Vino je kmalu teklo v potokih in dobili so ga tudi Aleksander in njegovi prijatelji. S tem, kar so pokazali tega dne, so dokazali, da so že možje.

Ob določeni uri so prišle tudi ženske: igralke na piščali, plesalke, ki so znale pojedino spretno poživiti s plesom, opolzkimi šalami in mladostno slo po telesni ljubezni.
Filip je bil izredno dobre volje in je odločil, da morajo povabljeni sodelovati v igri kotabo, potem pa je zahteval, naj tolmač njegove besede prevede še Perzijcem:
"Vidite tisto dekle?" je vprašal in pokazal plesalko, ki se je takrat ravno slačila.
"Z zadnjimi kapljami vina, ki vam ostane v kupah, jo morate zadeti natanko med stegna. Kdor bo zadel v sredino, jo dobi za nagrado. Takole, glejte!"
S kazalcem in sredincem je prijel svojo kupo pod ročema in pljusnil vino proti dekletu. Kaplje so zadele v obraz enega izmed kuharjev in vsi so bruhnili v smeh: "Pokavsal boš kuharja, gospod! Kuharja! Kuharja!"

Filip je skomignil in znova poskusil, toda čeprav se je mladenka precej približala in razkrila cilj, je kraljeva roka postala negotova. Perzijci, ki niso bili posebno vajeni čistega vina, so se medtem večinoma že zvalili pod mize, glavni gost, satrap Arsam, pa je raje otipaval plavolasega mladeniča, ki mu je delal družbo že prejšnjo noč.
Še več jih je poskusilo, toda igra ni bila uspešna, kajti gostje so bili že preveč pijani za tako natančno igro, zato je vsak pograbil prvo dekle, ki se mu je približalo, vladar pa si je kot gostitelj vzel tisto, ki jo je določil za nagrado. Slavje se je kot običajno, sprevrglo v orgijo, v klobčič pogoltnih in prepotenih teles.

Aleksander je vstal, odšel iz tabora in se, ogrnjen s plaščem, sprehodil do rečnega brega. Slišati je bilo žuborenje vode med kamni, mesec, ki je takrat jezdil nad grebeni Bermija, je srebril valove in oblival travnik z nežno opalno svetlobo. Kričanje in kruljenje iz šotora je bilo tu manj glasno, zato pa so bili močnejši glasovi gozda: šumenje, frfotanje kril, šelestenje in potem nenadoma petje. Najprej žuborenje kakor voda v studencu, nato zvončkljanje, najprej nizko, potem vse višje in srebrnkasto, odzvanjalo je kot brenkanje skrivnostnega pesnika v dišeči temi gozda. Petje slavčka.

Aleksander je poslušal melodijo malega pevca, ne da bi se zavedal, kako mineva čas. Nenadoma je začutil navzočnost drugega človeka in se obrnil. Bila je Leptine. Ženske so jo vzele s seboj, da bi jim pomagala pogrinjati mize. Gledala ga je, roke je imela prekrižane na prsih in njen pogled je bil jasen in veder kakor nebo nad njima. Aleksander se je božajoče dotaknil njenega lica, potem pa jo je posadil zraven sebe in jo molče stisnil k sebi.

(V.M. Massini: Aleksander Veliki- Sin sanj; MK, 2003)