Atenci, zavezniki mesta, so se poskušali pogajati, vendar Filip ni pokazal kaj dosti pripravljenosti. ..
.. Filip sam se je po slavi in moči čutil vedno bliže Zevsu, očetu vseh bogov, čeprav so nenehni spopadi, v katere se je slepo zaganjal, po lastnih besedah "kakor besen oven", začeli vplivati nanj. V premorih med enim in drugim spopadom je veliko pil in se prepuščal skrajnostim vseh vrst in orgijam, ki so trajale dolge noči.
Kraljica Olimpiada pa se je, nasprotno, vedno bolj zapirala vase in se posvečala vzgoji otrok in verskim obredom. Filip je zdaj že redko zahajal v njeno posteljo, kadar je prišel, pa se je srečanje končalo nezadovoljivo za oba. Ona je bila hladna in odmaknjena, on pa je z vsakega srečanja odhajal ponižan, zavedajoč se, da njegovo izživljanje v kraljici ne vzbuja nikakršne sle, nobenega občutka.
Olimpiada ni bila po značaju nič manj močna od moža, bila pa je preveč občutljiva za svoje dostojanstvo. V mladem bratu, zlasti pa še v sinu je videla bodoča neuklonljiva varuha tega dostojanstva, ki naj bi ji nekega dne vrnila ugled in oblast, ki sta ji pripadala in ki ji ju je Filip s svojo nadutostjo dan za dnem odtegoval.
Uradni verski obredi so bili zanjo obveznost, čeprav očitno niso imeli nobenega smisla. Prepričana je bila, da se olimpski bogovi, če so sploh kdaj obstajali, sploh ne zanimajo za človeške zadeve. Privlačili so jo drugi kulti, zlasti kult Dioniza, skrivnostnega boga, ki se je bil sposoben polastiti človekovega duha in ga spremeniti, ga zvleči v vrtinec divjih strasti in prvobitnih občutkov.
Govorili so, da se je dala naskrivaj vpeljati v tajne obrede in da ponoči sodeluje v Dionizovih orgijah, na katerih pijejo vino, zmešano z močnimi drogami, in v ritmu barbarskih glasbil plešejo do onemoglosti in halucinacij. V takšnem stanju se ji je zdelo, da ponoči teka po gozdu, da pušča na vejah za sabo raztrgana razkošna kraljevska oblačila ter nato preganja divje zveri, jih ubija in se hrani z njihovim, surovim, še utripajočim mesom. Nato se, žrtev svinčenega sna, izčrpana zgrudi na dišečo mahovnato preprogo.
In v takšnem podzavestnem stanju je videvala božanstva in gozdna bitja, ki so plašno lezla iz svojih skrivališč: nimfe s kožo barve drevesnega listja in satire, pol moške in pol kozle s sršečo dlako, ki so se bližali kipu velikanskega božanskega falosa, ga kitili z bršljanom in vinsko trto in ga polivali z vinom. Potem se je razplamtela orgija, pili so čisto vino in se prepuščali živalskemu parjenju, da bi v tem razdivjanem zamaknjenju prišli v stik z Dionizom in se pustili prepojiti njegovemu duhu. Drugi so se ji približali skrivaj, z ogromnimi nabreklimi falosi, si poželjivo ogledovali njeno goloto in vzburjali svojo živalsko slo ...
Tako se je kraljica na skritih krajih, znanih samo posvečenim, spuščala v globine svoje najbolj divje in barbarske narave in se predajala obredom, ki so sproščali najnapadalnejše in najnasilnejše lastnosti njene duše in telesa. Razen teh obredov je bilo njeno življenje takšno, kakršno so običaji predpisovali vsaki ženski in soprogi, in ona se je vračala vanj, kot da je zaprla za sabo težka vrata, ki so izbrisala vse spomine in vse občutke.
V tišini svojih soban je učila Aleksandra tisto, kar je o takšnih kultih lahko izvedel otrok; pripovedovala mu je o dogodivščinah in selitvah boga Dioniza, ki je v spremstvu satirov in silenov, ovenčanih z vinsko trto, prispel celo do dežele tigrov in panterjev: Indije.
(V.M. Massini: Aleksander Veliki- Sin sanj; MK, 2003)
|
