Boste pomagali?
Pokukajte na: www.mic.si/ukrajina
Pišite na: ukrajina2006@gmail.com
Od tam smo dobili fotografije, tudi tekst, ki ga objavljamo v celoti:
Maxim. Opazujem ga, kako skupaj z drugimi otroki barva lesene angelčke. V roko, ki ji manjkata dva prsta, vzame čopič in začne mešati črno tempero. Pazljivo, črta za črto, nanaša barvo. Z zanimanjem opazujem, kdaj bo začel uporabljati živahnejše barve. Vendar jih ne. Angel, ki ga je pobarval, je popolnoma črne barve. Ob spoznanju, da so angeli otroci, ki nimajo nikogar, da bi skrbeli zanje, pač črni, mi začnejo v oči siliti solze. Črni so, tako kot je črn njihov vsakdan.
UKRAJINA – DEŽELA PRIKRITE BEDE
Maxima sem spoznala poleti 2006, ko sem se skupaj s šestimi prostovoljci pod okriljem Mladinsko informacijskega centra podala v Ukrajino. Ni šlo za navadno potepanje. Za otroke, ki živijo v Kijevu in izhajajo iz socialno ogroženih družin, smo pripravili enotedenski oratorij, program z različnimi igrami, delavnicami in petjem. Tako smo se v začetku julija s polnimi nahrbtniki in kovčki, polnimi igrač, iger, kap, svinčnikov in drugih stvari, kar so nam za ukrajinske otroke podarili dobri ljudje, preko Budimpešte odpeljali z vlakom do 1598 km oddaljenega Kijeva. Vožnja do ukrajinske prestolnice, ki ima pol milijona več prebivalcev kot cela Slovenija, je trajala celih 36 ur. Že ob prihodu v Kijev nas je presenetila moderno urejena železniška postaja, široke avenije z bogatimi izložbami in ravnokar obnovljene pravoslavne cerkve z zlatimi kupolami.
Vendar smo že po nekaj vožnjah skozi mesto začeli spoznavati, da ima Ukrajina raznolike obraze. Blišč in pozlata zbledita ob pogledu na starko, ki brezzoba prodaja tisto malo imetja, ki ji ga je še ostalo ali na številne mimoidoče, katerih obraz uprt v tla daje slutiti, da jih teža vsakdana vse bolj potiska k tlom. V dno duše pa zagrize pogled na otroke, ki jim ulica predstavlja dom. In takšnih otrok je samo v Kijevu 4.000, v celotni Ukrajini pa okrog 200.000, torej skoraj toliko kot prebivalcev Ljubljane. Brezposelnost, alkoholizem ali odvisnost od drog njihovih staršev jih poženejo na ulice, kjer spijo v zapuščenih stavbah, vagonih, kleteh; si iščejo hrano na smetiščih in se zaradi preživetja podajajo na pot preprodaje drog, prostitucije in kraj. Razmere se še poslabšajo, ko se začnejo sami omamljati z vdihovanjem lepila, alkoholom in podobnim. Poleti gredo na jug Ukrajine, kjer je več možnosti za krajo in prosjačenje, ker je tam veliko turistov. Na jug odpotujejo kot slepi potniki na vlakih, ustavljajo tovornjakarje ali pa se peljejo s kolesom več tisoč kilometrov daleč.
ODPRTA DLAN
Ena redkih rešilnih bilk se otrokom z ulice ponudi, če pridejo v stik s prostovoljci mednarodne fundacije Očetov dom, ki jo je zasnoval Roman Korniyko. Roman je bil uspešen ginekolog z akademsko kariero. Leto 1996 je bilo zanj prelomno. Zakon mu je skoraj razpadel, zdravniki so mu rekli, da je njegova hčer neozdravljivo bolna. Ko so bili ločitveni papirji že pripravljeni in oddani, se je brezizhodnost počasi začela preobražati. Sam pravi, da je dobil Božji navdih. Zakon ni razpadel in tudi vse ostalo se je rešilo. Hotel se je zahvaliti Bogu za vso milost. V Jakobovem pismu Nove zaveze je našel odlomek, ki ga je popolnoma prevzel: »Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je: oskrbovati sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževan od sveta.« (Jak 1,27) Na poti v službo prej nikoli ni opazil sirot, po dogodkih, ki so mu zamajali življenje, pa je počasi začel odkrivati njihovo bedo. Bogu je rekel, da bi on pomagal sirotam tako, da bi hodil v sirotišnice in pomagal, neprijetno pa bi se mu bilo ukvarjati se z otroki z ulice, ki so umazani in smrdijo.
