.jpg) Nekateri ljudje smo toliko bolj nagnjeni k vračanju v stare odnose, ki nas nikakor ne izpustijo iz svojega primeža, spet drugi se sprašujejo kako smo lahko tako »nori«, da ne razumemo, da je to slabo za nas.
Vsakdo izmed nas lahko reče kakšno o znanki, ki se je že tridesetič razšla s svojim tipom, pa vsi vedo, da se bo k njemu vrnila še enaintridesetič, zveza pa ne bo nič kaj boljša in razlogi zaradi katerih vsake toliko prekineta, no, ti razlogi nikoli ne izginejo.
Smo mar odvisni od odnosov, ki jih že dobro poznamo in ljudi, na katere smo navajeni? Smo preprosto preveliki plašljivci, da bi upali pogumno stopiti novemu življenju naproti? Ali pa so to res ene tiste Velikih zgodb, kjer je imela prste posredi usoda in se takšnih odnosov zato preprosto ne moremo rešiti?
Mislim, da se vse začne pri dobri, močni samopodobi. In ne, s tem ne merim na ljudi, ki pogosto govorijo o sebi: »A veš, jaz sem pač tak in me ne briga kaj si drugi mislijo o meni, jaz bom peljal svoje življenje kakor se meni zdi prav …« itd. itd. itd.
 Ne, ne merim na ljudi, ki potrebujejo močne reafirmacije, da bi sami sebi potrdili, kdo si želijo biti in tako prepričali še druge, da takšni tudi so. Ko govorim o dobri samopodobi tudi ne mislim ljudi, ki znajo o sebi povedati le pozitivne stvari, po možnosti v superlativih, negativnih kritik pa se izogibajo in jih celo čutijo kot napad na to, kar so.
Dobra samopodoba mora biti namreč čimbolj realna in objektivna ocena tega, kar smo. Pridobimo si jo, kadar poslušamo druge in smo dovzetni za njihova mnenja o nas, pa vendar to ne pomeni, da se pustimo omalovaževati od prvega, ki pride mimo po cesti in tudi ne pomeni, da je vsaka pohvala pomenila, da smo najboljši na celem svetu.
Sposobni se moramo biti videti skozi tuje oči in pri tem ne pozabiti, da o sebi še vedno vemo več kakor nekdo, ki nas pozna le iz enega vidika, iz ene vrste odnosa. Dobra samopodoba nam namreč pomaga na poti skozi življenje, najhitreje pa se izkaže ali je resnično stabilna, ko vstopimo v najintimnejši, najbližji odnos s sočlovekom – v partnersko zvezo.
Zakaj eni ljudje ne znajo biti in ne vzdržijo v samskem stanu, drugi veljajo za »večne samce« in se zvez po drugi strani upirajo z vsemi štirimi, to je na človeku, da sam ugotovi. Ampak niti en ne drugi ekstrem nista najbolj zdrava, ne za čustveno uravnovešeno življenje h kateremu na koncu dneva teži vsak izmed nas. Vse, kar si človek resnično želi v življenju, je biti srečen.
 In gotovo, razen nekaj deviantnih primerov, si vsi želimo preživeti starost z nekom, ki nas bo resnično dobro poznal, katerega bomo ljubili takšnega, kakršen je (in ne, kakršen si želimo ali mislimo, da je), z nekom, kateremu smo dali toliko sebe, da je točno ločnico med obema že prav težko potegniti. V to sliko ponavadi pristajajo tudi otroci in vnuki, pri Slovencih pa še prijetna hiška z vrtom in psom. In belo ograjo. In grmiček »gartrož«.
Ampak oklepati se že zdavnaj preživete zveze, ki je izdahnila nekje pred petsto leti, to pa je druga reč. Pravijo, da »pavze«, torej čas, ki si ga dva partnerja vzameta in se ne obnašata kot partnerja ampak kot prijatelja ali pa celo za nekaj časa prekineta stike, da bi ugotovila ali ju še vedno toliko vleče v to zvezo ali pa je morda čas za kaj novega ... takšne »pavze«, da baje ne obstajajo.
A ker nočem razbiti vseh upov tistim deklinam, ki v tem trenutku čakajo na klic svojega ljubega, ki je že na poti nazaj in pa ker verjamem, da je včasih »v drugo« lahko še uspešnejše. Toda punce! Tiste, ki ne znate več prešteti kolikokrat sta že bila skupaj in narazen, tiste, za katere ljudje ne uspejo več slediti, kdaj so v zvezi z Njim in kdaj znova samske ... zberite se.
 Spomnite se, kakšne ženske ste bile pred to zvezo in se poskušajte znova najti. Kajti zašle ste v večni krog ene in iste zveze, ki pa (OČITNO) ne deluje kot bi morala zdrava partnerska zveza, pa četudi ne veste točno kakšna naj bi zdrava partnerska zveza bila. No, tega tako ali tako večina ne ve; a če ste se kdaj zalotile pri tuhtanju o tem, da se vaše življenje nikamor ne premakne, da je vse, kar poznate, nepreklicno vezano na Nanj in si v tisočih letih ne znate predstavljati, da bi živele brez Njega. Čas je za odhod, punce!
Kajti resnično redke, domala izmišljene so ljubezni, ko je človeku počilo srce, ker je odšla oseba, ki jo je ljubil.. Če mislite, da ne morete živeti brez vašega partnerja to samo pomeni, da ste po poti izgubile same sebe. Saj brez tistega »tapravega« lahko preživite; zavedate pa se, da je z njim neskončno bolje.
|
