Najprej primer resničnega navijanja, ne pa žalost, ki jo vidiš na naših zelenicah 
 Zdaj pa zares... Nogometno igro že od samega začetka spremljajo navijači. Rasli so skupaj z nogometom ter se hkrati razvijali ločeno od športnih načel. Reakcije družbe so zato v glavnem usmerjene na sankcije in represivne ukrepe, ki jih običajno izzovejo senzacionalistično naravnani mediji ter velik del športne in siceršnje javnosti. Navijači, ki so od nekdaj želeli več kot zgolj spremljati šport, so svojo skupnost povzdignili na raven subkulture in se od nekdaj borili na dveh frontah. Bili so boj med sabo ter boj proti skupnemu nasprotniku: predstavnikom zakona, ki so jim kmalu napovedali vojno. Gre za boj, ki ga nobena od vpletenih strani nikoli ne bo mogla dobiti. Boj, ki se odvija tudi danes – le da se je iz stadionov preselil na ulice.
 Govorimo seveda o navijačih, ki navijanja ne doživljajo ljubiteljsko, temveč jim tribuna predstavlja pomemben del identitete in življenja nasploh. Gre za pripadnike subkulture, ki kot taka živi po lastnih zakonitostih. Te se velikokrat močno odmikajo od vrednotnega sistema sprejetega s strani okolice, v kateri subkultura nastaja, kar je mnogokrat vir konflikta. Eden od temeljnih motivov in ciljev t.i. »ultras« navijačev, ki so poleg »fanov« pri nas najbolj prisotni, je namreč tudi prevlada nad sovražnimi skupinami. Slednje pa vključuje tudi fizično prevlado. Ta težnja je še toliko bolj prisotna med »huligani«, vendar pojav slednjih je v Sloveniji na srečo omejen. Skupine huliganov so pri nas zaenkrat omejene na delovanje znotraj večje krovne skupine, ki (vsaj deklerativno) ne delujejo v celoti po načelih huliganizma. Te posameznike člani matične skupine običajno naslavljajo kot pripadnike »prve ekipe«.
 Omenjena podskupina je primarno zadolžena za pretepe: obrambo mesta ali tribune v primeru domače tekme oz. napad na nasprotnike, ko gre za gostovanje.
V nihovi domeni so tudi 'projekti' kot je denimo napad nasprotnikove tribune, kar je v navijaškem svetu največja možna provokacija, odvzem transparenta, ki pomeni močen udarec na simbolni ravni, obstajajo pa tudi primeri, ko takšne skupine delujejo proti upravi ali funkcionarjem lastnega kluba. To se zgodi v primeru, ko pride do nestrinjanja z načinom vodenja institutucije, ki jo navijači dojemajo kot sveto.
 Prav znotraj takšnih podskupin se je pred časom, po zgledu navijačev iz Anglije, tako kot drugod po Evropi začel uveljavljati t.i. 'casual' stil navijača. Gre za slog, katerega so na Otoku razvili borbeno razpoloženi navijači, k nam pa so ga uvozili pripadniki opisanih »prvih ekip«. Ti so se v svojem ravnanju od nekdaj ozirali proti britanskim huliganom.
Pri 'casual' slogu gre na prvi pogled predvsem za »ikonografski« obrat: navijači so pričeli zavračati klubska obeležja (šale, kape, drese, trakove, majice), oblikovala pa se je neke vrste »navijaška moda«, ki temelji na vrhunskih znamkah najdražjega cenovnega razreda kot so Stone Island, Paul & Shark, Fred Perry, Lacoste ipd.
Navijači so tako postali manj vpadljivi, zaradi česar se lažje izognejo hitri detekciji s strani policije. Seveda pa je prvotni namen spremembe izgleda navijača že davno prerasel okvirje gole uporabnosti.
Casual način oblačenja je postal poza, image in del identitete sodobnega nogometnega navijača. Biti 'casual' pa v navijaškem žargonu hkrati sugerira, da posameznik pripada navijaški udarni skupini, zadolženi primarno za spopade z njihovimi trenutnimi nasprotniki. Za boljše razumevanje je potrebno pojasniti okoliščine, v katerih se je rodil casual navijač. Člani »prve ekipe« (v britanskem okolju so nekaj podobnega t.i. »fighting crews«) v želji po obračunavanju z nasprotniki velikokrat odpotujejo na gostujočo tekmo že več ur, ali celo več dni pred samo tekmo. Zaradi tega jim pogosto ne uspe priti na tribune pred katerimi se odvija športni dogodek. Svojo pot končajo na policijskih postajah, na pridržanju, v bolnišnicah ali pa se potikajo v okolici štadiona, kjer pričakujejo svoje tekmece.
 Za njih ogled tekme in navijanje pravzaprav nikoli ni poglavitnega značaja. Živijo za spopade, adrenalin in za zgodbe, ki o njihovih podvigih krožijo še dolgo po tem, ko se rane zacelijo. Svoje delovanje usmirijo v en cilj: premagati in ponižati svojega nasprotnika. Varuhi reda in miru jih pri tem ovirajo. S tem se navijaške skupine (in tudi tisti, ki jih preganjajo) vrtijo v začaranem krogu jeze, zamer in neskončnih povračilnih ukrepov, ki se vlečejo skozi generacije.
Pripadniki »pretepaške sekcije« navijaške skupine med članstvom uživajo ugled in spoštovanje. Imajo veliko besede pri odločitvah skupine in običajno so tesno povezani z vodstvom navijačev. Služijo jim kot 'udarna pest' skupine, ki preko borb z 'nasprotniki' po eni srani zagotavljajo skupini visok status v navijaškem svetu, po drugi strani pa zaradi svoje moči lahko močno izboljšajo pogajalski položaj skupine v dogovorih z upravo kluba, varnostniki ali policijo.
 Pojavljanje casual navijačev v Sloveniji v luči teh dejstev ni nobeno presenečenje. Nasilje med domačimi navijači je že nekaj let v porastu, sega pa daleč nazaj, vse do zgodnjih osemdesetih let, ko so nastajali zametki danes najvejčjih slovenskih navijaških skupin. Do danes se v tem pogledu ni veliko spremenilo, le nasprotniki so drugi in metode bolj izpopolnjene.
Razlog zakaj oblastem po vsem svetu nikoli ni uspelo zajeziti z nogometom povezanega nasilja se skriva ravno v veliki prilagodljivosti in inovativnosti navijačev. Slednji so imeli vedno pripravljen odgovor na kakršenkoli ukrep s strani države oz. njenih institucij. In če so ponekod v Evropi hooligane uspeli zadržati izven športih objektov, to še ne pomeni, da so izkoreninili navijače same. Spopadi so se le preselili - v nižjeligaška tekmovanja in na mestne ulice.
 Bolj sofisticirane so metode represije in sankcioniranja deviantnega vedenja navijačev, bolj kompleksno podobo kažejo navijaške skupine. In ravno zato so opazovalci dogajanja, predvsem iz vrst sociologov, prepričani, da kazenski ukrepi nikoli ne bodo pripomogli k dokončni zajezitvi navijaškega nasilja. Kot že tolikokrat poprej bodo sprožili zgolj nove spopade in odprli prostor za nove bitke. To pa je področje, v katerem se navijači že od nekdaj najbolje znajdejo.
|
