...sem se ujel v pajčevino, ki me je potegnila vase. Svojemu prepričanju v resničnost navkljub že dolgo nisem ničesar čutil, ker sem bil omrtvičen od pajkovega strupa in zavit v nekakšen kokon. Pozabljen.
Resda nikoli nisem bil ekstremist in sem tovrstne subjekte vedno označeval kot psihotične ter skozi dejanja sebe referiral kot nekakšno zrelo uravnoteženost, toda moje življenje je te dni doživelo skrajnosti o katerih si nisem drznil kot fantič niti sanjati.
Nek večer preteklosti sem še danes v sebi čutil kot nekakšno travmo. In taka bolečina ponavadi povprečnega človeka prežene izza toplega kamina. Velika gotska vrata so se zaloputnila za menoj. Zmrazilo me je. Nekaj centimetrov sveže zapadlega snega je meni obudilo fotografski spomin. Zrcalil se je v mirnem, hladnem vetru, ki mi je žgal obraz in šepetal besede s pozabljenim ženskim glasom:
»Srečo zadrži nežno. Samo sposojena je.«
Ko sem tako v sebi listal po tem foto albumu, je mojemu trenutnemu jazu zopet zavladala nepremagljiva nostalgija.
Toda sneg ni bil edini razlog zanjo. V žepu sem bil nosil pismo, ki sem ga prejel včeraj, pa ga nisem želel prebrati. Na ovojnici sem namreč že takoj prepoznal njeno pisavo, ves ta čas pa je v meni zvenel jazz šanson Nine Simone 'I Put a Spell on You'.
Kot dodatni portal v minuli svet je služil blag vonj francoskega parfuma, ki ga je pošiljateljica uporabljala pozimi, in ki je vel iz pisemske kuverte. Še tako slab detektiv bi ugotovil, da pismo ni potrebovalo podpisa.
Odprl sem ga. Na veliko presenečenje je bilo v njem vabilo na njeno poroko. Toda srce ni začelo razbijati zato, ker ga ni bilo tam, ampak zaradi drugih razlogov. V bistvu sem se počutil olajšanega kot zvest pivec piva, ko se vrača iz toaletnih prostorov. Kot bi bilo prekletstvo mojega mesa z duhom dvignjeno.
»Ne ve, da sem...« je slišal moje besede fantič, ki je nosil domov vrečko polno izdelkov iz slovenske košarice. Preklet je bil kot večina ljudi iz geta, v katerem živim.
V njihovih majhnih obrazih so se lesketale številne okrasne svetilke magnatov na vrhu potrošniške verige. Deset tisočič sem preklel ekonomijo, ki vlada ne le znanosti in umetnosti, ampak tudi temu majhnemu Slovencu.
Božič je dihal na duri. Vsi smo bili nekam namenjeni. Skoraj vsi domov, sam pa sem korakal proti 'najinemu' tolmunu, in ko sem stopil na led, so njeni plesni koraki odmevali v mojih premraženih kosteh. Drselo je takrat in še vedno, vendar je način tako prekleto nostalgičen, da se počutim kot nekakšen programiran stroj.
Vstopil sem v portal in bil je vse, le tolmun pozabe ne. Med plesom me je objemala vsa zaljubljena. Čustva, ki jih je čutila do mene, je bilo moč čutiti v mojem posušenem srcu. Ležala so vsepovsod naokrog. V zvezdah, ki so ji dale življenja, v luni, ki so ji uresničevale sanje, in v moškem, ki ji je podarjal lažno ljubezen.
Čeprav bi povprečen moški ob taki ženski želel biti kot njen nakit, ker bi ga le tako cel dan imela na sebi, ga varovala in čistila, sam do nje nisem čutil ničesar temu podobnega. Nisem je ljubil, čeprav je bila lepa v oranžni jeseni. Še ko sem že bil stopil iz portala, so mi ta čustva to očitala in zaradi tega nisem mogel mirno spati.
»Gospodič Ankh, zmrznili boste!« me je predramil moški, ki je živel v mojem bloku. Streslo me je kot bi prijel za nizkonapetostno žico. Odložil sem Jacka in se postavil na noge. Čeprav je moški že bil odhajal, sem mu govoril:
»Prišel bi na njeno poroko,... toda ona ne ve... Fantić ima Jankovičevo košarico v rokah... In tista pička ne ve,... že takrat, ko sva plesala, ni vedela, da sem ves ta čas... en pofukan mrtvec.« so odzvanjale besede v prazno.
Hud veter je bril mimo mene, ko sem tulil besede v noč kot bi avtomatiziran uradnik žigosal črnilo na papir. In zrak je tudi vse prenesel, kajti nihče me ni slišal; nikogar ni bilo, ki bi me videl; le nek zapiti poet je naslednji dan napisal sonet.
Med plesom ura je polnoč odbila,
ko reko spominov zamrznil je čas;
bil je Božični večer in ti na mraz
s poljubom ledenim si pozabila.
Med skladbo utihnil orkestra je glas,
ko na ledu korake si pustila;
bila je polnoč in v fokstrotu skrila
si svojih mi čustev popolni odraz.
Bil tvoj sem, a ti si danes njegova,
vredna drugega človeka veselja
in strasti tvoja ljubezen je nova.
Zdaj duh plešem ob tebi brez povelja,
z vetrom vedeti moraš, moja vdova,
že večno si možu polnočna želja.
