| |
|
|
Otroci z ukrajinskih ulic
|
|
|
Avtor:
Mojca ,
februar 2007
|
To ni ena izmed veselih zgodb, ki smo jih vajeni. V bistvu je žalostna. Kakor je žalostnih 200.000 ukrajinskih otrok, ki otroštvo preživijo dobesedno na ulici.
|
 |
Boste pomagali?
Pokukajte na: www.mic.si/ukrajina
Pišite na: ukrajina2006@gmail.com
Od tam smo dobili fotografije, tudi tekst, ki ga objavljamo v celoti:
Maxim. Opazujem ga, kako skupaj z drugimi otroki barva lesene angelčke. V roko, ki ji manjkata dva prsta, vzame čopič in začne mešati črno tempero. Pazljivo, črta za črto, nanaša barvo. Z zanimanjem opazujem, kdaj bo začel uporabljati živahnejše barve. Vendar jih ne. Angel, ki ga je pobarval, je popolnoma črne barve. Ob spoznanju, da so angeli otroci, ki nimajo nikogar, da bi skrbeli zanje, pač črni, mi začnejo v oči siliti solze. Črni so, tako kot je črn njihov vsakdan.
UKRAJINA – DEŽELA PRIKRITE BEDE
Maxima sem spoznala poleti 2006, ko sem se skupaj s šestimi prostovoljci pod okriljem Mladinsko informacijskega centra podala v Ukrajino. Ni šlo za navadno potepanje. Za otroke, ki živijo v Kijevu in izhajajo iz socialno ogroženih družin, smo pripravili enotedenski oratorij, program z različnimi igrami, delavnicami in petjem. Tako smo se v začetku julija s polnimi nahrbtniki in kovčki, polnimi igrač, iger, kap, svinčnikov in drugih stvari, kar so nam za ukrajinske otroke podarili dobri ljudje, preko Budimpešte odpeljali z vlakom do 1598 km oddaljenega Kijeva. Vožnja do ukrajinske prestolnice, ki ima pol milijona več prebivalcev kot cela Slovenija, je trajala celih 36 ur. Že ob prihodu v Kijev nas je presenetila moderno urejena železniška postaja, široke avenije z bogatimi izložbami in ravnokar obnovljene pravoslavne cerkve z zlatimi kupolami.
Vendar smo že po nekaj vožnjah skozi mesto začeli spoznavati, da ima Ukrajina raznolike obraze. Blišč in pozlata zbledita ob pogledu na starko, ki brezzoba prodaja tisto malo imetja, ki ji ga je še ostalo ali na številne mimoidoče, katerih obraz uprt v tla daje slutiti, da jih teža vsakdana vse bolj potiska k tlom. V dno duše pa zagrize pogled na otroke, ki jim ulica predstavlja dom. In takšnih otrok je samo v Kijevu 4.000, v celotni Ukrajini pa okrog 200.000, torej skoraj toliko kot prebivalcev Ljubljane. Brezposelnost, alkoholizem ali odvisnost od drog njihovih staršev jih poženejo na ulice, kjer spijo v zapuščenih stavbah, vagonih, kleteh; si iščejo hrano na smetiščih in se zaradi preživetja podajajo na pot preprodaje drog, prostitucije in kraj. Razmere se še poslabšajo, ko se začnejo sami omamljati z vdihovanjem lepila, alkoholom in podobnim. Poleti gredo na jug Ukrajine, kjer je več možnosti za krajo in prosjačenje, ker je tam veliko turistov. Na jug odpotujejo kot slepi potniki na vlakih, ustavljajo tovornjakarje ali pa se peljejo s kolesom več tisoč kilometrov daleč.
