 V modernem svetu trenutno obstaja mnogo subkultur. Ne poznamo le ene glavne, prevladujoče subkulture, kot so bili recimo hipiji včasih. Sedaj je malce drugače. Mladina se je razdelila na več skupin. Obstajajo t. i. metalci, emoti, skejterji, skini, flešerji, čefurji itd. Med seboj so si različni tako po videzu, kot tudi po obnašanju. A prav zaradi tega, ker so posamezne najstniške (ali že starejše) skupine tako različne, sem se odločil, da si izberem zlato sredino. Pozabite na ekstreme, na družbene izjeme.
Predstavljajte si povprečnega najstnika, s povprečnim šolskim uspehom, razmeroma mirnega ter na trenutke tudi malce divjega najstnika, ki koraka v svet odraslih. Pravkar je prestopil prag srednje šole, zgodila se je mogoče njegova prva večja prelomnica v življenju, ko bo kmalu polnoleten ter bo po družbenih merilih postal odrasel. A do tam je še dolga pot. Starši mislijo, da njihov najstnik še zdaleč ni odrasel ter pripravljen na svet, najstnik sam pa razmišlja popolnoma drugače. Vas zanima, kako? Naj vam opišem največje težave in tegobe, ki težijo današnjega najstnika. Pa si poglejmo, kako razmišlja najstnik sam o aktualnih problemih, ki nastajajo okrog njega.
1.) Droge in alkohol – je to sploh problem?
 Ko sem bil sam še v osnovni šoli, drog in alkohola nisem poznal. Seveda sem vedel, da obstajajo, saj so nas o tem učili. A drog še nisem poizkusil. Vedno me je zanimalo, kakšen je občutek, ko prvič poizkusiš. Tisti prvič, o katerem so prav vsi navdušeni. V šoli socialne delavke govorijo, da so droge (takšne in drugačne) škodljive, nekatere celo smrtno nevarne. A jaz mislim, da je to bolj larifari. Prvič že ne more biti škodljivo. Morda, če bi se navadil na to. A meni se to že ne more zgoditi. Ne verjamem, da lahko že po tistem prvič postaneš odvisen in pravi narkoman. Sploh pa res nihče ne bo zvedel za to, da bom poizkusil le enkrat …
In alkohol? Saj vsi pijejo. Že slovenska kultura pitja je takšna, da se prav pri vsakem obroku nazdravi z »deci« vina. En deci ali dva, to pa res ne more biti razlika. Sploh pa mislim, da bi znala biti vodka celo boljša od vina. Rusi tankajo vodko kot vodo, zakaj ne bi tudi jaz spil vsaj malo? In če že grem na srednješolski žur, kjer prav vsi pijejo alkohol … Zakaj prav moji starši mislijo, da bom edini pil sok? Da bi se potem počutil kot črna ovca? Ne, hvala.
2.) Vsakdanja težava – pomanjkanje denarja
 Včasih nisem zapravil toliko kot sedaj. Včasih sem v celem tednu zapravil le 5 evrov. Le za par žvečilnih gumijev in še za kakšen sladoled. Zdaj ne gre več tako lahko. Včasih zdaj v enem tednu zapravim toliko, kot sem prej v celem letu. Si je treba kupit kakšno cunjo, pa kakšne čevlje, da ne bom v tistih ponošenih iz lanskega poletja hodil … In se gre na eno pijačo ali pa dve, pa smo takoj spet ob žepnino. In pride kakšen žur vmes, kakšna zabava pri komu doma in se spet rabi denar. In kako, za vraga, tega starši ne razumejo? Saj so tudi oni zapravljali več.
Delat pač še ne morem, ker hodim v šolo, sploh pa še nisem polnoleten, tako da so starši še vedno odgovorni zame. Kar pomeni, da bi mi lahko zvišali žepnino. Mar jim ni jasno, da sedaj porabim več, da sem sedaj večji in starejši ter tudi potrebujem več? Saj ne zahtevam lastnega avta ali kar lastno stanovanje (bi bilo pa res kul, če bi to imel), ampak … Malo večjo žepnino pa kljub temu! Pa še tu pa tam kakšen evro za spodbudne ocene. Saj zdelujem. Nisem ravno odličnjak, ampak padel pa tudi še nisem razreda. Kar pomeni, da bi me lahko malce nadgradili za dobro delo. Vsaj malo, no …
3.) Ne teži stara!
 Že ko pridem iz šole sem utrujen. Naredim nalogo, pojem kosilo in odidem na trening. In ko s treninga pridem domov, je ura ravno sedem zvečer. In namesto prijazne besede doma me čaka tečna »tastara« in zatežen fotr. Za znoret! Mar ni dovolj, če delam šolo in ob nedeljah še kaj malega postorim doma? Kaj bi moral zdaj že vsak dan pospravljat ter nekaj pomagati pri bajti? Tudi jaz hočem svoj mir, svoj prosti čas, da ga lahko preživim s prijatelji.
Že tako imam dosti problemov z drugimi stvarmi, zakaj moram poslušati še teženje staršev? Je to kar obvezna nadloga? Pusti me pri miru, odidi! Nisem več star pet let, tako, da me lahko obravnavaš že končno malo drugače. Ah ja, kdaj bodo razumeli da sem starejši, da sem že skoraj odrasel … Mislim, da bom še pri tridesetih za moje »tastare« še vedno otrok in mali sinček. Mar ne razumejo, da sem drugačen, da sem se spremenil??
4.) Kaj se dogaja z mojim telesom?!
 Vsak, s katerim se dlje časa ne vidim ter se potem ponovno srečam, mi pove, da sem se spremenil. Da se spreminjam. Da sem višji, drugačen, bolj … moški. Prav tako mutiram ter dobivam tisti globlji glas. A nekaj stvari me vseeno prekleto moti. To, da mam roke malce krajše od nog me niti ne moti tako zelo. Prav tako me ne moti to, da sem malce preveč okrogel. To, da dobivam prve kocine, mi je celo všeč. Na to sem lahko še ponosen. A na živce mi gredo predvsem … mozolji. Nekaj kar sovražim iz dna duše. Prav nagravžni so mi. In čedalje več jih je. Oh, kako naj se jih sploh znebim?!
Tako nekako razmišlja najstnik. Verjemite mi, nedolgo nazaj sem bil tudi sam podoben takšnemu vzorcu … A sedaj se lahko vprašamo le eno stvar: Kako naj pri vseh teh težavah nastopijo starši? Se mu morajo bolj približati ali mu pustiti prosto pot ter mu dovoliti, da svet pogleda s svojimi očmi? Do sedaj so ga starši vedno varovali ter pazili nanj. Je prav najstniški čas tisto obdobje, ko je treba otroke prepustiti (ne)milosti sveta?
|
