in to dan za dnem. Sem mnenja, če bi starši imeli možnost ali sposobnost, da vnaprej uvidijo trpljenje svojih otrok, se nikoli v življenju ne bi lotili tega, saj bi se zgrozili.
Vsakršna bolečina je huda, tudi udarec, vendar trdim, da je psihično in spolno nasilje najhuje, kar se ti lahko zgodi. Res je, fizična bolečina prav tako boli, a boli le določen trenutek. No, res je tudi, da so sledi fizičnega nasilja lahko morda prisotne celo življenje, če se te loti kakšen norec, ki se ne zna obvladati. Psihično in spolno nasilje pa pusti zakoreninjene in dolgotrajne posledice, ki so lahko za žrtev tudi usodne, saj mu onemogočajo vklop v normalen vsakdanjik. Poznamo več vrst nasilja, koliko pa je med nami takšnih, ki smo se morali z njim tudi soočiti?! Koliko se v resnici oziramo nanj? Koliko nam je mar do njega? Nam sploh je? Kako bi nas v resnici ganilo, če bi nekje ob cesti srečali nekoga, ki je pretepen?! Bi mu pomagali? No, takšnih je verjetno bolj malo, ki bi se uzrli nanj in mu želeli ponuditi pomoč.
A slej, ko prej, lahko to doleti vsakega, zato se nikar sprenevedajmo in raje pomagajmo.
Otroci, ženske in starejši ljudje so ponavadi najbolj izpostavljeni nasilju. Ker se o nasilju nad moškimi ne govori preveč na glas, ni nujno, da ne obstaja. Sicer najdemo primere, kjer so predmet zlorabe tudi moški, vendar je verjetno takšnih primerov bolj malo in tudi manj opazno je. Prav vsak človek je zgodba zase. Vsak doživlja nasilje na povsem svoj način. V vsakem, ki ga je doživel, se skrivajo drugačni občutki in pri vsakem obstajajo drugačni motivi oziroma vzroki za sam povod nasilja.
 Sem mnenja, da je vsakršno nasilje dejanje, ki je obsojanja vredno, je zloraba moči in žrtev, ki jo nasilje doleti, utrpi veliko škode in včasih se posledice le-teh ne dajo popraviti. Prizadetega lahko posledice spremljajo vse življenje, zato je kakršnokoli nasilje nedopustno in zanj ni nikakršnega opravičila.
Povsem nesprejemljivo je, da oče ali mati, ki nad lastnim otrokom izvajata fizično in psihično nasilje celo otroštvo, puberteto pa včasih tudi kasneje, ponavadi za to nista nikoli kaznovana. Za storjeno škodo nikoli ne odgovarjata. Otrok pa ima nepojmljive posledice, s katerimi se bo kasneje moral soočati.Kakšni občutki se vzbudijo v osebi, ki je doživela nasilje? Kako se počuti otrok, ki ga je zlorabil oče? Kako se počuti mati, ki je bila brutalno pretepena? Kaj se dogaja z žrtvijo, ki se je celo življenje soočala z nasiljem?
Takšna oseba se lahko razvije le pod določenimi pogoji in se zavije v nek varen kalup, saj se le tako zavaruje na najboljši možni način. Kot žrtev nasilja si ne smeš nikoli ničesar očitati, saj nisi odgovoren za dejanja tistega, ki je nasilje povzročil. Žrtev nikoli ne sme imeti občutka krivde, saj je izključno povzročitelj nasilja tisti, ki je odgovoren za vse, kar se je zgodilo.
 Dandanes imamo v Sloveniji kar nekaj skupin za samopomoč, ki žrtvam nudijo svetovanje in jim na tej boleči poti pomagajo z nasveti in podporo do »ozdravitve«. Tam so za to usposobljeni strokovnjaki, ki bodo znali žrtvi prisluhniti in ji tako omogočili lažje prebolevanje. Nasilje je možno preprečevati, vendar moramo to misel naprej ozavestiti. Preprečujemo ga lahko tako, da se izogibamo situacijam, ki ustvarjajo napeto vzdušje in tako, da se nasilni osebi izognemo, če se le da.
Predvsem moramo imeti radi sami sebe in nikar dopustiti, da bi kdorkoli nad nami izvajal kakršnokoli obliko nasilja, saj bomo le na tak način lep zgled našim prihodnjim rodovom.
Vse se začne pri nas samih. Vse dokler pa si bomo pred njim zatiskali oči, se nas ne bo dotaknilo, ne bo nas motilo in nanj tudi ne bomo pripravljeni reagirati.
|