ODPRTA DLAN
 Ena redkih rešilnih bilk se otrokom z ulice ponudi, če pridejo v stik s prostovoljci mednarodne fundacije Očetov dom, ki jo je zasnoval Roman Korniyko. Roman je bil uspešen ginekolog z akademsko kariero. Leto 1996 je bilo zanj prelomno. Zakon mu je skoraj razpadel, zdravniki so mu rekli, da je njegova hčer neozdravljivo bolna. Ko so bili ločitveni papirji že pripravljeni in oddani, se je brezizhodnost počasi začela preobražati. Sam pravi, da je dobil Božji navdih. Zakon ni razpadel in tudi vse ostalo se je rešilo. Hotel se je zahvaliti Bogu za vso milost. V Jakobovem pismu Nove zaveze je našel odlomek, ki ga je popolnoma prevzel: »Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je: oskrbovati sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževan od sveta.« (Jak 1,27) Na poti v službo prej nikoli ni opazil sirot, po dogodkih, ki so mu zamajali življenje, pa je počasi začel odkrivati njihovo bedo. Bogu je rekel, da bi on pomagal sirotam tako, da bi hodil v sirotišnice in pomagal, neprijetno pa bi se mu bilo ukvarjati se z otroki z ulice, ki so umazani in smrdijo.
 Vendar je čutil, da samo z obiski sirotišnice ne bo šlo; ni bilo dovolj. Odločil se je, da obišče otroke na ulici. Eno novembrsko noč jih je obiskal. Z njimi je delil mraz, ščurke, podgane ... Z njimi je preživel eno noč, tako kot svetopisemski Jona v ribi. Takrat se je odločil.
Najprej jim je nosil hrano zjutraj pred službo in popoldne po službi. Začel je voziti otroke k sebi domov, jim očistil rane, jih umil, nahranil. Otroci so ga začeli vabiti v kletne prostore, kjer so živeli. Ni mu bilo dovolj, da jim da le hrano, ampak je želel, da dobijo dom. S prijatelji so zbrali denar za stanovanje. Otroci so najprej hodili tja čez dan, nato so zgradili trinadstropne pograde. V dveh sobah je živelo sedemnajst otrok, čez dan dvajset. Enkrat je prišla policija in hotela odpeljati otroke, a je njegova pomočnica zaščitila otroke z lastnim telesom. Policist je vzel pištolo, da bi streljal. Otroci so pokleknili predenj in prosili, naj se jih usmili. Policistu je padla pištola iz rok.
Po tem dogodku je policija začela pomagati pri urejanju dokumentov za legalizacijo. V časopis so dali članek, da bi javnost izvedela za akcijo pomoči otrokom. Dobili so del vrtca, da so lahko začeli delati. Takrat se je moral Roman odločiti, ali bo nadaljeval s svojo akademsko kariero kot zdravnik in predavatelj na univerzi ali bo delal z otroki. Prišlo je do novih nesoglasij z oblastmi, češ da meče slabo luč na Ukrajino, saj s svojimi prošnjami za donacije obvešča ljudi izven ukrajinskih meja o otrocih z ulice. Zaprli so ga in mu grozili, da bodo otroke dali v internat.
OČETOV DOM
Z vztrajnostjo je Romanu Korniyku uspelo preiti vse ovire in danes ustanova Očetov dom, ki se financira izključno iz donacij, skrbi za sedemdeset otrok, starih od 4 do 19 let. Otroci gredo skozi tristopenjski rehabilitacijski program, ki traja tri leta in pol ter vključuje polletno delo z otrokom na ulici, trimesečno uvajanje v kampu, kjer živijo otroci v šotorih in se odvajajo različnih odvisnosti; devetmesečno resocializacijo v sami sirotišnici ter dvoletni program družinske vzgoje, ki jo izvajajo znotraj doma zakonski pari, ki skrbijo za sedem otrok. Šele po pridobljeni izkušnji družinskega življenja, ki otroku nudi osnovno varnost in ljubezen, so otroci pripravljeni za posvojitev. Nekateri nasprotujejo, da bi otroke dali v posvojitev v tujino, vendar se velika večina ukrajinskih družin sama komaj prebija iz meseca v mesec, zato ni pričakovati, da bodo razmere kmalu dovolj zrele, da bi otroci ostali v domovini. V zadnjem letu so v posvojitev dali devet otrok.
Nekatere življenjske zgodbe otrok, ki trenutno bivajo v Očetovem domu, so naravnost grozljive:
- Nekega otroka so starši prodali Romom za štiri steklenice vodke. Romi so otroka potem uporabljali za prosjačenje.
