Minuli vikend sem gostoval na Dolenjskem. Na izletu po deželi mojih korenin mi je družbo delala atraktivna rjavolaska, do katere sem čutil nekakšno osebnostno sorodnost in nekaj spolnega.
V lokalni piceriji sva si razdelila veliko pico in svoje gurmanske užitke sklenila ob izvrstnih rezinah tiramisuja. Strinjala sva se, da je šlo za enega boljših kar sva jih jedla.
Nasičena s hrano sva se odpeljala na bližnji grad Bogenšperk, priljubljeno izletniško točko kultiviranih zaljubljencev in uradno končno postajo nekaterih parov, ki polni upanja vstopajo v zakonski stan.
Ob poslušanju radia, s katerega so nama v ušesa prihajala notna zaporedja Tomasa Albinonija z njegovim Adagiom v G molu, sva, globlje od te mojstrovine, občudovala prelepe slovenske kraje, kjer v slogi z naravo še živijo preprosti ljudje. Med potjo sva tako pri domovanju enega takih zasledila prav prisrčen napis »Prodajam kozličke«.
Ob času, ko sva pravkar zapeljala iz gozda, se nama je na desni strani prikazal prvi stolp lepega obzidja dobro ohranjenega romanskega gradu.
Belo osamljeno zidovje se je v soncu in še bolj belih peščenih stezicah, speljanih po skrbno negovanih travnikih, bleščalo kot belina propagandnega filma katerega izmed pralnih praškov.
Sprehod za gradom sva nadaljevala po aleji in ravno v trenutku, ko sem se ji približal ter se nekoliko priklonil, da bi prvič preizkusil sladkost njenih ustnic, se je zgodilo.
Pivo z limonado, ki sem ga spil pred nekaj trenutki, mi je naglas zagodlo in morda je kakšna kapljica iz želodca spahnjenega zraka zadela tudi njen obraz.
V ogorčenju spremljevalke in skupinice sprehajajočih se povzpetnikov, ki sta jim nadutost in dvigovanje glav potrjevala obstoj njihovih občutljivih in razvajenih meščanskih svetov, sem se zavedel svojih dejanskih korenin ter svojega družbenega položaja.
V mojih mislih je bil Shakespeare. Zamenjal sem vlogo Romea pri Juliji za vlogo Malvolia pri Oliviji in moje maščevanje njihovemu ponosu je bilo obsojeno s koncem drame.
Kljub mojemu igranemu opravičevanju za slišano nerodnost je padel zastor in v temi za zavesami sem se hipoma počutil samega.
Dama je poklicala prijateljico, naj jo pride iskat, sam pa sem umirjeno prižgal cigareto in globoko osramočen v sebi zapustil mesto zločina.
Kmalu sem frcnil cigaretni ogorek, sedel v avtomobil in odpeljal z vso naglico. Trenje gum na razbeljenem asfaltu je naznanjalo moj padec iz raja.
Bil sem prestrašen in osramočen Adam, izgnan iz paradiža lepih deklet. Hitel sem, se spotikal ob sklopko, zavore in plin, ter si pred pogledi vseh v glavi ustvarjenih živali zakrival svoje sramne dlake z listjem lastnega pogleda na svet.
In to listje so bila sončna očala, ki so v podobnih primerih vedno zakrivala obe ogledali duše.
Kljub vsem tem notranjim bojem, ki so se sicer manifestirali v samo-potrditvenih zmagah, sem torej vedno ostajal Pir. Ob tem Adamu tokrat ni bilo Eve. Oblečen, a poln sramu, preprosto pozabljen in prekleto sam.
Oziranje na Sodomo in Gomoro nedeljskega dogajanja na Bogenšperku danes prepuščam tistim, ki sem jim zaupal to svojo pomladansko zgodbo. Prepričan sem namreč, da bi se v nasprotnem primeru spremenil v steber soli.