Vendar je čutil, da samo z obiski sirotišnice ne bo šlo; ni bilo dovolj. Odločil se je, da obišče otroke na ulici. Eno novembrsko noč jih je obiskal. Z njimi je delil mraz, ščurke, podgane ... Z njimi je preživel eno noč, tako kot svetopisemski Jona v ribi. Takrat se je odločil.
Najprej jim je nosil hrano zjutraj pred službo in popoldne po službi. Začel je voziti otroke k sebi domov, jim očistil rane, jih umil, nahranil. Otroci so ga začeli vabiti v kletne prostore, kjer so živeli. Ni mu bilo dovolj, da jim da le hrano, ampak je želel, da dobijo dom. S prijatelji so zbrali denar za stanovanje. Otroci so najprej hodili tja čez dan, nato so zgradili trinadstropne pograde. V dveh sobah je živelo sedemnajst otrok, čez dan dvajset. Enkrat je prišla policija in hotela odpeljati otroke, a je njegova pomočnica zaščitila otroke z lastnim telesom. Policist je vzel pištolo, da bi streljal. Otroci so pokleknili predenj in prosili, naj se jih usmili. Policistu je padla pištola iz rok.
Po tem dogodku je policija začela pomagati pri urejanju dokumentov za legalizacijo. V časopis so dali članek, da bi javnost izvedela za akcijo pomoči otrokom. Dobili so del vrtca, da so lahko začeli delati. Takrat se je moral Roman odločiti, ali bo nadaljeval s svojo akademsko kariero kot zdravnik in predavatelj na univerzi ali bo delal z otroki. Prišlo je do novih nesoglasij z oblastmi, češ da meče slabo luč na Ukrajino, saj s svojimi prošnjami za donacije obvešča ljudi izven ukrajinskih meja o otrocih z ulice. Zaprli so ga in mu grozili, da bodo otroke dali v internat.
OČETOV DOM
Z vztrajnostjo je Romanu Korniyku uspelo preiti vse ovire in danes ustanova Očetov dom, ki se financira izključno iz donacij, skrbi za sedemdeset otrok, starih od 4 do 19 let. Otroci gredo skozi tristopenjski rehabilitacijski program, ki traja tri leta in pol ter vključuje polletno delo z otrokom na ulici, trimesečno uvajanje v kampu, kjer živijo otroci v šotorih in se odvajajo različnih odvisnosti; devetmesečno resocializacijo v sami sirotišnici ter dvoletni program družinske vzgoje, ki jo izvajajo znotraj doma zakonski pari, ki skrbijo za sedem otrok. Šele po pridobljeni izkušnji družinskega življenja, ki otroku nudi osnovno varnost in ljubezen, so otroci pripravljeni za posvojitev. Nekateri nasprotujejo, da bi otroke dali v posvojitev v tujino, vendar se velika večina ukrajinskih družin sama komaj prebija iz meseca v mesec, zato ni pričakovati, da bodo razmere kmalu dovolj zrele, da bi otroci ostali v domovini. V zadnjem letu so v posvojitev dali devet otrok.
Nekatere življenjske zgodbe otrok, ki trenutno bivajo v Očetovem domu, so naravnost grozljive:
- Nekega otroka so starši prodali Romom za štiri steklenice vodke. Romi so otroka potem uporabljali za prosjačenje.
- Neka mati je svojo hčer od petega leta starosti dalje prodajala moškim v užitek, da si je lahko kupila zadostne količine vodke.
- Nek oče je z nožem ubil mamo v stranišču in šel nato še nad otroke s sekiro. Enemu je poškodoval hrbtenico in je zato grbav.
- Spet drugega otroka so imeli ves čas zaprtega v hiši, kadar pa so šli ven je moral prosjačiti v vozičku, čeprav ni bil invalid. Pri štirinajstih letih je zbežal od doma.
Na srečo vse zgodbe, ki so povezane z otroki iz Očetovega doma, niso tako tragične.
Nekoč so šli otroci na obisk v državni zapor. Hitro so opazili, da zaporniki nimajo ne televizorja ne radia, in sami so predlagali, da jim podarijo svojega, da bodo hodili k njim na obisk in bodo lahko skupaj gledali televizijski program in poslušali radio. Tri mesece so bili v sirotišnici brez televizorja in radia, nato so otroci v neki angleški šoli zbrali denar in jim podarili TV, DVD, video, skratka vse boljše, kot so imeli prej.
Lahko bi rekli, da je nauk te zgodbe, da vedno dobiš več kot daš. Ali pa z besedami Matere Terezije: »Manj ko imaš, več lahko daš – kar zveni absurdno, vendar takšna je logika LJUBEZNI!«
