Toda kolikor je bilo vitkemu devetletniku ob svojem obisku težko potovati prek Rdečega morja in Nefuda do Sirske puščave, Perzijskih nižin ter Evfrata, toliko bolj večje je bilo zadovoljstvo, ko je bil isti napor ob uri prihoda poplačan s pogledom na dehteča lica dve leti mlajše princese.
Skupaj sva slikala sončni zahod nad Tigrisom, lovila žabe, prebirala poezijo in jahala, še posebej pa sva rada sabljala. Tako sva se nekega dne v dvoboju tako razživela, da sem v svoji nerodnosti nekoliko ranil njeno lice in po praski se ji je ulila kaplja krvi. S ponosom nad bolečino jo je razmazala, da je lice postalo rdeče kot škrlat, ki ga je nosila.
In ko sem bil zopet doma, v Tebah, in ko sem nekega večera med vsem tem minevanjem let zavrtel prstan s skarabejem, in ko sem si zaželel, da bi jo imel ob sebi, in ko bi ji prebral svojo zgodbo o puščavski roži in samotnem bojevniku, bi jo nosil v srcu in takrat bi skozi vrata moje sobane vstopil naznanitelj in zaklical:
"Darija, Perzijska princesa!"
In bila je res tukaj. Ko je prihajala, zdaj tri leta starejša, sem si želel, da bi njena desnica, kot moj prstan, vedno črpala toplino moje. Njena bronasta polt in zelo dolgi temnorjavi lasje so bili predmet občudovanja. Žametno je gledala v moje oči in me povlekla za vranječrne lase:
"Kako so ti zrasli, Ankhteamun, moj princ."
Tisto noč sem ji okoli vratu poklonil zlat ankh s podobo boginje Izide v pentlji; ključ življenja z motivom božanstva, ki predstavlja neumrljivost duše in samopomoč. Ta je bil moje zadnje darilo njej, ki mi je bila platonična ljubezen, moja prijateljica.
Z opustitvijo vojske na morju in uvedbo proste menjave na plovilih so pirati med našima kraljestvoma povzročili napetost in obiski so najprej postali vedno redkejši ter striktno diplomatski vse dokler niso podlegli zobu časa. In v tem zobovju je tudi moj kazalec na desnici prerasel meje skarabeja na prstanu. Zrasel sem v postavnega moža, si glavo neštetih razmišljanj obril in suho kožo telesa v puščavi namazal z mandljevim oljem.
Ko sem preživel petindvajseto poletje, je med kraljestvoma izbruhnil spopad in kraljestvo mojega očeta je večkrat na kolena premagalo vojsko njenega očeta. Vsak večer, ko sem zrl na severovzhod, sem v zameno za pogled v nebo dobil le spomin na rdeča lica moje prve ljubezni. Spomin pa je iz noči v noč bledel kot zvezde v meglenem in zaprašenem nebu vojne v pustinji.
Minila so leta in v zadnji bitki pri Basaarju, s katero bi očetu zagotovili nemoten pregon Rokavskih piratov, ki jih je Perzijski kralj zagovarjal, sem vodil desno krilo suličarjev. Zadeli smo ob konjenico in nekaj piratov. Skoraj bi bili premagani, če ne bi na pomoč prijahal moj brat s konjeniki. V zaprašenem bojnem ozračju sem zlomil sulico na prvem nasprotnikovem konju, ko sem jo zapičil v tla, nato pa segel na svoj hrbet po sabljo in sovražnikom rezal vratove. Zaradi svoje višine sem se enakovredno kosal z nasprotnimi jezdeci in jih metal po tleh.
Zadnji stoječi smo se bojevali na pečini, ko sem zagledal vitko žensko v piratskih oblačilih. Presenečen nad dejstvom, da je šlo za žensko, sem skoraj okamenel. Napadla me je in se spretno zavihtela prek moje glave ter me želela zabosti v hrbet. Blokiral sem jo, toda bila je neverjetna. S hitrostjo majhnega je v bojevanju vladala moji siceršnji moči velikega in po nekaj lahkih obrambah me je uspela raniti v prsi. Bila je le praska, toda dovolj, da sem se spotaknil ob sovražnega vojaka in kmalu ostal brez sablje.
Ženska je izginila, sam pa sem poiskal drugo orožje. Prijel sem za kopeško, srpov meč, ter se boril za življenje, slavo in čast. Za očeta. Izid borbe bi mu namreč dal pravico nad Rdečim morjem v celoti. Na robu pečine sem neznanko ponovno uzrl in ponovno sva se udarila. Po nekaj začetnih udarcih sva med seboj prekrižala najini hladni orožji. Medtem je žametno gledala v moje oči.
Močno sem jo odrinil, da je odletela po zraku. Na robu pečine ji je spodrsnilo, in omahnila je v prepad. Reagiral sem hitro, toda z levico sem jo lahko ujel le še za rezilo njene sablje in močno držal vso njeno težo. Kri je zalila železo, ki je postalo rdeče kot zahajajoče sonce. Toda moja krvna daritev ni bila dovolj. Spustila je ročaj sablje, padala in si zlomila vrat na obalnem kamenju.
Držal sem le še njeno orožje in opazil, da je bil okoli ročaja ovit zlat ankh z motivom Izide.
Sonce je padlo, ko sem pokleknil in v naročje vzel njeno truplo. Prepoznal sem jo. Segel sem v žep in na njen prstanec dal skarabejev prstan. Enkrat sem ga obrnil in že je bila v meni. Za vedno. Moja princesa Darija.
Mazilil sem jo z oljem.
Ovil sem jo v povoje.
Položil sem jo v votlino.
Postavil sem skalo in zaprl hodnik, da ne bi jastrebi trgali njenega mesa in šakali glodali njenih kosti.
Sonce je zašlo in suhih oči sem opazoval obzorje. Nocoj se v modrem poljubljata le nebo in morje.
