...še nekaj skupnega: medene tedne na Fidžiju. Izbira je bila prava! "Fiji je skoraj 800.000 nasmejanih obrazov najgostoljubnejših ljudi na svetu," sem brala na poti iz hladne, meglene Evrope na majhno otočje, skrito nekje sredi Tihega oceana. Moje znanje o državici, ki jo sestavlja približno 330 otočkov, res ni bilo zavidljivo, vendar me prospekti, ki vabijo bogate turiste, naj preživijo razkošne počitnice v katerem od pregrešno dragih hotelskih naselij, pač niso prepričali. Toda tokrat sem morala priznati, da zapisano več kot drži.

Ker slovenski potni list ni najbolje prepoznaven dokument, sem se po nekaj trenutkih, ko je policist obračal potni list v svojih rokah, v mislih že preselila v majhno sobico, kjer te sprašujejo vse mogoče stvari, stikajo glave ob zemljevidu sveta in modrujejo, kje neki je Slovenija. "Nič sonca, plaže, toplega morja danes, ampak še ena dolga učna ura geografije," sem nejevoljno ugotavljala, ko sem opazila, da policist, ki je stopil iz kabine in se mi približeval, v rokah ni nosil orožja ali kakšne druge mučilne naprave, ampak živo rumen cvet. "Happy birthday," zaželel mi je vse najboljše!

Ah, da, bil je moj rojstni dan, vendar sem nanj po urah in urah vožnje, spremembi časa (11 ur) in skrajno neugodnem počutju v debeli volneni jopi povsem pozabila.

Takoj nato me je policist prijazno vprašal, ali sem poročena. Zelo hitro se je odzval na moj presenečeni pogled in mi razložil, da poročeni Fidžijci nosijo cvet za levim ušesom, samski pa za desnim. Kakšna taktika! Ob vsesplošnem ploskanju in spogledljivem kimanju nekaj postavnih fidžijskih vojakov, ki so se kot predstavniki britanske vojske (da, drage bralke, kar nekaj jih je nastanjenih tudi v Nemčiji) vračali na dopust, sem vstopila v avlo letališke stavbe, kjer me je čakalo novo presenečenje! "Bula!" je zažvrgolel mladenič, ki mi je ponudil prevoz. "Bula?!" Res je, da mi nekaj kilogramov vztrajno greni življenje, vendar bula me ne bo klical nihče! Še posebno ne nekdo, ki daje videz pokonci stoječega sodčka in ... nosi krilo!!!

In še enkrat se je izkazalo, da je nevednost tista, ki najbolj kaznuje. Ubogi taksist se je ob mojem renčanju kaj hitro pobral, že en sam pogled po letališki stavbi pa mi je razkril, da ni bil edini, ki nosi krilo, kajti na Fidžiju je krilo na preklop zelo pogost del moške garderobe, "bula" pa pomeni dobrodošlico!

Od tod pa do zadnjega trenutka, ko sem morala znova skozi vrata letališke stavbe, nasmeh ni izginil z njihovih obrazov. Ena od stvari, ki prevzamejo vsakega obiskovalca, je tudi petje. Kjerkoli, ob kavi, tipični pijači, ki jo pripravljajo, ob nedeljah v cerkvah ali po končanem delu, se domačini zberejo in ob spremljavi kitar pojejo melodije, ki misli ponesejo na pesek, pod palme, mahajoč v slovo rdečemu soncu, ki se izgublja v globine oceana ...

Mali talilni lonec

Če bi bilo vse tako, kakor je zapisano v turističnih prospektih, potem bi bil Fidži raj na zemlji. Daleč pred konkurenco! Vendar pa tudi na tem malem koščku zemlje ni vse rajsko. Pred približno 3500 leti, v eni od zadnjih človeških poselitev popolnoma praznega ozemlja, so na fidžijsko otočje prišli prvi prebivalci. Čeprav jih nekateri označujejo za Melanezijce, jih kulturno in jezikovno bolj opredeljuje izraz Polinezijci, in sicer zaradi stoletij stikov z Samoo, Tongo Rotumo in drugimi polinezijskimi otočji.

Prvi Evropejci so na otočje prišli v zgodnjem 19. stoletju in "domorodce" označili za prijazne in vljudne, opazili pa so tudi njihovo krutost, s katero so pokopavali žive ljudi in jedli sovražnike. Kanibalizem je bil na otoku razširjen do začetka pokristjanjevanja v tridesetih letih 19. stoletja in še danes so eni od najbolj tipičnih spominkov kanibalske vilice in razni pripomočki za pokončanje sovražnika in odvzem "užitnih delov". Razlog za priseljevanje Evropejcev je bila v začetku sandalovina in pozneje bombaž.

