V.M. Manfredi; Aleksander Veliki, Amonove sipine (MK, 2003): 'Tudi Barsine je trpela, mučilo jo je kesanje, ker je izdala možev spomin. Ni si mogla odpustiti, da je popustila Aleksandru, hkrati pa se je zavedala, kako trpi, in bi bila rada ob njem.

Ob sebi je imela svojo dojiljo, dobro starko, ki ji je bilo ime Artema in ji je bila vedno v oporo; ta je opazila, kako se je v zadnjem času spremenila in kako prepadena je. Nekega večera se ji je približala in jo vprašala: »Zakaj se mučiš, hčerka moja?«

Barsine je sklonila glavo in tiho zajokala. »Če mi nočeš povedati, te k temu ne morem prisiliti,« je pripomnila starka, toda Barsine je čutila željo, da bi se zaupala prijateljskemu človeku, in je povedala: »Prepustila sem se Aleksandru, dojilja.

Ko se je vrnil iz boja, sem ga slišala kričati in ječati od strahotnih muk in se nisem mogla upreti. Bil je dober z mano in mojima otrokoma in čutila sem, da mu moram v tem trenutku pomagati …

Približala sem se mu in mu obrisala znoj s čela, pobožala sem ga … V mojih očeh je bil samo deček, ki ga kuha vročina in mučijo strahotne more ter podobe krvi in grozot.« Starka jo je pozorno in zamišljeno poslušala. »Nenadoma pa me je potegnil k sebi, me objel z neustavljivo močjo in nisem ga mogla odriniti. Ne vem, kako se je zgodilo …« je zamrmrala s tresočim se glasom.

»Ne vem. Njegovo izmučeno telo je izločalo nekakšen skrivnosten vonj in v njegovih mrzličnih očeh je bila nevzdržna silovitost.« Planila je v jok.

»Ne joči, deklica moja,« jo je tolažila dojilja. »Ničesar slabega nisi storila. Mlada si, življenje v tebi zahteva svoje pravice. Vrh vsega si mati, ki je z otrokoma vred padla v roke tujim sovražnikom. Nagon ti pravi, da se poveži z moškim, ki ima oblast nad vsemi in lahko zavaruje tvoja otroka proti komur koli.

To je usoda vsake lepe in poželenja vredne ženske: zaveda se, da je plen, in ve, da lahko upa na svojo rešitev in rešitev svojih otrok samo, če ponudi svojo ljubezen ali se prepusti moškemu zanosu.« Barsine je še vedno neutolažljivo jokala in si pokrivala obraz z rokami. »Toda moški, ki se te je polastil, je prelep mladenič, ki ti je vedno izkazoval naklonjenost in spoštovanje, ki je dokazal, da je vreden tvoje ljubezni.

Zato trpiš, ker se v tebi mešata globoki in strašno nasprotujoči si čustvi: ljubezen do moža, ki ga ni več, in torej ne bi smela več obstajati, pa noče umreti, ter podzavestna ljubezen do moškega, ki ga odklanjaš, ker je sovražnik in na neki način vzrok smrti tvojega ljubljenega moža. Ničesar slabega nisi storila.

Če opaziš, da se rojeva novo čustvo, ga ne zataji, kajti vse, kar se dogaja v človeških srcih, je volja Ahura Mazda, večnega ognja in izvora vsakršnega nebeškega ali zemeljskega ognja. A zapomni si, Aleksander ni takšen kot drugi moški. Je kakor veter, ki privrši in odvihra. In vetra ne ujame nihče. Ne popusti ljubezni, če veš, da ne boš prenesla ločitve.«