- Neka mati je svojo hčer od petega leta starosti dalje prodajala moškim v užitek, da si je lahko kupila zadostne količine vodke.
- Nek oče je z nožem ubil mamo v stranišču in šel nato še nad otroke s sekiro. Enemu je poškodoval hrbtenico in je zato grbav.
- Spet drugega otroka so imeli ves čas zaprtega v hiši, kadar pa so šli ven je moral prosjačiti v vozičku, čeprav ni bil invalid. Pri štirinajstih letih je zbežal od doma.
Na srečo vse zgodbe, ki so povezane z otroki iz Očetovega doma, niso tako tragične.
Nekoč so šli otroci na obisk v državni zapor. Hitro so opazili, da zaporniki nimajo ne televizorja ne radia, in sami so predlagali, da jim podarijo svojega, da bodo hodili k njim na obisk in bodo lahko skupaj gledali televizijski program in poslušali radio. Tri mesece so bili v sirotišnici brez televizorja in radia, nato so otroci v neki angleški šoli zbrali denar in jim podarili TV, DVD, video, skratka vse boljše, kot so imeli prej.
Lahko bi rekli, da je nauk te zgodbe, da vedno dobiš več kot daš. Ali pa z besedami Matere Terezije: »Manj ko imaš, več lahko daš – kar zveni absurdno, vendar takšna je logika LJUBEZNI!«
|
 |
|
|
Povej svoje mnenje
29.09.2007 | Boki.....................!
Popolnoma se strinjam z "Devojkom sa sela",ker je ona povedala kot se šika......................................
05.03.2007 | Ukrajinc
Apatiko, par dobrih argumentov, ni kaj. Skoda, da si si tako zbil nivo z zadnjim postom. Bi ti namrec odgovoril kaj vec.
1. Jaz obozujem krompirjevo juho. Stvar okusa, ne?
2. Sem (ponosen) Slovenec, a veckrat kritik Slovenije? A ne bi smel bit kristjan, ce sem kriticen do Cerkve (pozlata in take stvari). Indije Koromandije pac ni. Mene v veri najbolj zanimajo vrednote.
3. Kar se pa lepega in grdega tice: izkusnja ("grdega") v Ukrajini je bil zame nekaj najlepsega v zivljenju. Paradoks?
Ja, tud jaz rabim ljudi, ki mi pomagajo. In priznam, rabim tudi obcutek, da pomagam... Malo tezko za priznat, je pa res!
Clanek je gor res zaradi odnosov, (raz)dajanja ljubezni, ce hocete.
23.02.2007 | djevojka sa sela
Z mojim nick-om apatiko ni nič narobe. Prej bi pri tebi podvomila, če nisi tudi sam apatičen? Naštel si nekaj neumnosti, ki se nikakor ne skladajo z bistvom ženske. Mimogrede, tudi nune so ženske in tudi nune seksajo. Eno pa ne razumem in sicer, kako lahko ženska z glavo v pesku laja na vsakogar, ki gre mimo? Težko izvodljivo, uresničljivo samo po tvoji pameti, zato, ker se ti je v ta zgornji glavi dvignil pritisk. V spodnji se najbrž nič ne dviguje, odtod pa navodila za ženske, predvidevam iz podobnih lastnih izkušenj.