V osemdesetih letih 19. stoletja pa je postala daleč najpomembnejša predelava sladkornega trsa, ki še danes poleg turizma velja za gonilno silo fidžijske ekonomije. Ker domačini niso bili odporni proti boleznim, ki so jih prinesli beli priseljenci, je njihovo število začelo upadati. Samo v epidemiji ošpic jih je leta 1875 umrlo več kot 25.000. Zato so se Evropejci na Fidžiju, ki je leta 1874 postal angleška kolonija, odločili za naselitev delovne sile iz Indije, in prva skupina indijskih priseljencev, je na otočje stopila leta 1879.

V naslednjih 37 letih si je dom na Fidžiju v izredno izkoriščevalskih razmerah poiskalo več kot 60 tisoč Indijcev in njihovi potomci danes tvorijo kar 47 odstotkov otoškega prebivalstva. In čeprav Fidži danes, nekaj več kot 30 let po osamosvojitvi, predstavljajo kot mali talilni lonec, kjer v harmoniji živijo domačini, Indijci, Korejci, Kitajci in Evropejci, že kratek pogovor s predstavniki ene ali druge narodnosti razkrije marsikaj nasprotnega. Med Fidžijci in Indijci se bije bitka za prevlado v državi.

Trenutno je predsednik države Fidžijec, vendar nekateri že napovedujejo, da bodo njegovi indijsko-fidžijski nasprotniki kmalu uprizorili državni udar. To na Fidžiju od leta 1987 ni nič nevsakdanjega, kajti tako sta se največji narodnosti na otočju že kar nekajkrat zamenjali na oblasti. Pogovor s Fidžijci vedno poteka v optimističnem ozračju, veliko pričakujejo od svojega predsednika, razmere v državi so stabilne, pozitivno zrejo v prihodnost. Indijci, ki so med seboj razdeljeni tudi versko na hindujce in muslimane, pa so s trenutnim položajem situacijo manj zadovoljni. Trdijo, da industrija tone v krizo, da fidžijski dolar ni več močan ... In tu se konča pravljica o raju.

Kava

Večina ljudi, ki obišče Fidži, pa se ne obremenjuje s politiko in uživa v lepotah, ki jih ponuja prekrasna državica. Poleg kristalnega morja s čudovitimi koralnimi grebeni in belimi peščenimi plažami Fidži ponuja tudi avanture v notranjosti otoka, spoznavanje kolonialnih mest in skritih vasi s tipičnimi hišicami, kritimi s slamo, ki se imenujejo bure.

Vsi otoki skupaj so manjši od Slovenije, poleg tega je 330 otokov in otočkov raztresenih daleč vsaksebi. Največji otok, na katerem so tudi prestolnica Suva in še dve večji mesti, se imenuje Viti Levu in njega hočeš nočeš obiščejo vsi, kajti na njem sta edini mednarodni letališči. Največje letališče je v mestu Nadi in prav Nadi je odlično izhodišče za obisk dveh skupin najlepših otokov, ki se imenujeta Mamanuca in Yasawa. Od miniaturnih, nenaseljenih otočkov do malo večjih, na katerih kraljujejo letovišča s petimi zvezdicami in kjer razvajeni gostje za noč odštejejo tudi do 500 ameriških dolarjev, torej za vsak okus nekaj.

Tisti, ki imajo raje morje, se lahko odločijo za križarjenja med otoki, popestrena s potapljanji, ribolovom in seveda sijajno morsko kuhinjo. Seveda za ogromne vsote. Ker pa vsi nimamo denarja, ki bi nas povezoval z zgoraj omenjenimi, se večina turistov nastani na glavnem otoku in se odloča le za enodnevne obiske rajskih lagun. Prednost bivanja na otoku Viti Levu pa so tudi prostranstva v njegovi notranjosti, ki jih je mogoče spoznavati z avanturističnimi potepanji. Ponavadi se takšna raziskovanja končajo v kakšni od odmaknjenih vasic, kjer gostitelji ob prihodu priredijo tradicionalno dobrodošlico s pitjem "yaqone", znane tudi pod imenom "kava". Ob imenu kava sem pričakovala, da se bom po celodnevnem pohajkovanju prijetno zleknila v mehak naslonjač in srkala močno kavico.

Ha! Pitje "kave" je na Fidžiju poseben obred, ob katerem je treba spoštovati celo vrsto pravil, ki veljajo v vasi. V gospodarjevo hišo se nikakor ne sme vstopiti v kratkih hlačah ali kopalkah, gostje si morajo okrog bokov oviti "sulu", nekakšno krilo, kar velja za ženske in moške. In "kava" je vse kaj drugega kot črna tekočina, ki jo srkamo pri nas. Pravilno ime pijače je "yaqona", kar je tudi ime korenine rastline, ki jo zdrobijo v prah, zavijejo v kos blaga in namočijo v vodo. Mešanica ima barvo blata in, pošteno povedano, tudi okus. Pitje spremlja ploskanje soudeležencev, kar daje obredu globlji, mističen pomen.

