Mogoče začetek? Vse skupaj se je začelo že več kot 2.000 let nazaj. 776 let pred našim štetjem so bile v grški Olimpiji zasledene prve olimpijske igre. Nastopali so lahko zgolj moški. Pomerili so se v devetih disciplinah – boks, rokoborba, dirka z vozovi, pentatlon, skok v daljino, met kopja, met diska in t.i. pankration. Zmagovalci so prejeli oljčne vence in palmine vejice. Antične igre so prekinile prav vse vojne vse do leta 393 našega štetja. Takrat se je za OI izgubila vsaka sled …

 

… vse do leta 1894, ko je gospod Pierre de Coubertein ustanovil mednarodni olimpijski komite (MOK) in s tem uradno začel moderne OI. Dve leti pozneje je MOK pripravil prve moderne OI v Atenah. Prvo medaljo je osvojil Grk Spiridon Louis v maratonu. Na prvih igrah je bilo 241tekmovalcev iz 14 držav, na zadnjih, ki so prav tako bile v Atenah, pa jih je sodelovalo že 11.100 iz 202 držav. Vse to govori o tem, kako radi imamo športne dogodke in kako nas le-ti povežejo.

 

Toda v modernem svetu igre niso zmogle doseči takšnih stvari, kot so jih v antičnih časih. Zaradi vojn so morali OI odpovedati kar trikrat. Prvič se je to zgodilo leta 1916 med prvo svetovno vojno, nato pa še dvakrat med drugo svetovno vojno (l. 1940 in 1944). In tudi to spada med dogodke, ki jih ljudje ne pozabimo kar tako.

 

Naslednja stvar, ki 'bode' v oči je prvi nastop žensk na olimpijskih igrah. Pravice do nastopa so si pripadnice nežnejšega spola priborile šele leta 1900 v Franciji. Leta 1896 ženske po vzoru antičnih iger še niso imele pravice nastopanja. A de Coubertein se je predstavnic nežnejšega spola usmilil. Verjetno zaradi njihovih čarov. Prva ženska s kolajno okrog vratu je bila Charlotte Cooper. Zmagala je med posameznicami v tenisu.

 

Zapomnimo si tudi nenavadne podvige. Na takšen način je do zlata prišel škotski tekač na 400 m Wyndham Halswell leta 1908 v Londonu. Finalni tek je odtekel sam, brez nasprotnikov. V prvotnem finalu, ki se je odvil dva dni pred solo tekom Škota, naj bi dva ameriška tekmovalca Wyndhama ovirala in zato je bil tek razveljavljen. Vsi preostali finalisti se z odločitvijo komisije niso strinjali in se zato na drugem startu protestno niso prikazali. Zagotovo eden najlažjih načinov kako priti do zmage, čeprav le-ta ni tako sladka, saj je pridobljena za 'zeleno mizo'.

 

Naslednja stvar je zelo presenetljiva in marsikomu se bo to verjetno zdelo nemogoče. Leta 1924 je Finec Paavo Nurmi osvojil dve zlati kolajni – v teku na 1.500 metrov in teku na 5.000 metrov. To ne bi bilo nič takšnega, če finski tekač ne bi v teh dveh disciplinah nastopil v razmaku 90 minut. Najprej je odtekel krajšo razdaljo in postavil svetovni rekord, nato pa se je na startu pojavil še poldrugo uro za zmagovitim tekom in postavil svetovni rekord tudi na daljši razdalji. Osupljivo, ni kaj.

 

Športno javnost sta zelo razburkali sestri Press iz nekdanje Sovjetske zveze. Tamara je tekmovala v suvanju krogle in metu diska, Irina v teku na 80 metrov in pentatlonu. Na OI leta 1960 in 1964 sta skupaj osvojili kar 6 medalj – 5 zlatih in eno srebrno. Vse skupaj bi bilo povsem v redu, če ne bi izgledali kot moška. Nekateri so menili, da sta dobivali moške hormone za večjo moč, nekateri so bili prepričani, da sta dvospolnika. Po mnenju mnogih naj bi sami priznali, da sta moškega spola leta 1968, ko sta po uvedbi pregleda spolov enostavno izginili iz športne scene. Toda vse skupaj bo ostala skrivnost, ki je verjetno nikoli ne bomo izvedeli.