22.02.2007 | apatiko
Internetni magazin res, ampak specializiran. Tako, da res ne vem kaj vedve nune tukaj počneta. Resnično impotenco pa lahko najdeš kar pri sebi "devojka sa sela" (primeren nick mimogrede) potrjuješ teorijo, da lahko impotenco najdemo tudi pri ženskah. Ker ti primanjkuje potence v vsakdanjem življenju (karakterne seveda) se udobno skriješ za nick in že lahko pozabiš na bonton. Tvoje zatrte potrebe po neargumentiranem žaljenju lahko pridejo na plan brez posledic. Kakšno olajšanje zate, ki pa fizično nisi frigidna ampak s takšnim značajem lahko dviguješ komu pritisk samo v zgornji glavi. Jasno sledi razočaranje in potreba po psovanju... . Začaran krog. Nikjer nobenega pravega moškega, a ne? Poskusi z Micko mogoče se ti pa odpre. Sploh pa, če sta z Micko prebrale in dojele kar sem napisal bi ugotovile, da nisem proti humanitarnemu delu, ampak vse na svojem kraju. In še enkrat; Ukrajina ima toliko naravnih bogastev, da bi lahko pomagala svojim in tujim. Svojo pomoč raje usmerjam tja kjer takšnih potencialov ni in gre za neposredno preživetje. Upam, da ni prekomplicirano. Pa še nasvet; če ima ženska težave z videzom lahko moškega pritegne z značajem, če ima tudi tukaj težave si lahko poišče pomoč, če tudi tega noče in verjame, da ni homoseksualna torej, da ne sovraži moških se lahko potolaži s pripomočki, ki jih je danes v izobilju. Če tudi tega noče in se ji zdi to umazano potem si lahko poišče uteho v veri. Lahko pa potisne glavo v pesek in laja na vsakogar, ki pride mimo. S tem sicer ne reši svojih težav se pa vsaj za kratek čas znebi občutka krivde. A ne, "piška"?
22.02.2007 | djevojka sa sela
Micka, temu se reče IMPOTENCA:
mozak se kurči, a kurac filozofira.
20.02.2007 | apatiko
V vsem se strinjam s tabo Neja razen v tem, da nikjer ne bi smelo biti lepote dokler je za nekoga grdo. Res je svet v precejšnji soodvisnosti in pretirana grabežljivost na eni strani povzroča propad na drugi, vendar se je treba zavedati tudi lastne minljivosti in užiti tudi kaj lepega, če lahko. Ljudje smo različni in tudi med tistimi, ki jim pomagamo je nekaj takšnih, ki bi pomagali nam, večina pa ne. V skrbi za lastni blagor ustvarjaš razmere zaradi katerih sploh lahko pomagaš. Poznam nekaj ljudi, ki bi dajali dokler bi imeli, žal pa niso sposobni ustvariti praktično nič. Njihova želja po dajanju tako izraža željo po prejemanju. Človek se tega hitro navadi in potem zase bore malo postori. Ljudem je treba predvsem dajati možnost zaslužka. Seveda so otroci izjema in pa takšni, ki jim grozi neposredna smrt ali bolezen. Daješ lahko tudi tako, da ne jemlješ preveč s skupne mize. Žal to nekateri radi izrabijo. So pa tu tudi druge težave. Včasih se zdi, da bi v takšnem številu kot smo zdaj, morali vsi živeti strašno skromno, da bi nas mati zemlja še prenesla in bojim se, da ni daleč dan, ko bo ravno zaradi tega naenkrat rešeno veliko število tovrstnih problemov. Do takrat pa dajajmo kolikor lahko. Ne samo denar, tudi možnosti ampak prosim ne stresajte mi na krožnik krompir med tem, ko jem juho. Nesreča je neprekinjen proces in zanima me koliko jih je med nami, ki se ji lahko posveča vedno in povsod. Ali bi moral imeti zaradi tega slabo vest? Če je nimajo tisti, ki so pri najrazličnejših koritih in dajejo simbolno ali pa nič, še raje pa vzamejo potem je tudi drugim ni treba imeti. Pa še to: Ukrajina ima marsičesa dovolj (za razliko od nekaterih afriških držav) Nima pa posluha za omenjeni citat iz Nove zaveze. Ni čudno, da imajo slabo vest in jih bolj skrbi imidž kot pa dejansko stanje.
