Ko sem se odločil, da bom z eno od premnogih deklet, ki se za preživetje ali zgolj dvig povprečnega standarda ukvarjajo z »najstarejšo obrtjo na svetu«, sem najprej vzel v roke znano slovensko oglaševalsko revijo, Salomonov oglasnik.
 Že prvi pogled na strani, namenjene zasebnim stikom, je razkril, da je ponudbe ogromno, vse od Lendave do Sečovelj, prevladujejo pa tri večja slovenska mesta, Ljubljana, Maribor in Celje. Oglasi so povečini tako vroči, da bi človek najraje poklical kar vse po vrsti, toda ko sem izbral dvajset najbolj obetavnih, se je izkazalo, da dekleta novinarjev ne marajo prav preveč. Ko so naveličano zrecitirale svoje mere, svojo ceno in približno lokacijo, sem jim namreč dal vedeti, da nisem pohoten, temveč bi se rad zgolj pogovarjal, pri petnajstih pogovorih pa je bila zveza naslednji trenutek prekinjena. Tako sem nelagodno zavrtel šestnajsto številko, ki sem jo našel na koncu oglasa, ki je bil posebej odebeljen. Oglasil se mi je prijazen in žameten glas, kakršnih do tega trenutka nisem bil vajen in ko sem povedal kaj bi rad, mi je iskrivo odgovorila, da danes ne bo imela časa, zato naj jo pokličem naslednjega dne okoli osmih zvečer.
Pri naslednjih štirih klicih se je ponovila usoda prejšnjih petnajstih in čeprav še sam sebi nisem verjel, da mi je dekle govorilo resnico, sem komaj čakal, da mine naslednji dan. Približno pet minut do osmih sem spet zavrtel telefonsko številko šestnajstega oglasa in dekle mi je spet z zelo prijaznim glasom reklo, da je pravkar odpravila stranko in da lahko pridem že čez pol ure, toliko da se stušira. Zmenila sva se še za ceno polurnega pogovora in počasi sem se odpravil proti Štepanjskemu naselju (Ljubljana).
 Vrata mi je odprla mlada in vitka punca, zavita v kopalni plašč in me po hitrem postopku spustila v stanovanje. Ljudje preveč govorijo, se je namrdnila. Kot da se ne bi znali brigati zase in za svoje probleme. Ko sem na mizo položil petdeset evrov in prijazno sprejel ponudbo za kavo, obenem pa prisegel, da je niti pod razno ne bom poskušal skrivaj fotografirati ali v članku izdal njene telefonske številke, sem končno imel priložnost postaviti prvo vprašanje. Sklepam da je Anita »umetniško« ime. Aha, prikima, jaz sem tista, ki ni nikoli sita. Širok nasmešek jo naredi še lepšo in ko z dvema skodelicama turške kave končno sede za mizo, mi počasi razkrije nekaj podatkov o sebi.
Doma je iz Prekmurja, v Ljubljani pa študira angleščino na FDV-ju. Na začetku je opravljala delo natakarice v manjšem baru, toda od tega ni bilo veliko, za mizerno plačilo je delala tako rekoč cele dneve in zato ji je zmanjkalo časa za faks. Ko je bila na pragu odločitve, da se vrne domov, je izvedela, da se ena od njenih znank s faksa prostituira in ker poskusiti ni greh, je tudi sama bolj za šalo kot zares dala oglas v Salomonov oglasnik. Bila je presenečena nad odzivom, saj je že prvi dan mobilni telefon skoraj pregorel, a pogum je zbrala šele naslednjega dne, ko je sprejela mlajšega moškega, ki si je zaželel malo popestritve, ki je doma nikoli ni dobil.
Ni se počutila slabo, o kakšnem moralnem mačku ni bilo niti sledu in tako se je odločila, da bo s tem poslom nadaljevala tudi vnaprej. Po skoraj dveh letih ima največ pet strank na dan, nič pa ne kaže na to, da bi ji dela lahko zmanjkalo, kljub konkurenci, ki je predvsem v Ljubljani ogromna. Toda stranke ji povedo, da veliko deklet svojega dela enostavno ne zna opravljati. Če želiš, da se moški še kdaj vrne, mu moraš dati nekaj več, prisluhniti njegovim željam, če te le niso preveč perverzne, hkrati pa postaviti neko jasno mejo do kod lahko gre in se je trdno držati.
 Z mejo je mišljeno poljubljanje? Tudi poljubljanje, mi pritrdi. Veliko strank se želi poljubljati, a to je stvar, ki se že tiče ljubezni in te ne morejo pričakovati od nje, tiste, ki so ji po nekaj obiskih priznali, da so se vanjo zaljubili, je prosila naj ne prihajajo več. A ni samo poljubljanje, gre za to, da nekateri navalijo nanjo kot na kos mesa, ki so ga kupili in zato lahko z njim počnejo kar jih je volja. Takšne je potrebno ustaviti, jim pokazati, da tako ne gre, če se s tem nočejo sprijazniti pa jim tudi pokazati vrata.