 

Tok dogodkov nas nato popelje v leto 1972 na olimpijske igre v München. Na žalost pa nas to leto ne spominja samo na lepe dogodke. Najbolj se je v spomin vžgal dogodek 5. septembra, ki so ga kasneje poimenovali münchenski pokol. Osem palestinskih teroristov je vdrlo v olimpijsko vas ter ugrabilo enajst izraelskih športnikov. V boju med teroristi in nemško specialno enoto je bilo ubitih vseh enajst ujetnikov in 5 Palestincev. Trije ugrabitelji so spopad preživeli, vseeno pa sta bila še dva ubita po naročilu Mossada, izraelske agencije. Zadnji pa naj bi se še danes skrival nekje na bližnjem vzhodu. Pokol je bil upodobljen tudi v Spielbergovem filmu Münich.

 

Drugi dogodek, ki se je prav tako zgodil istega leta, je rekord ameriškega plavalca Marka Spitza, ki je na istih OI osvojil kar 7 zlatih kolajn. Ta rekord je do danes še vedno ostal nedotaknjen. Še najbližje izenačenju je bil Spitzev rojak Michael Phelps, ki je leta 2004 v Atenah osvojil 6 najžlahtnejših odličij. Isti plavalec za letošnje igre napoveduje napad na 8 zlatih odličij in s tem postavitev novega mejnika v tem športu.

 

V spominu nam ostaja tudi otvoritvena slovesnost iz Atlante leta 1996. Takrat je olimpijski ogenj prižgal boksarska legenda Cassius Clay, bolj znan po muslimanskem imenu Mohamed Ali. Nekdanji ameriški športnik je že takrat imel Parkinsonovo bolezen. In srbski komentator je takrat dejal: ˝Vidi Mohameda Alija kako se trese od uzbuđenja˝.

 

Mnogokrat v šport poseže tudi politika. Prav zaradi tega dolga leta na OI niso smeli nastopati avstralski domorodci – aborigini. Prva domorodka, ki je smela nastopati za domovino je bila Cathy Freeman. Prvič je na tovrstni prireditvi Avstralijo zastopala že leta 1996, ko je v teku na 400 metrov osvojila srebro. Štiri leta pozneje pa je na domačih tleh v isti disciplini pritekla prvo zlato kolajno za gostiteljico in od takrat naprej jim je 'steklo'. Domačini so kasneje osvojili kar 16 zlatih, 25 srebrnih in 17 bronastih medalj.

 

Pa preidimo k veselim dogodkom za slovenski šport. Slovenci smo bili na OI vedno zelo uspešni. S te vrste tekmovanja so naši športniki prinesli ogromno medalj. Nekaj pod nekdanjo Jugoslavijo, nekaj pa pod slovensko zastavo. Prvo olimpijsko kolajno je priboril Rudolf Cvetko v sabljanju, ko je leta 1912 v Stockholmu osvojil srebro. Nato pa so naši olimpijci v domovino prinašali vedno več medalj. Prve medalje za samostojno Slovenijo so bile priveslane v Barceloni leta 1992. Iztok Čop in Denis Žvegelj sta v dvojcu brez krmarja osvojila bron. Identičen uspeh je na istih igrah ponovil še četverec brez krmarja.

 

Vse od osamosvojitve Slovenija še ni ostala brez olimpijske medalje na poletni različici iger. Na prvih igrah smo osvojili 2 bronasti kolajni, na drugih prav tako dve, le da sta bili srebrni. V Sydneyu leta 2000 je Slovenija osvojila tudi najžlahtnejši kolajni. Za prvo zlato sta poskrbela veslača Čop in Špik, za drugo pa Rajmund Debevec v streljanju z malokalibrsko puško. Na zadnjih OI pred 4 leti v Atenah so se naši športniki v domovino vrnili s 4 kolajnami okrog vratu – tremi bronastimi in enim srebrom.

 

Kaj bo na teh igrah posebnega zaenkrat še ne vemo. Zagotovo pa si bomo zapomnili polemike o ustreznosti izbire olimpijskega mesta. Zagotovo se vsi spomnimo, kako je s pomočjo nekaterih nasprotnikov Pekinga v potovanju olimpijske baklje po svetu ugasnil tudi olimpijski ogenj. Pa lahko v spominu ostane še kaj? Nas bo tako zelo presunila otvoritvena slovesnost? Gotovo bo postavljen rekord o udeležbi na igrah, vendar je vprašanje, ali bo ta rekord zdržal več kot naslednja štiri leta. Če nič drugega, naj nas navdušijo naši športniki in si za vse večne čase zapomnimo njihove uspehe. Pa srečno, dragi olimpijci!