20.02.2007 | Simpatija
Popolnoma se strinjam s tabo apatiko. Končno, bi rekel marsikateri tukaj, da se tud Simpatija s kom strinja. Simpatija je pa ena redkih tukaj, pa ne pomislit takoj na samopromocijo, ki se ukvarja s prostovoljstvom, delom brez povračila stroškov. Delom v prostem času, ki se širi tudi v delovni čas, se meša z družino, saj ga je nemogoče omejiti ali izolirati le na prosti čas. Torej, delam za skupino ljudi, ki so potrebni pomoči. Vsi se na veliko hvalimo, da radi pomagamo in podarjamo, dejansko pa to ne drži. Najbolj kruto je, ko v imenu skupine pišeš prošnje in vloge za prispevke ali donacije, pa tisti, ki jih dobijo v roke, preden koverto odprejo jo zavržejo v koš. S takim dejanjem je moj trud s pisanjem in oblikovanjem izničen. Vsa čast izjemam, so pa vendar v manjšini. Cerkvi pa dajajo, podarjajo in si odkupujejo grehe z mašami, molitvami in ne vem kakšnimi pi....ijami, pokadijo na dan 5 - 10 €, zapijejo ali zapravijo za luksus velike vsote. Dvoličnost in hinavščina. Še kot otrok, sem opazovala mojo mater ( skromno in siroto ) koliko je dajala " Ciganom". Oblačila in hrano. ( Kuro jim je osebno dala, da ja ne bi ukradli tako, ki nosi jajca, oni so jo itak pol dali v zemljo, izpekli in pojedli - baje je to specialiteta ?). Tako, kot gledamo na ta prispevek, taki smo v bistvu. Vsi se radi pohvalimo, kako smo dobrega srca, radi pomagamo, imamo radi živali in naravo, iščemo prijatelja podobnih lastnosti...Ali smo v resnici res takšni ?
20.02.2007 | neja
Ne bom trdila, da je ta forum pravšnji za objavljanje takih sestavkov, trdim pa, da dokler ljudje, predvsem pa otroci, trpijo in umirajo, zaradi nasilja in lakote, ne sme biti kotička na tem svetu, kamor bi smel siti in svoboden umakniti pogled pred to bedo. Izobilje peščice zemljanov je vendar zgrajeno na tej bedi in drobljenje drobtinic, od tudi njihovega kolača, je licemerje najgrše sorte. Naveč za te reveže napravijo ravno ljudje, kot zgoraj omenjeni zdravnik, ki jih lastna kalvarija pripelje do prevrednotenja vrednosti človeškega življenja in smisla bivanja. Vse ostalo, razne humanitarne oganizacije, ki trošijo skoraj toliko kot zberejo in posamezniki, ki si te reveže kupujejo, zaradi samopromocije, pa služijo, bolj kot pomoči, ravno zastiranju pogleda glavnim krivcem za to bedo. In mi sodelujemo.
19.02.2007 | apatiko
Verjamem, da so razmere za ne stotisoče ampak miljone otrok marsikje nepredstavljivo neznosne in, da se za marsikaterega od njih agonija prav zdaj tragično končuje, toda to ni nobena skrivnost, ki potrebuje obelodanitev na neki zakotni spletni strani namenjeni iskanju partnerjev in zabavi. Pomoč ljudem v stiski zame ni nekaj eksotičnega. Opozarjanje nanjo pa se mi zdi tukaj neprimerno. Najbrž bo skočil kdo, ki bo mnenja, da ljudje v tako hudi stiski imajo pač pravico prositi za pomoč kjerkoli in kadarkoli pa to ne drži povsem. Moje zmožnosti pomagati so izrabljene v času in na krajih, ki so temu namenjeni. Želel pa bi, da ostanejo dogodki in kraji namenjeni lepemu takšni kot so mišljeni. Zaradi tega ne bom nič manj pomagal mogoče mi bo le v tem za vse kratkem življenju ostal občutek, da so nekatere stvari lahko lepe brez grenkega priokusa in slabe vesti. Pa še nekaj preseneča in sicer, da za pomoč apelira verska organizacija saj so ravno v Ukrajini vložene neznanske vsote v vzdrževanje verskih objektov, ki se kot tudi sami pišete svetijo v pozlati tako kot pri nas. Denar pa dobijo od ljudi mar ne?
|
|
Mnenj ne cenzuriramo
oziroma vanje posegamo samo v skrajnih primerih,
ko gre za spodbujanje nestrpnosti, navajanje h
kriminalnim dejanjem, ipd. Za mnenja ne
odgovarjamo. |
|
|
|
|
|