Je imela že kdaj kakšen podoben primer? Seveda se najdejo tudi takšni, a k sreči jih je izredno malo. Velika večina je zdolgočasenih moških v srednjih letih, ki doma ne dobijo seksa kakršnega si želijo ali pa so samski, ogromno je pa tudi mladih fantov, ki so preveč sramežljivi, da bi si našli dekle, tako da si prihajajo k njej nabirati izkušnje. Moškim se to ne pozna, se zahihita, toda njihova reakcija, ko je vsega konec, mi pove, da sem jim pravkar vzela nedolžnost.
Anita je v tem poslu že stara mačka in je dala že marsikaj skozi, najtežje obdobje pa je bilo tisto, ko je imela najeto sobo v hotelu AA Lipa. To je slovensko nacionalno kurbišče, mi zatrdi. Pa saj s tem ne bi bilo popolnoma nič narobe, če ne bi tega vedeli tudi kriminalci in tako vsakodnevno doživiš trkanje ljudi, ki ti ponujajo »zaščito«. Ker se je odločila, da se ne bo pustila izsiljevati, je raje odšla. A Lipa ji tudi sicer ni bila všeč, saj je bila enkrat celo priča, kako sta se dve dekleti stepli na hodniku, češ da je ena drugi »kradla« stranke. V Štepanjcu ima mir, kljub nekaterim tečnim sosedam, ki glasno nergajo, ko gre mimo njih. A ona se na to požvižga, veliko bolj ji gre na živce, da so takšnih opazk deležne tudi njene stranke, zaradi česar marsikaterega moškega ni več nazaj.
 Na vprašanje ali ima kdaj dni, ko se ji preprosto ne da, pove, da ima vsak mesec šest dni pavze med menstruacijo, ko ponavadi izklopi telefon, tisti teden pa tudi ne da oglasa v Salomonov. Drugače pa je včasih zvečer resnično podobna izžeti cunji. Sploh ne gre vedno za seks, priznava.
V veliki večini primerov že, toda zgodi se tudi, da se mi moški dobesedno zjoče na ramenih, ker ga je partnerka zapustila ali prevarala, da o poslovnežih, ki nosijo na ramenih breme cele firme, zaradi česar potrebujejo samo nekoga, da jih posluša, niti ne govorim. Ni ji težko nastaviti njene koščene rame nekomu, za katerega čuti da je v stiski, hkrati pa so to stranke, ki jo izčrpajo bolj kot maratonec, ki mu po dvajsetih minutah še ne pride.
Anita ne bo odprla s.p. tudi če bo prostitucija kdaj legalizirana, anonimnost nje in strank, ki je tako zagotovljena, ji povsem ustreza. Doma so precej verni, tudi ko si je poiskala delo v baru jim ni bilo prav, če pa bi kdajkoli izvedeli, da se prostituira, bi se ji bržkone odrekli. Mama ostaja doma, saj je že kar nekaj let brez službe, oče pa cele dneve gara v službi, da lahko preživijo. Finančno jim poskuša malo pomagati, toda preveč denarja jim ne sme dati, saj bi utegnili posumiti odkod ga ima toliko. Nezaželena nosečnost ali bolezni je ne skrbijo, brez zaščite namreč ne opravlja niti oralnega seksa, poleg tega pa redno jemlje kontracepcijske tablete. Do sedaj še ni imela zdravstvenih problemov in upa da jih tudi nikoli ne bo.
 O dnevnem zaslužku ne govori rada, na koncu pa mi prizna, da se na povprečen dan nabere okoli tristo evrov. Malokdo si vzame eno uro, večinoma prihajajo na polurne obiske, še enkrat pa poudari, da ima ogromno stalnih strank, s katerimi se že toliko pozna, da točno ve, kdaj bodo prišli in kaj želijo od nje. Toda tristo evrov na dan je vseeno ogromno denarja… Zelo veliko, prikima.
Toda vem, da tega ne bom mogla delati v nedogled. Nekoč bom nehala, doštudirala in diplomirala ter se vrnila v Prekmurje in si našla službo, po možnosti v osnovni šoli. Otroci so njeno veselje in bolj kot vse drugo si želi, da bi se nekoč poročila in imela svoje, takrat bo denar, ki ga skrbno skriva, prišel še kako prav. Veliko deklet z vsem tem denarjem ne zna ravnati. Tako kot ga zaslužijo, tako ga tudi zapravijo za raznorazne neumnosti in začaran krog je sklenjen.
Čas beži kot blisk in ko pogledam na gsm, opazim, da klepetava že skoraj tričetrt ure. Nisem te hotela priganjati, mi pomežikne. Prav prijetno sva poklepetala in tudi meni je bilo v veselje. Ko me pospremi do vrat, mi ponudi roko in me povabi naj se oglasim še kdaj, v isti sapi pa me prosi naj v članku resnično ne izdajam njene telefonske. Potem bi šele imela naval, še pripomni in počasi zapre vrata.
|
