Tako pa bo verjetno tudi 21. 10. 2006 v Celju, v dvorani Golovec, ko bo imel ob svoji 50-letnici velik koncert.

Oto Pestner se je rodil 4. 1. 1956 v Celju, pravi glasbeni družini. Njegov stari oče je bil dober vokalist, »iz takšnega testa nastajajo dobri operni pevci«, je nekoč povedal Oto. Oče pa je bil na Celjskem itak zelo znan, imel je svojo glasbeno skupino, igral je harmoniko, če je bilo treba pa je zaigral tudi na baskitaro ali kontrabas.

Doma so redno in radi prepevali, zato je Oto hitro in s polno žlico zajemal glasbeno znanje. Sam pravi, da je v tistih napol otroških letih najraje poslušal Engelberta Humperdincka, Toma Jonesa in Elvisa Presleya, ti pa so usodno vplivali tudi na njegovo bogato glasbeno kariero vse do današnjih dni, ko Oto praznuje slavnostnih petdeset let.

Pa gremo lepo počasi, večinoma po časovni skali.

Že kot malo večji otročaj, pri dvanajstih, je na Radiu Celje naredil svoje prve glasbene posnetke, v letu 1971, torej pri rosnih petnajstih, pa je s pesmijo Trideset let že zmagal na Slovenski popevki. In Slovenska popevka je bila v tistih časih »zakon«.

Pa se ni ustavil samo pri tej prvi nagradi, vse do začetka osemdesetih je redno pobiral nagrade na Slovenski popevki (spomnimo se njegovih komadov Mati, bodiva prijatelja; Tvoje solze, Vem, nekje živeti mora; Bisere imaš v očeh; Vrača se pomlad; Slovo od mladosti), tu in tam se je odlično odrezal še na velikem festivalu v obmorski Opatiji (Šepet poletnih trav), že kot član New Swing Quarteta (od leta 1970, torej pri svojih štirinajstih letih, znani pa so po  gospel in jazz glasbi) pa je uspešno nastopil tudi na mariborski Veseli jeseni (Štajerc z Alfijem Nipičem) ali Melodijah morja in sonca (v duetu z Majdo Petan).

Oto, krasi ga neverjetno lep vokal, vso svojo življenjsko pot dela kot nor. V svojem 50-letnem življenju je Oto nanizal že okrog 30 »velikih ali malih plošč, cedejev« (nekaj jih bomo nanizali, ne glede na glasbeno, pomembnost ali časovno skalo: Zlato sonce in črna reka, 1974, Črna zvezda 1976, Pravi posao, 1980, Spirituals, 1973, V studiu 14, 1976, Oh Happy Day, 1985, Deep River, 1988, Heart Full Of Swing, 1989, I Saw The Light, 1998. V času osamosvojitvene vojne snema etno album Ciganska kri, v katerem poudari svoje korenine (po poreklu je namreč Sint).

Za Delo je Oto izjavil: »To je bil resnično tudi moj prvi solistični konceptualni album«. V času lahko zasledimo tudi takšne vrste pohvalo: Ena najbolj izstopajočih plošč v karieri in slovenski glasbeni zapuščini je Invisibile Instruments (The O.P. Dixieland Singers), povsem vokalen album, kjer z glasom »igra« vrsto različnih glasbenih inštrumentov. Oto pravi, da je pri tem delu nanj zelo vplivalo ustvarjenje Bobbyja McFerrina.

Ves svet, od Rusije do ZDA, je prepotoval z New Swing Quartetom. Za Jano je povedal: V ameriški Južni Karolini smo sodelovali z nekim črnskim glasbenim zborom, obenem smo bili gostje v njihovi cerkvi, ko smo pred nastopom skupaj vadili, je njihov pastor, ne prav navdušen nad tem, da belci prepevajo v njihovi cerkvi, raje odšel ven. Ko se je vrnil, smo mi še vedno peli. Na prižnici je potem pred vsemi priznal: Veste, danes sem storil greh napuha. Nisem verjel, da lahko ljudje, katerih koža ni takšna kot naša, pojejo kot mi. Pozdravimo jih in jih blagoslovimo«.

Neuničljivi Oto je sodeloval tudi z »narodnjaki« Alpskim kvintetom (z njimi je v narodni noši prepeval v letih 1985-1990 in 1994-1995), v glasbeno zgodovino pa naj bo tudi zapisano, da je pomagal do uspešne kariere tudi številnim drugim slovenskim glasbenikom.

Tudi v novem stoletju Oto nikakor ne miruje, leta 2002, ob vstopu v Evropsko unijo, izda zgoščenko Mati Evropa in obudi največjega rokerja vseh časov. Čeprav so kritiki njegovo obujanje balad Elvisa Presleya raztrgali, pa sam pravi, da je s svojim delom, predvsem pa z odličnimi prevodi Tomaža Domiclja, zelo zadovoljen. Da je Oto pravi deloholik, dokazuje tudi njegovo sodelovanje na filmu, pa nenazadnje tudi repanje, ki se ga je lotil predvsem zaradi tega, da obudi kakšno svojo staro skladbo. Pred samim 50-tim rojstnim dnevom se odloči, da bo decembrske koncerte obogatil, k sodelovanju povabi komorni orkester Academia Sancti Petri, ki postane »zelo uspešen poskus združitve simfonične božične glasbe z jazzovskim koncertom.«

Napolnjen z neko novo energijo se Oto v leto 2006 odpravi poln zanosa. Odloči se, da bo ob svoji 50-letnici v celjskem Golovcu 21. 10. 2006 pripravil razkošen koncert z dvema orkestroma, gostje pa bodo tudi New Swing Quartet, Uroš Perič, Elda Viler in Oliver Dragojević. Za vse tiste, ki pa ne bodo uspeli priti do vstopnic, pa tolažba, Oto bo izdal The Abraham Collection, ki bo poln glasbe na štirih cedejih, slišali boste lahko večino njegovih hitov, pa tudi nekaj posnetkov, ki še niso bili nikoli in nikjer objavljeni.

Skratka, Oto Pestner, se ne da. In tako je tudi prav.