Tokrat beseda ne bo tekla o tistih velikih piknikih s krdelom napol pijanih prijateljev in sorodnikov, ki (zaradi čevapčičev in hektolitrov popitega piva) včasih spominjajo na manjše vaške veselice, ampak predvsem o romantičnem druženju v dvoje.

Seveda se še skorajda vsi spomnimo kakšnih značilnih piknik-prizorov iz različnih, že malce starejših, črno-belih, filmov. V spomin si prikličimo značilne televizijske prizore: Tam nekje v sanjski pokrajini, v idilični naravi, pod prekrasnim in predvsem listnato košatim drevesom, na kirurško pokošeni travi, ob radoživem potočku se prelep par pripravlja na piknik. Ona (v široki »krinolini«) in on (športno eleganten) sta vsa vesela razprla deko s kockastim motivom, na kateri se bosta razvajala in »crkljala« naslednjih nekaj sladkih ur.

Na njunem dosegu roke vidimo neznane domače kulinarične dobrote, vse s stilom položene na z dišečimi rožami potiskan prt. Seveda ne manjka klasične piknik-košare (z jedilnim, porcelanastim, priborom), v kateri se bohoti prestižen, in seveda pravilno ohlajen, šampanjec, ki mu družbo delata ustrezna steklena kozarca na dolgih pecljih. Očitno je, da lagodnost, sproščenost, vabeča senzualnost s pridihom romantike (mogoče tudi erotičnega zapeljevanja?), kar bije iz teh, v preteklosti (filmsko) narejenih, slik.

Res je, da nismo v ZDA, niti v petdesetih, šestdesetih ali sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kar pa nikakor ne pomeni, da si tudi mi ne znamo narediti prisrčnega piknika v dvoje. Za začetek je pomembno, da pozabimo na toga in dolgočasna nezapisana piknik-pravila, ki bi nas lahko samo omejevala pri našem organiziranju kulinaričnega dogodka v naravi. Odgovorimo si najprej, če piknik sploh mora biti v naravi, zeleni divjini? Tam nekje, na nekem lepem travniku, zelenem pašniku ali skrivnostni gozdni jasi? Sam trdim, da ne.

Zagovarjam namreč načelo, da lahko zelo romantičen piknik pripravim tudi na majhnem koščku zelene trate ob naši hiši (seveda pa je priporočljivo, da se umaknemo pred pogledi nesramno radovednih sosedov). V prid tej mojemu (nesramnemu in »bogokletnemu«) razmišljanju govori predvsem dejstvo, da je v današnjih časih (skorajda) vsa narava v zasebni lasti in da se nam lahko zlahka zgodi, da nas bodo, s partnerko ali partnerjem vred, kakšni jezni kmetje veselo podili iz našega, na »črno zasedenega, piknik-placa«.

Seveda se bodo v košari (ali hladilni torti, ki je zelo praktična) znašli tudi krožniki in kozarci (lahko so tudi plastični, še posebej, če »vaše ženske« to ne bo motilo), vilice in noži, začimbe, odpirač za steklenice.

Kakšna hrana naj se pripravi? O tem ne bi rad izgubljal preveč besed, navrgel bi le, da je zelo lepo, če uporabite čimveč domišljije (ob tem vam lahko zelo pomagajo tudi večje trgovine, ki imajo v zadnjih letih zmeraj večjo izbiro dokaj okusne, že pripravljene, predvsem pa »ustrezno zapakirane«, hrane). Kakor pri jedači, pa tudi pri pijači, naj vas tokrat vodi misel, da želite predvsem ustreči željam gospodične, ki ste jo popeljali »na obrok mrzle hrane na prostem«.