Morda ne bo Homerjevega peresa, da bi ga opisalo, prav gotovo pa nam ne bo manjkalo poguma. Prepričan sem, da boste opravili enaka junaštva kot junaki iz Iliade. Tolikokrat smo skupaj sanjali o njih, ali ne? Ste že pozabili, da smo zvečer, ko je Leonidas opravil svoj obhod po naših spalnicah, vstali in si pozno v noč pripovedovali dogodivščine Ahila, Diomeda in Odiseja, dokler se nam niso od utrujenosti zapirale oči?"
V svetišču je zavladala tišina, kajti vse so obšli spomini na še ne tako davno otroštvo, rahel strah pred skorajšnjo neznano prihodnostjo in zavest, da skupaj z Vojno vedno jezdi Smrt.
Gledali so Aleksandrov obraz, opazovali njegove oči, nedoločljive barve v svetlobi leščerb, in v njih brali skrivnosten nemir, gorečo željo po dogodivščinah brez konca, pri tem pa so se začeli zavedati, da je odhod blizu in da ne vedo, kdaj se bodo vrnili in ali se sploh bodo.
Kralj je stopil k Filotu: "Govoril bom s tvojim očetom. Želim, da ostane spomin na ta večer samo med nami."
Filotas je prikimal: "Prav imaš in hvaležen sem ti, da si me povabil zraven."
Nepričakovano otožno otozno ozračje je prekinil Ptolemaj: "Lačen sem. Kaj pravite, bi šli v Evpitovo gostilno pojest raženj jerebic?"
"Da, da!" so vsi zavpili.
"Plača Evmen! je zaklical Hefajstion.
"Da, da, plača Evmen!" so odgovorili tovariši s kraljem vred.
Malo zatem je bil tempelj spet prazen in v njem je odmeval samo še galop njihovih konj, ki se je izgubljal v noči.
Prav v tem trenutku je v daljnem Butrotu, v palači na strmi steni nad morjem, Kleopatra odprla svojemu soprogu vrata svoje spalnice in svoje naročje. Za mlado ženo je minilo predpisano obdobje žalovanja.
Mološkega kralja je sprejela skupina belo oblečenih deklet s prižganimi baklami, simboli goreče ljubezni, v rokah; odpeljale so ga po stopnicah do priprtih vrat. Ena izmed njih mu je snela z ramen snežnobeli plašč in rahlo potisnila eno izmed vratnih kril. Potem so se lahkotno kakor nočni metulji oddaljile po hodniku.
Aleksander je videl zlato trepetajočo svetlobo, ki je padla na lase, mehke kot morska pena. Kleopatra. Spomnil se je plašne deklice, ki jo je tolikokrat zalotil, ko je oprezala za njim po hodnikih palače v Peli, in je hitro zbežala, če se je obrnil in jo pogledal. Služabnici sta jo urejali: ena ji je česala lase, druga pa ji je odvezala poročni peplos in odpela zlate zaponke z jantarnimi okrasi, ki so ga spremljale na kot slonovina beli rami. Mladenka se je obrnila proti vratom, oblečena zgolj v svetlobo leščerb.
Ženin je vstopil, se ji približal in občudujoče pogledal njeno stasito telo, potem pa ga je prevzela jasnost njenega božanskega obraza. Vzdržala je njegov vroči pogled in ni povesila dolgih vlažnih trepalnic: v tem trenutku sta se v njenih očeh zableščali Olimpiadina divjost in Aleksandrova vizionarska gorečnost in noro prevzeli kralja, še preden jo je stisnil v objem.
Pobožal ji je obraz in napete prsi. "Moja žena, moja boginja ... Koliko noči brez spanja sem prebil v tej hiši in sanjal o tvojih medenih ustih in tvojem naročju. Koliko noči ..."
Njegova roka je zdrsnila na njen mehki trebuh, na mednožje, kjer je poganjal rahel puh, z drugo roko pa jo je objel in stisnil k sebi ter jo nato položil na ležišče.
Z ognjevitim poljubom ji je razprl ustnice in ona mu je odgovorila enako strastno, z vse večjo silovitostjo in gorečnostjo. Ko si jo je vzel, je ugotovil, da ni devica, da jo je pred njim imel že nekdo drug, vendar se ni umaknil. Dajal ji je ves užitek, ki ga je bil sposoben dati, in užival v njenih objemih, njeni nadišavljeni koži; obraz je zakopal v mehki oblak njenih las in z ustnicami iskal njen vrat, njena ramena in njene čudovite prsi.
Bilo mu je, kot da leži z boginjo, in od boginje smrtnik ne sme zahtevati ničesar: lahko ji je samo hvaležen za to, kar prejema od nje.
Nazadnje je izčrpan obležal ob njej, leščerbe pa so ugašale druga za drugo ter spuščale v sobo bledikasto mesečino.
Kleopatra je zaspala z glavo na soprogovih širokih prsih, izčrpana od dolgega uživanja in od utrujenosti, ki je nenadoma legla na njene dekliške veke.
(V.M. Manfredi: Aleksander Veliki- Sin sanj; MK, 2003)