Po nekaj "krogih" so misli še vedno jasne, težko pa jih je spraviti iz ust. Yanqona je namreč lahka droga, ki je na Fidžiju zelo legalna. Njene učinke je najprej čutiti na ustnicah, ki postanejo omrtvičene. Yanqona človeka pomiri in sprosti, da se lažje pogovarja in odgovarja na premnoga vprašanja gostiteljev. Družabno življenje se dogaja na tleh, je se na tleh in moja izkušnja, po ne vem katerem krogu kave, je, da se na njih tudi prav udobno spi. In čez nekaj ur sem se zbudila z vzglavnikom pod glavo, cvetom orhideje ob njem in toplim nasmehom najprijaznejših ljudi na svetu.

Na mizi:

Fidži zaradi mešane sestave prebivalstva ponuja tudi zelo različne kulinarične užitke, od začinjene indijske do kitajske, korejske, japonske in seveda tipične fidžijske kuhinje, v kateri je sledeči recept še posebno priljubljen:

Jagnjetina z mangom, začinjena s cimetom

Za pripravo 6 porcij potrebujemo:

6 kosov jagnjetine iz ledvenega dela

sol in poper

3 sveže mange

1 ½ jušne žlice stopljenega masla ali margarine

nezdrobljen cimet

Sveže, zrele mange operite in vsakega narežite na šest kosov. Posamezne kose olupite. Meso solite in poprajte in nato položite na žar. Najprej ga približno 3 minute pecite na eni strani, dokler meso ne postane lepo zapečeno in robovi hrustljavi. Nato ga pecite še na drugi strani. Odstranite ga z ognja in položite 3 do 4 kose manga na vsak kos mesa. Polijte s stopljenim maslom in posujte s koščki cimeta. Meso pustite na žaru, da se dovolj speče in mangi postanejo rahlo rjavi.

Možnosti:

Namesto svežih mangov lahko uporabite tudi sveže breskve ali nektarine. Primeren je tudi konzerviran mango.

Uspelo ji je: TAUFA VAKATALE

Življenje Taufe Vakatale (na sliki) zaznamuje številka ena: prva fidžijska ravnateljica srednje šole, prva fidžijska ženska, ki je bila članica ministrskega kabineta, predstavnica fidžijskega visokega komisariata v tujini in prva fidžijska predsednica vlade.

Leta 1957 je postala prva Fidžijka, ki je bila sprejeta na univerzo na Novi Zelandiji in začela sodržavljankam utirati pot na poti k izobrazbi. Leta 1972 se je vrnila v domovino kot ravnateljica šole Adi Cakobau, kjer je bila zgled celi generaciji mladih žensk. Sledila je svoji viziji, da je Fidžijcem treba privzgojiti delavnost in željo po doseganju ciljev, kajti le tako lahko dosežejo višjo stopnjo samozavesti in preživijo v modernem svetu. Leta 1992 je premagala še eno oviro na dolgi poti uveljavitve žensk na Fidžiju: udeležila se je splošnih volitev in postala članica ministrskega kabineta.

Čez dve leti je s svojimi voditeljskimi sposobnostmi in poznavanjem politike postala prva fidžijska predsednice vlade. Leta 1995 je glasno protestirala proti francoskim jedrskim poizkusom na Tihem oceanu in se s tem postavila po robu uradni politiki, ki jo je vodila njena stranka, kar jo je pozneje stalo funkcije. Vendar je trdno zagovarjala svoja prepričanja in bila že naslednje leto imenovana za ministrico za izobraževanje, kulturo in žensko politiko.

Taufa Vakatale pa se ne ukvarja samo z izobraževanja in politiko, ampak se na Fidžiju vseskozi posveča tudi nevladnim organizacijam, ki se ukvarjajo z žensko politiko. Med letoma 1983 in 1987 je bila prva ženska s Tihomorskega območja, ki je zasedla mesto podpredsednice Svetovne zveze mladih kristjank. Prav tako je bila članica odborov fidžijskega sveta za izobraževanje, odbora za delavska vprašanja in fidžijskega narodnega odbora Unesca.

Njen prispevek k razvoju izobraževanja, politike in uveljavitve žensk na Fidžiju je ogromen in daljnosežen. Za svoja prizadevanja je bila 1996 odlikovana z narodnim odlikovanjem, pomembneje pa je, da je njeno delo izziv in da navdihuje mnoge fidžijske ženske, ki se uveljavljajo na področjih, ki so do nedavnega slovela kot moška.