..., me dva dni, preden naj bi se odpravila tja silvestrovat, poklical, češ da njemu ni do novega kraja, do neznanih ljudi, da mu sploh do morja ni, da bi on raje pričakal polnoč v družbi svojih prijateljev, z malo vinčka, s petardami in ognjemetom, da mu res ni, no, naj ga razumem, pa saj vem, da ne mara narave, ne gozda in ne morja, pa še glava ga bo bolela in bo tečen .. no, naj mu oprostim, ampak, on res ne gre na Pag.

Raje poleti, ko bo vreme morju primerno.

»Igor …« sem pomolčala v slušalko. Brat me je že od vsega začetka, kar sva se menila, opozarjal, naj se ne zanašam nanj, da je pri takšnih zadevah naveden pezde, naj res ne računam, da se bom z Igorjem sploh odpravila na pot. »Igor. Pred tremi meseci sem ti rekla, da mi povej, če ne želiš iti. Ves čas sem ti govorila.

Še preden sem rezervacijo potrdila, sem te vprašala. Pa si bil tiho. Pred štirinajstimi dnevi si se sam hvalil v družbi, da greva na Pag pričakat novo leto. In že takrat si vedel, da lažeš samemu sebi, a ne. Igor, tri mesece si me nategoval na suho. Lahko bi mi povedal prej. Ampak, prav. Nič hudega. Na Pag bom nekako prišla.«

»Kaj ne bi ostala doma in šla z mano ven? Bi skupaj zažurali.« »Hvala, Igor. Meni ni do nekega veseljačenja in pijanske evforije. Mir si želim in morja.«

Avtobusne povezave ni bilo. Patrik se je izgovoril na pokvarjen avto. Raje to, kot izgovor, da tudi njemu ni do morja, sploh pa pozimi. Brat je že odšel v Istro, njega sem zamudila. Ni mi ostalo drugega, kot da pestujem svoje hrepenenje sama doma.

Bilo je na silvestrovo dopoldne. Sonce se je pokazalo izza oblakov, ki so že nekaj dni prekrivali nebo. In žarki so se lovili v zamrznjene kristalčke snega. Hribi so bili obeljeni, a za vso sinjino, ki se je razprostirala iznad njih, sem slutila slane valove, ki so me klicali k sebi.

»Lea,« sem hlipala v telefonsko slušalko. »Bosta s Florjanom čez praznike doma? A lahko pridem k vama v Piran?« sem začela pojasnjevati tromesečen nateg in svojo željo po morju. »Seveda, pikec. Pokliči Florjana, da se zmenita, kdaj odhaja iz Ljubljane. Bosta skupaj prišla.«
»Več nas bo,« me je nasmejano pričakal Florjan in pomagal zložiti prtljago v avto. »Zame nikar ne skrbi. Znajdem se povsod in v vsaki družbi. Samo, da bom lahko ob morju …«

Sončni vzhod na novega leta dan sva s Florjanom pričakala sredi Piranskega zaliva v čolničku. Lea je bila dežurna, ostala družba pa je spala. Tiste dni sem sobo delila z Majem, prijetnim fantom "svojega sveta". Ko smo se z družbo poslavljali, je Maj podržal mojo roko v svoji in rekel: »Morda se še kdaj srečava.« »Morda pa res,« sem mu pomežiknila.

Nekaj ur zatem, ko sem pripravljala svoje stvari za pojutrišnji odhod, me je spreletelo: "Temu fantu bi pa lahko bila zvesta!"

Z Majem sva le delila sobo in preživljala dneve v isti družini, za katero smo se oklicali v dnevih praznikov. A to, da me je, ko sem se prebudila nekaj ur za njim, pričakala v sobi njegova pospravljena postelja in stvari zložene tako, kot jim gre, name ni naredilo le prijetnega vtisa. Vedela sem, da fantova pojava, ki se fluidno seli iz prostora v prostor seva toplo mehkobo. "Temu fantu bi lahko bila zvesta."

In ravno ta misel je nalomila moj nenehno ponavljajoči se vzorec: jemati si moške. Naenkrat me je preželo, da bi se moškemu sama prepustila. Naj raziskuje moje telo in njegove odzive. Naj me drami, prebuja, naj me pelje do roba, naj me ljubkuje, naj si me vzame. Takrat, ko bom spet začutila, da sem ob moškem, ki mu bom zvesta, bom z njim ostala v vezi.

Zmehčala sem svojo trdo pojavo, spogledljivo z moškim principom in se začela odpirati ženski, ki sem. Prepustila sem se. Moškemu. In ga občutila. Prepustila sem se ustnicam, ki so prepile nasmeh z mojega obraza v sočno jagodo. Medlela sem ob njenem okusu. Ob ustnicah bojevnika severnih morij izpod zaslutene tančice preteklosti.

Res niso vse ustnice ne mehkobe ne okusa in ne vonja zrelih svežih jagod pozne jeseni. In tudi ne vse jagod z jasminom.

Nisem slutila, da bodo sokovi zvestobe, jagode in jasmin v poljubu in globoka mehka sinjina pogleda moški, ki mu bom zvesta in bom pripravljena biti mati otroku njegovega semena v meni. Nisem vedela, da bo on tisti, s katerim si bom želela veze. Nisem.

»Mi daš, prosim, lubčka,« sem pogumneje kot prvikrat zamencala pred njim. Spet sem ga presenetila! Nemočno me je gledal, begal z očmi in ne vedel, kaj naj stori z mano, ki … moram res razbliniti nežen fluid v jasminovem vonju med nama s svojo nemogočo prošnjo! Bil je v zadregi. »A ga dam raje jaz tebi,« sem poskusila popraviti svojo željo po njegovem nežnem dotiku, ki se ni samo ustnic dotaknil, pač pa prežel vse telo.

 »Ja …« je tiho zmogel odgovor.

Ne vem od kod mi ta gib .. ne vem, čému naj ga pripišem .. temu morda, da sem k njemu pristopila res čistih namenov, da naj mi bi zaupal, da ga ne bi poškodovala, krhkega fantka … Da ga ne bi priklenila nase, da ga ne bi dušila … Ne vem. Morda, da se pred mojimi očmi njegova podoba ne bi razpršila kot iskrice nepozabno globoke sinjine …

Ne vem. Z dlanmi sem prijela njegov obraz. Mehko. In spoštljivo. Svoje ustnice sem še mehkeje poljubila na njegove. Dolgo. Vroče. In spoštljivo. V grlu sem zaznala grenkobo … "Nikar ne odidi … Naj te ne izgubim …" sem si želela, ko sem se vtapljala v mehke jagode njegovih ustnic, in z vonjem jasmina pronicala v nesluten čas večnosti.

Predramil me je vzdih. Moj vzdih.

Prišla sva do avta. Še vedno sem imela grenkobo v ustih. Kot sluteno slovo za vedno … Moja ljubezen … Moj moški … Gledala sem vanj. "Prosim, naj te ne izgubim …" ne vem, komu sem namenjala svojo prošnjo. Njemu je več nisem izrekla .. ni me razumel …

»Me poljubiš še enkrat, « tokrat nisem punčka prosila. Pred njim sem stala Ronja, s svojo bolečino in tiho slutnjo, da bo njegov poljub zadnji za vedno …

Sklonil se je nadme. Pazljivo je vzel moje ustnice v svoje. Dolgo. In vroče. A kot bi ne dopustil, da se predava opoju, je, še preden bi se sama predramila z vzdihom, ustnice umaknil. Vedela sva

 … Čas se je iztekel.