Tekst je še kako primeren in aktualen, a preobsežen, preveč globok, da bi bralci zmogli takšen žanr knjige iz založbe, ki jim sicer nudi lahkotno komercialno branje. Besedilo bom priredila konceptu založbe, a tista glavna misel, vodilo mojega pisanja bo zvodenelo : opravičilo moškemu svetu.
Dolgo je že tega, kar me je začel spremljati nek nelagoden občutek. Kar nekaj let. Vsako leto je močneje kljuvalo v meni. Kot bi se mi oglašala vest in me opozarjala na neporavnane račune. A s kom? Verjetno s sabo ...
Na kar so me opozorili vsi, ki sem jim povedala, da sem začela pisati knjigo kot opravičilo moškim, ki sem jih nategnila, opravičilo svetu moških za moje, za krivice ženskega sveta moškim. Jaz kot ena žensk. Da v svojem imenu razkrijem še drugo plat ženske .. ženske, vzvišene, neulovljive lovke, ki plen ovoha, vanj zagrize in ga kot neužitnega izpljune.
Tudi to bo držalo, na kar so mi drugi kazali: Da se opravičujem predvsem sebi. Opravičujem se, ja. Ker si nisem dopustila ljubezni. Ker sem zamrznila čustva in živela moški princip.
Tako, to naj bi bila tista knjiga in zgodba mene kot buldoginje moškim, ki mi niso upali blizu, zgodba mene kot popadljive rotvailerke moškim buldogom.
Ah ne, ni šlo za to, da bi delala črtice. Takrat, v tistih občutljivih letih, ko bi jih še lahko, sem bila neprivlačen grd raček. Kasneje sem bila vse preveč v svojem svetu, zatopljena v iskanje smisla in same sebe, da bi na sebi sploh opazila kakšno zanimanje s strani nadebudnih mladeničev. In če sem že, potem nisem verjela. Dandanes z menoj ni kaj bolje. Še vedno ne opažam, verjamem toliko manj, a ko se me je moški impulz vendar dotaknil, sem zgazila, kar je bilo pred mano.
Začel me je spremljati nek nelagoden občutek. Kar nekaj let. Dokler nisem razpoznala svojega vzorca: vzeti si in oditi, ne glede na čustva moškega, ki sem ga zapustila.
Odmaknila sem se od moškega sveta na način, ki ne bi dopuščal v moje polje "njegovih" nežnih čustev, in začela pisati svoje opravičilo. Pa se nisem umaknila dovolj! Še en pohabljenec se je vračal iz mojega objema …
»Še pišeš?« me je Miran prekinil iz misli, ko sva se lanske pomladi srečala v mestu in se sprehodila po najinih novih prigodah. »Poezije že dve leti ne. Ne morem. Ne gre. Začela sem pisati prozo.
Knjigo pišem. Opravičilo moškim in moškemu svetu.« Miran se je začel smejati. »Zakaj pa opravičilo?« »Knjiga bo opravičilo za vse moje natege …« V smehu je vprašal: »Kaj misliš, da se moški kdaj ne poigrajo z ženskami?« »Seveda se, toliko pa menda že vem …« sem se mu smejala nazaj, a da bi mu razlagala o krhkem moškem, skritim za agresivno aroganco, ki dela moškega TAKO moškega in neobčutljivega, se mi ni dalo.
Vedela sem, kaj je ostajalo za mano. Nekaj podobnega verjetno kot za témi, ki so lomili srca ženskam, a s to razliko, da sem sama reševala sebe in bežala pred ljubeznijo. Opravičilo vsekakor ni bilo dovolj.
Dobila sem pokoro. V obliki lastnega bumeranga. A vse kaže, da tudi pokora ne zadostuje dovolj. Prvi že liže sveže srčne rane, drugi je le še vprašanje časa, sama pa bežim vse bolj in bolj pred udarcem bumeranga, ki ne preneha s svojim povratnim lokom.
