Bila je lepša od zarje nad Nilom, privlačnejša od dežja v Dolini kraljev in veličastnejša od smrtne Sahare. Njena navzočnost je obračala vstran obraze kraljev, obličja faraonov in bogov, da so dvigovali roké na svoja lica in zadržali dih od njene silne lepote.
A kraljica je imela prazno srce. Tako kot se v puščavi izgubi kaplja dežja, tako ljubezen v njenem srcu ni okusila obstoja. V vsem kraljestvu ni bilo rešitve, dokler ni duhovnik napovedal, da ji srce napolni le oblačilo halje najpogumnejšega človeka, najsrčnejšega bojevnika.
Potovala je iz oaze v oazo in ga iskala. Na zahodu je njeno karavano napadla skupina puščavskih razbojnikov. Možem so s khopeškami posekali glave, Ptahsu pa odpeljali v odkup.
Tisto noč je neznani bojevnik in stezosledec sanjal o ujeti puščavski roži. Prebudil se je in vstal. Spomnil se je stopinj, ki so ga že v sanjah vodile čez sipine. Osedlal je svojega konja in jezdil ponoči v kamp razbojnikov.
Tiho je na tla pobil stražarje, da še danes šakali ližejo kri prerezanih vratov, ker je puščava ni želela zase.
Med umirajočo pokrajino je zagledal omamljeno puščavsko rožo in jo utrgal. Preostanek mrzle noči je prebila v njegovem varstvu. Slekel je svoje ogrinjalo in z njim pregnal mraz noči s pokritjem njenega lepega obličja. Srce se je zganilo, in ko se je kraljica zbudila iz sanj, je odprla oči, se z njimi sprehodila po njegovem obrazu in se zaljubila.
(op. avtorja: življenje sicer ni pravljica, je pa v njem kratkosti vredno verjeti, da obstaja nekdo, ki je vreden naše ljubezni)
